Kino Otok: Spodbudni signali z daljnih obal

Izolske noči so včeraj izzvenele v meditativnem ritmu indijskih bobnov in strasti do umetnosti v filmu Izžarevanje. Tako se je desetletje predstavljanja filmskih zgodb daljnih dežel končalo, kjer se je leta 2004 tudi začelo – v Indiji. Vmes pa so nas v petih festivalskih dneh daljne podobe zvabile v znane in manj znane kraje, med drugim v Latinsko Ameriko, Čad, indijsko Keralo, na Pirenejski polotok pa tudi v Srbijo in Avstrijo.

Seveda je nemogoče, da človek v tako kratkem času obišče vse te dežele, četudi samo na platnu. Zato predstavljamo le nekaj utrinkov z zvezdnatega neba nad Izolo.

Kino Otok je v lahkotnejšem tonu stekel prejšnjo sredo. Na prvi pogled bi se lahko publiki, vajeni filmov, ki ne skrivajo svojih umetniških tendenc, valižanska komedija Svengali zdela preveč poljudna. A kljub vročemu četrtkovemu popoldnevu je bila dvorana kina Odeon polna, ko sta s platna v dvorano stopila Valižan Jonny Owen in Vicky McClure, britanska zvezdnica z malih zaslonov, in govorila o filmu, ki je bil, preden je prišel na velika platna, najprej internetna uspešnica. Zgodba o valižanskem pobu Dixieju, ki se odloči postati menedžer še neznani, a obetajoči rockerski skupini v Londonu, ima jasno sporočilo – vztrajaj v svojih sanjah, dokler jih ne dosežeš. Film je dokaz, da sanje postanejo resničnost, saj so nizkoproračunskemu viralnemu projektu do publicitete pomagali tudi Martin Freeman alias Artur Dent alias hobitski Bilbo in sam svengali rock'n'rolla Alan McGee, menedžer skupin Oasis, The Jesus and Mary Chain in Primal Scream.

Novi val kreativnosti

Kinootoški radarji so zaznali signale z novih obal, kjer uspevajo avtohtone in posebne filmske prakse. V petek smo tako spoznali, da je na Pirenejski polotok, natančneje na obalo španske Galicije, pljusknil nov val filmske estetike. Mlada generacija filmarjev, rodovno ali kako drugače povezana s tem geografsko in ekonomsko najbolj izoliranim predelom Španije, s svojim pristopom spet vzpostavlja odnos do filma kot umetnosti in področja raziskovanja. »Večina režiserjev, kakršna sta Oliver Laxe in Lois Patiño, se je šolala v tujini in se pred nekaj leti vrnila v Galicijo, kjer je začela raziskovati svoje korenine, kulturo in pokrajino. V tem odnosu se je med mlajšo generacijo razvila nekakšna skupnost, ki ima očitno dovolj močno sporočilo, da se sliši tudi zunaj meja Španije,« pripoveduje mladi neodvisni producent Felipe Lage, ki je pospremil večkrat nagrajeni dokumentarec Obala smrti Loisa Patiña. Statični oddaljeni posnetki neukročene narave, kjer življenje teče kot narekujejo morski tokovi in ognjeni zublji, v katerih izginjajo gozdovi, prikazujejo ljudi, kot nepomembne delčke stvarstva, mravljince v nenehnem prizadevanju za boljši danes. Čeprav nas slika ne spusti blizu, nam zvok približa njihove trivialne pogovore in vzdihe ob naporih vsakdana.

Nov kreativni zamah in preboj španskih mladih ustvarjalcev na polju, kjer avtorska umetnost izgublja v boju s prevladujočo filmsko industrijo in z minimalnim finančnim vložkom ustvarja presežke, je svetla točka v porušenem socialno-političnem ekvilibriju kraljevine, kjer je stopnja brezposelnosti mladih 56-odstotna.

Film kot akter v družbenih gibanjih

V tem pogledu je subverzivno moč in vlogo angažiranega filma osvežil tudi program, imenovan Latinskoameriško doživetje. Ta je na Kino Otok prinesel filmske vsebine, ki so se v drugi polovici prejšnjega stoletja osredotočale na družbene in politične razmere v državah Latinske Amerike in med drugim (kako aktualno!) opozarjale na izkoriščanje delavcev, revščino in severnoameriški imperializem. Sklop kratkih dokumentarnih filmov, ki so v Izolo pripotovali iz Oberhausna, ki gosti enega najstarejših festivalov kratkega filma na svetu, je pospremil pogovor s filmskim teoretikom Andrejem Šprahom. Ob tej priložnosti je predstavil svojo novo knjigo Neuklonljivost vizije – Politični dokumentarni film po drugi svetovni vojni, v kateri je v precep vzel svetovne dokumentarce v 60. in 70. letih.

V perspektivi videnega latinskoameriškega primera se je izkazalo, da film v tedanjih uporniških gibanjih ni prevzemal le vloge dokumentiranja, ampak je bil dejaven člen revolucije in socialnih gibanj, kot je svoje poslanstvo razumel tudi kubanski revolucionarni filmar Santiago Alvarez. »Latinskoameriški film je bil razumljen kot integralni del vrenj in filmski dogodek je obenem deloval kot nagovor občinstva. Gledalec je tako postal soustvarjalec dogajanja, za katerega se je zavzemal politični film,« je povedal Šprah. Nil Baskar, filmski teoretik in urednik omenjene knjige, pa je opozoril na to, da takih metod predstavljanja realnosti danes ne srečamo več, saj so redki filmi, ki občinstvo nagovarjajo iz prve osebe množine.

Angažirani filmski program Kina Otok je tako ponudil razmislek, da morda spet prihaja čas za kakšno podobno kolektivno identifikacijo in filmsko reprezentacijo družbenega boja.