Ko se je zaljubil v Slovenko, so ga pričeli klicati Kekec

Filmski ustvarjalci: meja kot prepreka, strah, pritisk, izziv in navdih.

Objavljeno
12. december 2019 11.45
Posodobljeno
12. december 2019 11.45
 V Beogradu so se odvrteli peti zapovrstni Dnevi slovenskega filma, drugo po Srbiji še tečejo. Foto Milena Zupanič
Na videz paradoksalno, a Prekmurci, ki so v Sloveniji že sto let, še vedno močno občutijo mejo, onstran katere so živeli nekoč pod Ogrsko. Mejo kot izziv in navdih doživljajo Slovenci ob italijanski meji, pa čeprav je ta meja že četrt stoletja, odkar smo vsi skupaj v EU, zabrisana. Prav tako močno občutijo mejo Slovenci v Beogradu, pa čeprav je ta daleč stran. Kako vpliva meja na ustvarjalnost in življenje so razpravljali filmski ustvarjalci iz treh držav na okrogli mizi z naslovom Meja v okviru Dnevov slovenskega filma v srbski prestolnici.


Zunanja meja je prešla v mejo intime


Ustvarjalce na okrogli mizi, pa čeprav živijo daleč vsaksebi – nekateri v italijanski Gorici, drugi v Srbiji - je družilo dejstvo, da so Slovenci ali imajo slovenske korenine. Zaradi zgodovinskih dogodkov so se, če ne v tej generaciji, pa v generaciji ali dveh nazaj, nenadoma znašli v drugi državi, kar še zmeraj močno živi v njihovi zavesti.

»Če so filmi prej pripovedovali o fizični meji, ki je ločevala državi Slovenijo in Italijo, se zdaj premikamo na mejo intime, notranjih svetov. Meja še zmeraj obstaja, a na drugačen način. Meja je še vedno navdih za naše filme, « je povedala Mateja Zorn iz goriškega Kinoateljeja. Kinoatelje že 40 let ustvarja avtorske filme, večinoma posvečene dokumentiranju življenja slovenske manjšine v Italiji in življenja ob meji.

Prekmurci, ki so v Sloveniji že sto let, prav tako še vedno močno občutijo mejo z Ogrsko, še posebno močno pa doživljajo izkušnjo porabskih Slovencev, s katerimi so bili prej v isti državi, zadnjih sto let pa niso več. Jezik v Porabju se ne posodablja, ostal je arhaičen in je postal celo za prekmurske Slovence, ki so jim najbližji, težko razumljiv, je povedal Štefan Kardoš, avtor knjige in filma Stric Geza gre v Zaturce ali po prekmursko Geza bači de v Zaturce.


Vztrajnost meja


»Mura je bila nekoč meja med Avstrijo in Ogrsko. Slovenci smo bili tamponska cona. K nam so bili naseljeni tudi vojaki z juga, da ne bi prišlo do spopadov med obema cesarstvoma. V prvi svetovni vojni smo bili del države, ki je bila poražena, z administrativnim ukrepom pa smo postali zmagovalci,« je na povezanost Prekmurcev s Srbi in na zgodovinske absurde spomnil Jože Kardoš – stric Geza iz filma. Film, ki pripoveduje o potovanju družine Kardoš v ukrajinsko vas 1200 kilometrov daleč od doma, kjer je bil ranjen njihov ded v prvi svetovni vojni, v Srbiji dobro razumejo: tudi Srbi so se skozi zgodovino morali bojevati v »cesarskih bitkah«, ki niso bile povezane z njimi, stotine kilometrov od doma.

image
Ustvarjalci film Geza gre v Zaturce v Jugoslovanski kinoteki v srbski prestolnici. Foto Milena Zupanič


Mejo – pa čeprav je ta daleč stran – močno občutijo tudi ustvarjalci v Beogradu. »Meja je fikcija. Vzdržujejo jo ideološki in tehnološki pripomočki. Beograd je bil dolgo časa na meji med turško in avstrijsko kulturo. Danes te meje ni več, a še vedno občutimo strah in nelagodje ob misli, da se bi lahko lepega dne znašli na tisti strani meje, ki si je ne želimo,« je občutje izrazil Vladimir Šojat, režiser slovenskih korenin iz Beograda. Nenad Pirnat, prav tako ustvarjalec slovenskega rodu iz Beograda, je povedal, da majhne kinematografije na območju držav nekdanje Jugoslavije zaradi pomanjkanja denarja praviloma ne morejo več ustvarjati filmov same, pač pa v koprodukcijah z drugimi. »Meje so se izbrisale, obstajajo pa omejitve. Najtežje je ne postaviti meje,« je dejal.


Ko je meja daleč stran, a še zmeraj tu


»V Srbiji smo Slovenci v drugačnem položaju kot manjšina v Italiji, v Avstriji ali na Madžarskem,« je opozoril Saša Verbič, predsednik Društva Slovencev Sava v Beogradu in sveta slovenske manjšine v Srbiji. »Razpršeni smo po vsej državi. V Srbijo smo prišli delat, razvijat skupno državo, mnogi so se tu poročili. Ko je razpadla Jugoslavija, smo tu iz najrazličnejših razlogov ostali. Trudimo se, da bi pri potomcih ohranili občutek nacionalne pripadnosti. Hvaležni smo Sloveniji, da nam pošilja učiteljice slovenskega jezika. Tudi med Srbi je veliko zanimanje za učenje našega jezika,« je povedal in potožil, da v Srbiji ni kulturnega atašeja Slovenije. Ocena je, da živi v Srbiji več kot deset tisoč Slovencev. Koliko se jih še počuti Slovence, se bo videlo na popisu prebivalstva čez dve leti.

 

Izginjajoča nacionalna identiteta


Nacionalna identiteta, s katero se Slovenci v Sloveniji tako rekoč ne ukvarjamo, je v Srbiji ena osrednjih tem pogovorov. V tej državi živi 33 nacionalnih manjšin, tudi slovenska.

»Moj praded je bil Marij Kogoj, slovenski skladatelj, moj ded je bil polkovnik v času Jugoslavije in se je veliko selil. Moj oče je rojen v Beogradu, mama je Srbkinja. Počutim se Slovenka, čeprav živim vse življenje v Beogradu. Moj mož je Srb. Ko se je zaljubil v mene, so ga začeli klicati Kekec,« je povedala Jelena Kogoj Krstić, ki pravi, da je bila zanjo Jugoslavija več kot le država; veliko sorodnikov ima tako v Sloveniji kot v Srbiji.

»V krvi imam poleg slovenske tudi grško in črnogorsko kri. A me vsi kličejo Slovenec. Lahko ste hkrati Američan in Srb, to se ne izključuje,« je dejal Andrija Dimitrijević, profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, ki je slovenskega rodu, a rojen v Beogradu

»Sem otrok dveh povsem različnih kultur, žena ravno tako. Najinima otrokoma se po žilah pretaka kri več narodov. Sin je rojen v New Yorku, hčerka v Parizu. Ko me vprašata, kaj sta po nacionalnosti, odgovorim, da ne vem. Moji otroci so brez nacionalne identitete. A sta zelo uspešna in pripadnosti enemu narodu ne pogrešata. Povsod se počutita kot doma. Sam se počutim tudi Slovenca, saj imam v Beogradu prijatelja Draga Zupanca, ki je Slovenec in sva pogosto v Sloveniji,« je povedal Goran Musić, srbski snemalec in režiser, ki živi in dela v Beogradu in v Parizu.