Tiskane izdaje
Razlog, da je velika literarna klasika Vojna in mir Leva Tolstoja vedno znova uprizorjena v operi, teatru, še posebej tudi na filmu in v TV serijah, ni preprosto v tem, da ta knjiga načenja univerzalne teme, ki so aktualne v vsakem obdobju. Prej bi lahko rekli, da je samo literarno delo univerzalna mojstrovina, skozi katero se lahko bolj ali manj posrečeno izrazi vsakokratni duh časa. Na odru Cankarjevega doma lahko prav v teh tednih vidimo gledališko adaptacijo, na nacionalni televiziji pa lahko spremljamo najnovejšo TV verzijo BBC.
Različne upodobitve klasike so tako zanimive predvsem, če jih gledamo drugo ob drugi. Skozi primerjavo namreč lahko razberemo, kaj so bile preokupacije neke dobe, kje so v določenem zgodovinskem trenutku videli glavne poudarke romana.
Tolstojevo delo iz konca 19. stoletja je primer realistične tradicije, ki poskuša zaobjeti totalnost sveta v določenem prelomnem zgodovinskem obdobju. Vojna in mir, ta dva prazna abstraktna pojma, skozi več kot tisoč strani, skozi usodo glavnih protagonistov Pierra Bezuhova, Andreja Bolkonskega in Nataše Rostove, njihovih družinskih in družabnih sopotnikov ter Napolenovega naskoka na Evropo, dobita svojo utelesitev, razvoj in s tem določnejši pomen.
Tolstojevo končno razglabljanje o tem, koliko je zgodovina produkt velikih posameznikov in koliko množice »navadnih« ljudi, celotnemu romanu priskrbi okvir razumevanja. Na spektakularnem ozadju vojne, ki jo je v začetku 19. stoletja sprožil Napoleon v Evropi in je segla vse do Rusije, se odvijajo in križajo usode majhnih ljudi. Včasih te usode vojna dotakne bolj od daleč (Pierre Bezuhov je sprva zunanji opazovalec dogajanja), včasih jih direktno zaznamuje (Andrej Bolkonski in Anatol Kuragin v poslednji bitki umreta, Andrejeva sestra Marja mora zbežati pred Napolenovno vojsko, podobno Natašina družina beži iz Moskve), včasih posamezniki odločajo o poteku vojne (tu je seveda glavni genij general Kutuzov, ki Napoleona premaga z dolgotrajno in domišljeno strategijo umika).
Filmske in TV upodobitve lahko gledamo predvsem z vidika, kako odmerjajo razmerje med vojno in mirom, med velikimi osebnostmi in majhnimi usodami. Tolstojev roman je bil trikrat prenesen na filmsko platno že v carski Rusiji: leta 1915 je prvo verzijo režiral Vladimir Gardin (ki je v filmu tudi igral Napoleona), takoj zatem pa sta svoji verziji ponudila publiki še Peter Šardinin in Anatolij Kamenski. Kot zanimivost omenimo, da v Šardininovi verziji Bolkonskega igra Ivan Možukin, igralec, ki je kasneje zaslovel s slavnim eksperimentom z montažo (ko so isti posnetek njegovega obraza zmontirali skupaj s posnetkom lepe ženske, vojnega nasilja, klovna v cirkusu, itd., se je gledalcu zdelo, da njegov obraz izraža pohoto, sočutje, smeh...).
Hladna vojna in mir
Hollywood je že zgodaj pokazal zanimanje za Tolstojevo mojstrovino; kot možne režiserje so omenjali D.W. Griffitha, Ernsta Lubitscha, Ericha von Stroheima, Irvinga Thalberga in Michaela Todda. Toda prvo veliko hollywoodsko filmsko adaptacijo je realiziral King Vidor šele leta 1956 z Audrey Hepburn, Henryjem Fondo in Melom Ferrerom v glavnih vlogah. Vidor je v ospredje postavil ljubezensko zgodbo kjer je Audrey Hepburn prepričala kot mlada Nataša, polna zanosa in življenjskih moči, ki jo kasneje na pragu odraslosti zaznamuje srečanje s tihim, vase zaprtim ruskim aristokratom Andrejem Bolkonskim, ki se zaljubi vanjo. Če je znal Vidor lepo razviti vez med zaljubljencema Natašo in Bolkonskim po eni strani in vez med Pierrom in Natašo, ki od prijateljstva skozi dolga leta napreduje k čisto pravi zreli ljubezni, pa se zdi trenutek, ko Nataša podleže čarom Anatola Kuragina, nekoliko prehiter, predvsem pa neutemeljen tako v razmerju do poteka zgodbe kot v razmerju do Natašinega značaja, kot ga upodobi nežna in neomadeževana Hepburn.
Ruska filmska verzija, ki je leta 1967 prejela tujejezičnega oskarja, je v veliki meri nastala kot odgovor na ameriško, kar se ji pozna na vseh ravneh. V času hladne vojne je bilo to tako rekoč vprašanje nacionalnega ponosa – kako je mogoče, da sovražnik številka ena prej upodobi veliko rusko klasiko kot sami Rusi? Ne čudi torej, da so v rusko različico Vojne in mira, ki jo je režiral Sergej Bondarčuk, vložili enormna sredstva in napore, projekt pa je bil tako izčrpavajoč, da je Bondarčuk tudi kot glavni igralec, vmes doživel srčni napad in bil štiri minute proglašen za klinično mrtvega. Snemanje je trajalo dobrih pet let, film je dolg več kot pet ur (prirejen je bil tudi za televizijo), in če upoštevamo realne stroške, velja za najdražji film vseh časov (pri njem je sodelovala Rdeča armada, poleg tega so za potrebe snemanja Rdeči trg v Moskvi zaprli za en teden).
Ta verzija je pri nekaterih kritikih (tudi ameriških) zapisana kot najboljša. Res je, da je Bondarčuk v svoji različici poskušal zaobjeti vse bogastvo romana, torej tako spektakularne zgodovinske bitke kot mikro usode ljudi, ki so ujeti v kaos določenega zgodovinskega trenutka. A vendarle so v filmu najbolj impresivni in še danes prepričljivi prizori velikih bitk, predvsem tiste pri Borodinu, kjer se je začel Napoleonov poraz v Rusiji. Da gre Bondarčuku vendarle najbolj za epohalno, vseobsegajočo upodobitev ruske klasike, pa pričajo predvsem dolgi kadri ruske krajine, narave, gozdov in polj, še bolj pa to, da se kamera pogosto pomakne v nebo, nad oblake, da bi nam od zgoraj nakazala prostranstva Rusije – kot bi nam poskušal režiser dobesedno ponuditi širšo sliko ali vsaj omogočiti distanciran, torej objektivni pogled na situacijo.
Manj spreten se zdi Bondarčuk pri snemanju intimnih scen. Pogosto se pri teh posluži zamegljevanja kadra kot znaka, da film z »objektivnega« vidika prehaja k parcialnemu psihološkemu pogledu junaka (ko Bolkonski umira v prisotnosti Nataše, Bondarčuk operira z belinami in prispodobami težkih vrat, ki jih poskuša zapreti Bolkonski, potem pa vendarle stopi v večno temo – kot dovolj naivna ilustracija boja s Smrtjo). Prav tako se zdijo danes prizori, kjer režiser kader razbije na dva vzporedno potekajoča prizora, precej anahroni in nerodni.
Bolj posrečeno se loteva družabnih dogodkov, ki jih – zanimivo – snema skoraj kot bitke: pogosto znotraj dolgega kadra razkaže množičnost nekih družabnih srečanj (denimo znamenitega prvega plesa med Natašo in Bolkonskim) in to prekinja s close-upi para, njunega plesa, nato pa se kamera ponovno dvigne in ponudi sceno desetin plesalcev v ogromni plesni dvorani s ptičje perspektive. Kot bi želel režiser pokazati, da so tudi najbolj intimni trenutki del neke večje celote, širše družbeno politične situacije.
Sodobni pogled
Adaptacij Vojne in miru je bilo še kar nekaj (v prvi BBC različici leta 1972-74 je Pierra odigral mladi Anthony Hopkins, odmevala je tudi velikopotezna italijansko-francosko-nemška TV produkcija iz leta 2007). Zadnjo je pred letom lansiral BBC in jo zdaj lahko spremljamo na TV Slovenija (v nedeljo bo na sporedu šesti, zadnji del). Ta različica ustreza sodobnim produkcijskim standradom (izvrstna kustomografija, scenografija, spretna kamera, živahen tempo), v veliki meri pa tudi dolgi in častitljivi angleški tradiciji filmskih oziroma serijskih ekranizacij slavnih del.
V njej se zdita še posebej posrečena izbor glavnega protagonista Pierra in prikaz njegovega postopnega intelektualnega dozorevanja, ki je tu razbremenjen patosa, ki ga ima v ruski različici. Še posebej se zdi boljša prva polovica serije, kjer najdemo nastavke vseh ključnnih dram (zgodovinske in intimne), medtem ko predvsem lik Bolkonskega, njegovo razmerje do žensk (sprva do žene Lise in potem do Nataše) mestoma deluje preveč dramatično in celo patetično.
Kot je opazilo nekaj kritikov, v seriji ni dovolj dobro razvidno, zakaj bi se Bolkonski uklonil očetovi želji ali kaprici, da poroko z Natašo odloži za celo leto. Prav tako BBC-jeva različica izpusti Natašin poskus samomora po tem, ko ji spodleti pobeg s pridaničem Anatolom, s čimer odvzame težo emocionalni stiski, v katero je pahnjeno to mlado dekle. Serija morda bolj očitno kot ostale adaptacije zariše mejo med dobrimi in zli junaki – precej časa si režiser vzame, da pokaže izprijenost Helene (Jelene), Pierrove žene, in vse preveč moralistično naslika Heleninega brata Anatola, tako da serija mestoma deluje kot melodrama ali celo telenovela.
Če bi torej morali presoditi, katera doba se je najbolje poklonila Tolstoju, bi lahko v vsaki – hollywoodski romantični, epski ruski in novi britanski zmerno realistični – našli kvalitetne, celo izjemne pasuse, medtem ko na najboljšo filmsko ali TV verzijo Vojne in miru Tolstoj še čaka.
