Kandidati za vodomca: V vrtincu sistema in lastnih zablod

Med letošnjo deseterico tekmovalnih filmov bi le s težavo našli rdečo nit. A zakaj bi jo v geografsko pestri paleti še neznanih avtorjev pa tudi že izkušenih filmarjev, ki so se prvič preizkusili v režiji, tudi iskali? V letošnjem izboru so vsaj trije filmi, ki izstopajo po vsebinski domišljenosti in produkcijski vrednosti. Drugi pa ohranjajo dobro formo znotraj posameznih kinematografij.

Tekmovalna sekcija Liffa Perspektive predstavlja prva dela še neuveljavljenih režiserjev. Ponuja torej redko priložnost vpogleda v nove smernice nacionalnih kinematografij, oplojenih s svežimi avtorskimi poetikami in tematikami. Na Perspektivah stoji prihodnost svetovnega filma. Veliko je avtorjev, ki so na Liffe vstopili prav skozi to sekcijo, več let pozneje pa se na festival vračajo kot priznani avtorji s svojimi zrelimi deli.

Letos sta dva med njimi zagotovo Kanadčan Xavier Dolan in Rus Andrej Zvjagincev. Dolan je leta 2009 s prvencem Ubil sem svojo mamo navdušil občinstvo, da mu je prisodilo nagrado zmaj, tokrat se (s še vedno nerazrešenim ojdipovskim kompleksom) vrača s canskim nagrajencem Mamica.

Zvjagincevu pa je žirija leta 2003 za kontemplativno družinsko dramo Vrnitev dodelila vodomca. Letos bomo gledali njegovo fresko sodobne Rusije v filmu Leviatan, ki je bil v Cannesu nagrajen za scenarij. Oba avtorja se na Liffe vračata v najbolj odmevni sekciji Predpremiere.

Med letošnjimi kandidati za vodomca, kot rečeno, vsebinske vzporednice ne moremo potegniti. Med njimi je občutiti strast do izbrane tematike, ki navadno prežema prvi celovečerni izdelek. Vzgibi za njihov nastanek so pogosto osebnoizpovedne narave.

Več avtorjev se tudi nagiba k brisanju meje med fikcijo in dokumentarizmom, kar dosegajo na različne načine – z dokumentarističnimi snemalnimi prijemi, zasedanjem naturščikov, s surovim, neolepšanim prikazom realnosti, scenografskim realizmom in namenoma nepopolno fotografijo.

Osebna izkušnja kot temelj zgodbe

Svojo mladostniško strast do glasbe, konkretno do jazzovskega bobnanja, je devetindvajsetletni ameriški režiser Damien Chazelle prelil v svoj drugi celovečerec. Jazz je sicer navdihnil že njegov prvenec, romantično glasbeno dramo Guy and Madeline on a Park Bench (2009).

V novi glasbeni psihološki drami Ritem norosti pa njegov protagonist Andrew vzame svoje poslanstvo smrtno resno. Noče plavati v oceanu povprečnih jazzovskih glasbenikov in životariti ob slabo plačanih klubskih gažah. V duhu bolestne ameriške ambicioznosti sanja, da se bo povzpel na sam vrh. Njegovo predanost in vdanost provocira in stopnjuje sadistični učitelj bobnov na newyorškem konservatoriju Terence Fletcher (J. K. Simmons).

Film, ki se osredotoči na rigorozno, skoraj vojaško urjenje profesionalnih glasbenikov, da bi obvladali svoj inštrument, je bil na festivalu Sundance prava senzacija, pospremljena s stoječimi ovacijami, v Cannesu pa se je Chazelle uvrstil v sklop štirinajst dni režiserjev in doživel dobre kritike v svetovnih medijih.

Junak oziroma antijunak drugega predstavnika neodvisnega ameriškega filma Joela Potrykusa v filmu Mrhovinar je pravo nasprotje zagnanega bobnarja. Je pasivni agresivnež, ki po dolgočasni pisarniški službi dneve zabija z igranjem računalniških igric in z vživljanjem v junake znanstvenofantastičnih filmov in grozljivk.

Krivca za svojo nesrečo vidi v požrešnih korporacijah. V njem zažari iskra revolta in sistemu se začne upirati z majhnimi bančnimi prevarami, vendar mu je njegov ne ravno bistri um v napoto pri doseganju večjega uspeha.

Pravzaprav ga njegova nepremišljena dejanja pehajo v vedno večje težave. Film je s svojim grunge videzom in anarhistično noto neposreden prikaz malenkostnosti človekove aspiracije v rutiniranem kolesju brezosebnega sistema.

Realizem upravičuje sredstva

Žrtev sistema je tudi Fred, pripadnik francoskih nomadskih Romov v filmu Požri svoje prednike, ki se v svojo skupnost po petnajstih letih vrne iz zapora. Svojo mater, polbrate in bratrance, ki jih je še kot mladoletnik preživljal, in zaradi kraje pošiljke s hrano tudi pristal za zapahi, najde spremenjene in predane Jezusu.

Da bi spet pridobil vodilno mesto v družini in zaupanje sorodnikov, jih odpelje tja, kjer se počuti varnega, na rob zakona. Skupaj naj bi prestregli tovornjak z bakrom, a med norim podvigom odtujenih bratov nasilje rodi nasilje in stvari se grdo zapletejo.

Dokumentaristični vtis daje tej iskreni z akcijo nabiti družinski drami režiserja Jean-Charlesa Hueja igra naturščikov – članov resnične romske družine Dorkel, ki je predmet Huejevega dokumentarnega raziskovanja že od leta 2003.

Drugo taktiko za dosego večje realističnosti je ubral hrvaški režiser Kristijan Milić v filmu Številka 55. Njegova kamera iz neposredne bližine in z namenskimi napakami v sliki spremlja boj hrvaških vojakov, ki se poskušajo izviti iz srbske zasede. Hrvaška vojna akcija je navdušila na letošnjem puljskem festivalu, kjer je pobrala kar osem zlatih aren.

Film, ki briše mejo med fikcijo in dokumentarnostjo, je posnel tudi kanadski režiser in fotograf Jean-François Caissy. Z wisemanovsko filmsko kretnjo je v svojem tretjem delu Puberteta: navodila za uporabo vstopil v šolski sistem, ki si prilašča duše in misli mladih ljudi.

Ameriški dokumentarist Frederic Wiseman se je namreč v svojem obsežnem dokumentarnem opusu posvetil izključno delovanju institucij, ko je nemo s kamero snemal dogajanje in vedenje ljudi, vpetih v različne sisteme, ta dokument pa je s subjektivno noto in sporočilom obarval v dolgem procesu montaže.

Kako je, če vzgojni sistem odpove na vsej črti in zapostavljena odraščajoča mladina vzame zakon v svoje roke, prikazuje film Pleme. Ukrajinski režiser Miroslav Slabošpicki – ki je bil že s svojimi kratkimi filmi v lovu na zlate medvede, ujel pa je srebrnega leoparda – je v svojem celovečernem prvencu po podobnem vzgibu kot prej omenjena režiserja svojo igralsko zasedbo izbiral med v resnici gluhonemimi mladostniki.

Potopil se je v njihov svet, čudno tiho z znakovnim jezikom koreografirano atmosfero nasilja in bizarnosti, ki vzbuja vtis »zvočno neopremljenega dokumentarca o naravi«, kot se je izrazil Guardianov kritik.

Film brez besed, podnapisov in naracije dokazuje, da za izražanje ljubezni in sovraštva ne potrebujemo prevoda. Kričeča tišina ustvarja prepad med »normalnimi« in hendikepiranimi ljudmi, ki zaprti v svoj svet delujejo po imanentnih načelih.

Prvenci scenarističnih mojstrov

V svojem svetu si zakone sama piše tudi protagonistka norveško-nizozemske koprodukcije Slepa. Režiser in priznani scenarist Eskil Vogt slepoto in osamljenost, ki jo izguba čuta lahko povzroči, predstavi na precej izviren, črnohumoren način.

Med sabo preplete zgodbe o slepi ženski, ki večino časa doma poseda ob oknu in čaka na moža, da se vrne iz službe; o pornofilu, ki ne zna navezati stika z ženskami iz mesa in krvi; in o samohranilki, ki si med prostimi vikendi dopisuje s poročenim moškim.

Film z zanimivim preobratom, referenčnimi filmskimi prizori in družbeno-kritičnimi komentarji obravnava osamljenost v velikem brezčutnem svetu. Slepa naratorka gledalca vodi v neslutene smeri in pokaže, da izgubo enega čuta zlahka nadomestiš z domišljijo.

Slepa (film je bil na Sundanceu nagrajen za scenarij) je poleg filma Lahko noč, mamica scenaristično in filmsko najbolj dodelan prvenec. Oba sta zaradi nepredvidljivega dramaturškega loka, suspenza in izjemne fotografije morda tudi najresnejša kandidata za vodomca (žirijo bi zaradi izvirnosti utegnilo prepričati tudi Pleme).

Lahko noč, mamica (letošnji Liffe ponuja vsaj še dva ojdipovsko naravnana filma; mladinski Mami, rad te imam Latvijca Janisa Nordsa in omenjeni Dolanov film Mamica) je prvi izdelek Severina Fiala in Veronike Franz, novinarke, scenaristke in žene avstrijskega filmskega kronista družbenih abotnosti Ulricha Seidla, ki je film tudi produciral.

Intimni psihološki triler, ki se med vrsticami, vsaj na začetku, potopi tudi v vprašanje identitete, se v filmu Lahko noč, mamica dogaja med desetletnima dvojčkoma in njuno materjo, ki se v povojih zateče v moderno podeželsko vilo okrevat po prestali plastični operaciji.

Njena čustvena hladnost (nevarno spominja na Ljubo mami – Mommie Dearest) Lukasa in Eliasa prepriča o tem, da je to tujka, ki se samo pretvarja, da je njuna prava mati. Obsedeno vedenje tako matere kot sinov postaja vedno bolj srhljivo, dokler je sinova ne vzameta za talca, pri čemer je Kathy Bates v Misery v primerjavi z njima prava amaterka.

Nemški film Proletarska zimska pravljica in brazilski Velika hiša se lotevata tematike razredne stratifikacije. Prvi je duhovita miniatura filmskega teoretika in umetnostnega zgodovinarja Juliana Radlmaierja, ki v svojem prvem dolgometražcu manifestira ljubezen do likovne in filmske govorice ter ju postavi v neoliberalni družbeni okvir. Trije gruzijski čistilci po opravljeni nalogi, da graščino premožnega Nemca pripravijo za banket, se uprejo zapovedi, da bi zabavo preživeli v prostorih za služabnike, in začnejo svojo malo revolucijo.

Drugi (prvenec režiserja Fellipeja Barbose) na družbene spremembe zre z očmi Jeana, ki odrašča v varovani soseski Ria de Janeira, se dobrika mladi hišni pomočnici in hodi v zasebno šolo. Služinčad v hiši je tudi njegov edini stik z resničnim svetom in pristno čustvenostjo. Ko tudi bogato družino načne gospodarska kriza, najprej odpustijo starega šoferja – Jeanovega zaupnika. Zdaj se Jean v šolo vozi z avtobusom, kjer spozna temnopolto dekle, ki mu odpre oči za realnost razslojene in rasistične družbe.