Ko film postane doživetje

Zadnji dan v znamenju strokovnih srečanj, zvečer podelitev nagrad.

Objavljeno
15. september 2018 07.00
Posodobljeno
15. september 2018 07.00
Režiserka Sonja Prosenc nas v Zgodovini ljubezni namesto z izrečenimi besedami nagovori v filmskem jeziku. Foto Arhiv Fsf
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Teče zadnji dan festivala na Obali. Do večerne podelitve nagrad se bo odvrtelo še nekaj filmov, skupaj v šestih dneh kar 111. Posledica Posledic Darka Štanteta (zaradi množičnega obiska so še isti večer projekcijo ponovili) je bilo živahno četrtkovo festivalsko vzdušje – pravi praznik, filmski dan mladosti.

Tudi včerajšnji dan je minil v podobnem vzdušju. Današnji, zadnji dan festivala pa bo potekal v znamenju spremljevalnih dogodkov, naši producenti se bodo srečali z gostujočimi srbskimi, da bi se pogovorili o morebitnem skupnem sodelovanju. Ob podelitvi nagrade kosobrin za »dragocene filmske sodelavce« tajnici režije Tanji Trampuž je Društvo slovenskih režiserjev organiziralo pogovor o tem poklicu z duhovitim naslovom Kavo si boste pa že sami kuhali. Scenaristi, ki so čez leto pilili svoje scenarije na Scenarnici, bodo z branjem odlomkov scenarija predstavili svoja dela. Glavni dogodek pa bo seveda slavnostni zaključek festivala.
 

Nocoj se bodo delile vesne


Izmed 52 filmov različnih dolžin in žanrov se je več žirij odločalo o najboljših. Glavno strokovno žirijo za celovečerne filme so sestavljali igralka Polona Juh, producent Boštjan Virc in Uldis Dimiševskis, nekdanji pomočnik direktorja Latvijskega filmskega centra. Pripadla jim je težka naloga, saj so zaradi programske ambicije povezati dokumentarne in igrane filme v en sklop morali po istih vatlih meriti produkcijsko in vsebinsko neprimerljiva, predvsem pa finančno povsem različno podprta dela. Tako oblikovan sklop celovečercev tudi daje zmotni vtis o številčno nadpovprečni produkcijski letini, ki je kljub bornim 4 milijonom evrov, kolikor je na voljo javnih filmskih sredstev, obrodila kar 16 kvalitetnih filmov, ki so vredni uvrstitve v tekmovalni program. V resnici je takih dobra četrtina. Po drugi strani pa je prav, da se filmske ustvarjalce, ki s požrtvovanjem, ljubeznijo in strastjo ustvarjajo filme v nemogočih razmerah, za to vsaj primerno nagradi.
 

Poema v filmskem jeziku


Med filmi, ki so že pred festivalom zbudili pozornost, ne le doma, temveč tudi na tujem, sta dva favorita, ki smo si ju ogledali včeraj.

Režiserka Sonja Prosenc nas v Zgodovini ljubezni namesto z izrečenimi besedami nagovori v filmskem jeziku. Pravzaprav ustvari avdiovizualno elegijo, ki poje o izgubi, žalovanju, ljubezni in skrivnosti. Kako globoko se lahko potopimo v žalost? Koliko vode je treba, da jo odplakne stran?

Voda je element, v katerega se zateka sedemnajstletna Iva, ki žaluje za v nesreči umrlo materjo, operno pevko. Ko odpre na mater naslovljen paket, spozna njeno skrivnost, ki jo kaže v drugačni luči. Materino dvojno življenje Ivo popolnoma prevzame in v želji, da bi se ji približala, sledi indicom, ki jo pripeljejo do dirigenta v operi, ki jo privlači s čudno obsedenostjo.



S prefinjenim občutkom in kreativnostjo Prosenčeva obvladuje širok spekter filmskih učinkov ter zdržema odkriva in prepleta ter povezuje dogodke, ljudi, preteklost in sedanjost, sanje in resničnost. Z jezikom eteričnih podob, arhetipskih slutenj, fluidnih metafor, simbolov, vizij in fantazmagorij – vizualnih in zvočnih (ena bolj izvirnih zvočnih podob na filmu) – ustvari mogočno senzorično izkušnjo in do potankosti natančno ujame občutek hromeče ujetosti v trenutek, ko se ustavi čas. Občutek nejasne norosti ob bolečini izgube, ki človeka zapre vase. Z Zgodovino ljubezni film spet postane celostno doživetje.
 

Vožnja v čas nedolžnosti


Tudi Olmo Omerzu je s svojimi preteklimi filmi že dokazal izviren avtorski pečat, ki je nezgrešljiv tudi v njegovem novem filmu Zimske muhe. Ker kot Slovenec deluje na Češkem, si ga upravičeno lastimo tako mi kot oni. Zimske muhe so namreč letošnji češki kandidat za tujejezičnega oskarja. Tako kot Darko Štante s Posledicami se je tudi Omerzu s filmom uvrstil v program filmskega festivala v Torontu.

image
Olmo Omerzu nas v Zimskih muhah zapelje na avanturo dveh pobalinskih in precej čudaških najstnikov, ki v ukradenem avtu zbežita od doma. Foto Arhiv Fsf


Tokrat nas zapelje v avanturo dveh pobalinskih in precej čudaških najstnikov, ki v ukradenem avtu zbežita od doma. Heduš (Jan František Uher), feminilni okroglolični posebnež, ki se oblači v kamuflažne kostume in se zabava s streljanjem avtomobilskih gum z zračno puško, sanjari, da bi se pridružil tujski legiji, Mara (Tomaš Mrvik) pa bi rad obiskal deda, svojega junaka, ki ga je naučil voziti avto, še preden je shodil, dal pa mu je tudi polno neuporabnih nasvetov, recimo tudi tega, da lahko mrtvo muho oživiš s cigaretnim pepelom. Simpatičnima mulcema, ki nam s svojimi bizarnimi idejami zlezeta pod kožo, sledimo na avanturi, ki se neslavno konča na policiji. Kako in zakaj, razkrije Marova izpoved policistki, ki nas vrača v njune prigode.



Omerzujev film ceste nas popelje v čas nedolžnosti, brezglavih impulzivnih dejanj ter občutka svobode v neobremenjenosti z jutri, ki jo mlada naturščika Uher in Mrvik izvrstno poosebita. Z neznosno lahkostjo in neprisiljenostjo pa Omerzu iz svojih prizorov izvablja komičnost situacije, tudi ko je ta resna ali bi vsaj lahko zbujala skrb.