Ko je ženska grožnja svetu

Tekmovalnim filmom je skupna volja žensk presegati vlogo, ki jim jo vsiljuje družba po meri moških.

Objavljeno
13. marec 2019 14.26
Posodobljeno
13. marec 2019 14.28
Mariš je Zasužnjena ženska v zgodbi, ki se dogaja čisto blizu nas – na Madžarskem. Foto arhiv FDF
Tekmovalni program 21. festivala dokumentarnega filma v večji meri predstavlja glas žensk. Ne le da so tri od petih filmov v tej sekciji posnele režiserke, temveč so tudi glavne protagonistke njihovih dokumentarnih zgodb ženske in njihove boleče usode. Vtis, ki ga pustijo filmi, presega trenutni prispevek h gibanju #jaztudi, kompleksno namreč prikazujejo globoko zakoreninjeno zgodovinsko ujetost žensk v vladavini patriarhata.

Selektor Simon Popek je tokrat v središče dokumentarnega sveta, ki ga še vedno zanimajo migrantske in politične teme, postavil zgodbe žensk. Filmom v tekmovalnem programu, čeprav so si po formi in zornem kotu, s katerega opazujejo žensko vlogo v družbi, različni, je skupna volja presegati vlogo, ki jim jo vsiljuje družba po meri moških.

Za žensko je najbolj nevaren prostor njen dom. Tega se še posebej zavedajo Kirgizijke, ki se vsaka na svoj miroljubni in spoštljivi način postavijo nasproti tradicionalnim obredom, kot so »ugrabitve nevest« in dogovorjeni zakoni, ki jih ohranjajo pri življenju starejše generacije, ter njihovo trdovratno oklepanje starodobnih struktur. Ženske imajo može in otroke, nimajo pa sebe. Svoj razvrednoteni jaz, voljo in moč občutijo skozi poezijo in umetnost, ki jim slika ideale, ki jih same nikoli niso okusile. Džamilina ljubezen (1958), roman slavnega kirgiškega pisatelja Čingiza Ajtmatova o ženski, ki je zbrala pogum in pobegnila z ljubeznijo svojega življenja, režiserki Aminatou Echard nudi okvir za iskanje sodobnih Džamil v mali skupnosti Kirgizijk.



Kratke, melanholične, na osemmilimetrski filmski trak posnete impresije, pejsaži, vsakodnevna opravila na podeželju, portreti žena in deklet kot zbledele, arhaične razglednice ustvarjajo podobo preteklosti, ki je še vedno prisotna. O tem pričajo preproste, tihe in nežne izpovedi žensk, ki so v sebi prepoznale del Džamile Ajtmatova. Nekatere sanjarijo, da bi dobile moža, ki bi jim dovolil nadaljevati šolanje, druge hvalijo može, ki jih ne pretepejo, če naredijo kaj po svoje, tretje govorijo o svobodi in enakopravnosti, ki jo najdejo na nepričakovanih krajih. Vse, kar poznajo, je hrepenenje in sanje, da bodo tudi one nekoč zbrale pogum in sledile srcu.
 

Mozaik globalnega boja


Srcu in notranjemu imperativu je sledilo pet junakinj filma #Ženski užitki švicarske režiserke Barbare Miller, za kar so plačale visoko ceno. Deborah je, ko je z neznancem, s katerim so jo starši prisilili v zakon, spočela otroka, spoznala, da noče vzgajati sina v ortodoksni judovski hasidski enklavi v Bro­oklynu. Pobegnila je iz skupnosti, o svojem življenju napisala knjigo Unorthodox in o vlogi ženske v radikalnem judaizmu javno spregovorila v pogovornih oddajah ter si zato nakopala srd, izobčenje in grožnje s smrtjo od članov svoje družine. Indijka Vithika je, zgrožena zaradi splošne družbene naravnanosti, ki je ob vsaki novici o posilstvu le zamahnila, »ah, fantje so pač fantje«, ustanovila spletno stran Love Matters (Ljubezen je pomembna), prek katere načenja teme o odnosih, spolnosti in neenakosti med spoloma.



Zdaj z akcijami prevprašuje družbeno ustaljene vzorce in naslavlja shizofrenosti odnosa med sodobnostjo in tradicijo indijske družbe. Podobno shizofrenost in bizarnost japonske družbe razkriva zgodba umetnice Rokudenashiko, ki je postavila v središče umetniškega ustvarjanja svojo vagino ter bila zato nasilno aretirana in obsojena, čeprav vsako leto njeno mesto priredi velik karneval v čast falusu, simbolu plodnosti. Staro, mlado, moški, ženske in otroci častijo faluse ter jih oblizujejo v obliki sladolednih lučk. Kako težko je živeti po vzoru matere božje pod Rimskokatoliško cerkvijo, je spoznala nekdanja nuna Doris. Njene prošnje papežu Frančišku, naj obsodi duhovnika, ki jo je leta zlorabljal, niso dobile odgovora. Strlo jo je, da so jo zlorabili ljudje, ki jim je najbolj zaupala in verjela. Njena zgodba predstavi še eno temačno plat katolištva – zlorabljanje redovnic, o čemer se ob pedofilskih aferah redko govori.

Najbolj presunljiva in grafična je zgodba somalske psihoterapevtke Leyle, ki je postala aktivna nasprotnica obrednega obrezovanja žensk.­ »Nehajmo se sprenevedati in si enkrat za vselej priznajmo, da dogovorjene poroke niso nič drugega kot legalizirana pedofilija, obredno obrezovanje pa nič drugega kot nasilno pohabljanje genitalij otrok,« je jasna, ko mladim muslimanom nazorno na plastelinastem modelu vagine kaže, kako obred dejansko poteka.

Slikovno pester film spremlja zgodbe junakinj po svetu in ustvari mozaik junakinj, povezanih v skupnem, globalnem boju. Ob tem odpira vprašanja o kršenju človekovih pravic v imenu spoštovanja različnosti kultur in običajev ter kliče na odgovornost religije, ki že tisočletja legitimirajo in spodbujajo neenakost med spoloma.

Od 13. do 20. marca bo v Ljubljani Festival dokumentarnega filma.
Na festivalu tudi film o nogometu in fenomenu tenisača McEnroeja.
Amnesty International Slovenija bo nagradil najboljši film.
Danes in jutri bo v Kinodvoru pogovor z režiserko Barbaro Miller.

 

Moderno suženjstvo


»Zakaj nimate moškega,« režiserka Bernadett Tuza-Ritter vpraša Mariš. »Ah, veste, koliko perila to pomeni!« ji odvrne zgarana 52-letnica, ki se je zaradi posojila ujela v peklenski krog suženjelastniškega odnosa s posojilodajalko Eto. Ta ji pobere ves denar, ki ga Mariš zasluži z dvanajsturnim delom v tovarni, v zameno pa mora Mariš pri gospodarici še gospodinjiti.



Režiserka se je za plačilo infiltrirala v Etin dom ter leto in pol spremljala vse zlorabe, ne da bi eksplicitno razkrinkala identiteto izkoriščevalke. Zlo je brez obraza, vidimo le njene roke in kričeče roza nalakirane nohte. Filmarka ostaja s kamero ves čas osredotočena na Mariš in tako ustvari intimni portret skromne, hvaležne, delovne, a do otrplosti preplašene in globoko strte ženske v brezizhodnem položaju. Med režiserko in njenim subjektom se splete posebna vez in v določenem trenutku dokumentaristka prekine metodo opazovanja ter poseže v usodo junakinje. Še to, zgodba se dogaja čisto blizu nas, na Madžarskem.
 

Praznik imaginarnega


Place de la Republique. Ponosna Marianne s tremi muzami, ob vznožju spomenika pa rože, sveče, pisma, prošnje, grožnje, transparenti in morje ljudi. Pariz je spet na nogah. Pariz je vedno na nogah. Proti izkoriščanju delavcev, za enakost med spoloma, proti prekariatu, v podporo beguncem, v žalovanju za žrtvami terorizma, proti kapitalizmu, za demokracijo, proti represiji … Paris Je t'aime!



Črno-bele impresije v filmu Pariz je praznik – film v 18. valovih aktivističnega dokumentarista Sylvaina Georga res prihajajo v valovih, nanaša jih na kopno kot begunce na obale Evrope. Potem se razpršijo, izgubljeno begajo in iščejo svoje mesto, se zaletavajo v zidove neosvojljivih mestnih obzidij ter zlomljene in nemočne razblinijo v temnih ulicah predmestij. Te so zatočišče Mohameda, mladega Gvinejca, čigar strašljiva zgodba podnaslavlja podobe splošne konfuzije in policijskega nasilja, ki jih avtor seka z liričnimi tihožitji bede in razpada človečnosti. Kje je v tem praznik? Sylvain George odgovarja: »Radost je v uporu, v iskanju lastne svobode in v tem, kar je francoski filozof in psihiater Franz Fanon imenoval 'praznik imaginarnega'.«



Tudi italijanski režiser Roberto Minervini je posegel po črno-beli tehniki, da bi v filmu Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu? prikazal vse odtenke rasizma na ameriškem Jugu. Pridobil je zaupanje afroameriške skupnosti v revni neworleanski četrti in spremljal njihov boj za preživetje. Medtem ko njihovo življenje leta 2017 še vedno vsak dan ogrožajo kriminalne tolpe in kukluksklanovci z grozovitimi umori, oblasti pa gledajo stran, se skupnost trudi ostati pozitivno naravnana, sosedje drug drugega bodrijo, oblikujejo civilne iniciative, obujajo frakcije črnih panterjev in vsak po svoje poskušajo ostati živi, ob tem pa ohraniti osnovno človeško dostojanstvo. Mati vzgaja sinova v odgovornosti, strpnosti in previdnosti, da ne bi končala v zaporu kot njun oče, lastnica bara prireja lokalne terapevtske skupine, kjer lahko zlomljeni moški brez obsojanja delijo z drugimi svojo stisko, črni panterji pa z aktivizmom in humanitarnimi akcijami poskušajo povezati skupnost, ki jo uničujeta zakoreninjen rasizem in sistemska segregacija Združenih držav.