Katarina Čas in Janez Škof: Ne o korupciji, temveč o Frenku

O novem filmu Metoda Pevca sta spregovorila Katarina in Janez, v filmu Ines in Frenk. 

Objavljeno
29. november 2019 08.00
Posodobljeno
29. november 2019 08.00
Teja Roglič
Teja Roglič
V kinematografe je prišel nov slovenski film, v katerem je Janez Škof Frenk, možakar, ki se vrne iz tujine na zapuščinsko razpravo; na njej ugotovijo, da so za njegovim očetom na švicarski banki ostali milijoni. Frenkov brat hoče denar, Frenk pa ne igra po njegovih pravilih. A tu je še Ines, Frenkova nekdanja ljubezen, ki je zdaj poročena z njegovim bratom. O tem, kako sta se vživela v vlogi odvisnice, ki nima več kaj izgubiti, in idealista, ki noče živeti po pravilih kapitalizma, smo se pogovarjali s Katarino in Janezom.


V slovenskih filmih se navadno mali človek bori za denar, za katerega so ga ogoljufali, Frenk pa se denarja otepa …


Janez: To je povezano s tem, kaj ljudje iščemo. Naomi Klein piše, da se je kdaj treba čemu tudi odpovedati, sicer boš pristal pri psihiatru, ki te bo mučil (smeh obeh).

Ni je bilo lahko igrati, Ines je mrtva v sebi. Njen pogled je moral biti prazen, iskrice v očeh se pojavijo samo ob Frenku.


Katarina, kako vi vidite glavnega junaka filma?


Katarina: Frenk je antijunak, saj je zelo samosvoj, ne uklanja se pričakovanjem okolice in sistemu.
Janez: No, ampak jaz pa sem tvoj junak.
Katarina: Seveda (smeh). Frenk ima brata, ki je bolj manipulativne narave, recimo tajkun, Frenk pa je iskren in pošten. Če bi denar zaslužil sam, ne bi imel težav, kam z njim, ker naj bi dobil denar, ki je bil ukraden malemu človeku, pa se mu je odpovedal.
Janez: Ta vprašanja se nas še kako tičejo. Kaj sploh je denar?
Katarina: In koliko ga res potrebujemo? Neverjetno je, ko vidiš, kako bogati so nekateri, v tujini so te razlike še večje kot pri nas. Če denar zaslužiš sam, s svojim delom, je vse lepo in prav in ti nima kdo kaj očitati, težava nastane, ko nekateri obogatijo na račun drugih, z raznimi manipulacijami, česar se dotakne tudi Metod Pevec v tem filmu.


Najprej je bil prikazan v Tržiču, kjer ste ga snemali. Kako so ga ljudje sprejeli?


Janez: Odlično. Mnogi so se v njem tudi pojavili kot statisti.
Katarina: Le nekateri so bili žalostni, ker so njihove scene v montaži izrezali. Sicer pa so začutili zgodbo, propad Peka so pač občutili na lastni koži.


Videli smo že kar nekaj slovenskih filmov o tajkunih, malem človeku ter zmagovalcih in poražencih tranzicije, a pod tega se podpisuje Metod Pevec, ki je bolj znan po filmih o osebnih zgodbah in odnosih med ljudmi. Je zato ta film boljši?


Katarina: Ja, gledalec je ves čas s Frenkom. Ne razmišljaš o korupciji, temveč o Frenku. Jaz pa sem Ines, ženska iz njegove preteklosti, nekoč sva bila zelo zaljubljena.
Janez: Meni je najbolj všeč prizor, v katerem Ines, ki jo igra Katarina, skoči iz avta in zakriči Freeeenk.
Katarina: Ines oživi, ko se Frenk vrne v mesto. V letih, ko ga ni bilo, je otopela, omamlja se z drogo in pijačo.

Pride trenutek, ko ni treba nič več narediti, treba je samo biti. Saj veš, pot v pekel je tlakovana z dobrimi deli.


Janez, koliko vas je v Frenku? V njegovih besedah, da so ljudje, ki imajo velik donos, v resnici odnašalci? Ko zmanjka in ni več česa ukrasti, takrat nastane kriza. Potem morajo pa delavci še več delati, da bodo imeli gospodje svoj donos.


Janez: Z vsem se strinjam. S tem bi se morali vsi strinjati. Film govori o tem, da lahko kradeš, lahko pa ne, a v vsakem primeru moraš za tem stati.


Katarina, vi igrate odvisnico, žensko, ki nima več kaj izgubiti …


Katarina: Ni je bilo lahko igrati, Ines je mrtva v sebi. Njen pogled je moral biti prazen, iskrice v očeh se pojavijo samo ob Frenku.


V filmu Frenk reče svojemu bratu: »Brane, a ti kdaj razmišljaš o smrti? To je nujno, brez tega ne moreš biti dober človek.« Se strinjata?


Katarina: Vsak dan pomislim na to, da smo minljivi in da je treba izkoristiti to eno življenje, ki ga imamo. Radi razmišljamo o težavah in se primerjamo z drugimi, čeprav vse na koncu čaka isto. Treba je nekaj pustiti za seboj, nekaj narediti, delati na sebi in predvsem dati ljubezen.
Janez: Pride pa trenutek, ko ni treba nič več narediti, treba je samo biti. Saj veš, pot v pekel je tlakovana z dobrimi deli.


Torej je dovolj, da samo si, kakršen si?


Janez: Ne, vse moraš narediti, če hočeš, da te enkrat ne bo več. In jaz bi rad, da mene enkrat ni več.
Katarina: Torej bi rad, da je to tvoje zadnje potovanje na planetu Zemlja?
Janez: Ja.
Katarina: Jaz tudi (smeh obeh).


Katarina, večinoma snemate zunaj naših meja. Ste veseli tudi, ko delate slovenski film?


Katarina: Seveda, čeprav nisem igrala v mnogih domačih filmih. Peter Bratuša in Metod Pevec sta mi dala priložnosti, ki sem ju bila vesela, saj je povsem drugače, če se izražaš v svojem jeziku.


Bo film našel pot do gledalcev? Ne deluje komercialno, v ospredju so socialne tematike …

Katarina: Tudi Joker, ki je mimogrede genialen film, je pravzaprav socialna drama. Res je, da ljudje včasih neradi gledajo naporne reči, ker je že življenje dovolj težko. Tudi jaz zvečer včasih najraje na Netflixu poiščem kaj sproščajočega, v kinu pa rada gledam tudi bolj zahtevne filme. Ko si jih ogledam, sem vedno zadovoljna, da sem šla v kino, ker so mi nekaj dali. Nazadnje je bil to igrano-dokumentarni Dnevnik Diane Budisavljević. Film, ki ga ne pozabiš.