Ko sistem popolnoma odpove

Homoseksualni odnosi ter glasne in neme priče nekega časa.
Objavljeno
14. september 2018 09.12
Posodobljeno
14. september 2018 10.27
Film Posledice Darka Štanteta, ki je navdušil že v Torontu, so toplo pričakali tudi v Portorožu, kjer je bila projekcija razprodana, kar se na festivalu redko zgodi. Naval gledalcev je bil tolikšen, da so v istem večeru organizirali dodatno projekcijo. Foto Arhiv FSF
Ena od tem, ki jih letošnja filmska bera izpostavlja v več avtorskih pogledih, so homoseksualni odnosi. S sistemske perspektive izenačitve istospolnih zvez temo obravnava dokumentarec Odraščanje Siniše Gačića in Dominika Menceja, ki so ga v naših kinih že predvajali. Intimno homoseksualni par predstavlja igrani film Skupaj Marka Šantića, ki ga bodo prikazali danes. Bolj nezavedno in čustveno pa film Posledice Darka Štanteta, ki smo si ga ogledali včeraj.

Andrej (Matej Zemljič) ima težave in starši imajo težave z Andrejem. Po še enem incidentu – zavrnjeno dekle ga užaljeno obtoži napada, Andrejeva mama (Rosana Hribar) obupa in ga prepusti sistemu. V zavodu za mladoletne prestopnike vzgojni delavci nimajo ne moči ne vzvodov, da bi umirili agresivne mladce, ostajajo jim le grožnje s policijo in ponavljanje, »če ne boste ubogali, boste nosili posledice«. Andrej se znajde v nemilosti Želeta (Timon Šturbej), ki s pajdašem Nikom (Gašper Markun) ustrahuje in izsiljuje varovance, a si kmalu pridobi njegovo naklonjenost. Pridruži se tolpi, se zapija in drogira ter za svojega »šefa« opravlja razna kriminalna dela. Ujame se v krog nasilja, nenehnega dokazovanja in bežanja. Poleg tega pa izkoriščevalski, testosteronski odnos med Želetom in Andrejem prerašča v nekaj več.

To je zasuk, ki Posledice, prvenec Darka Štanteta, umešča v posebno (LGBT) kategorijo. Prikazuje surovi svet navidezne premoči, mačizma, privzetih vzorcev, vsiljenih norm, pretvarjanja, ki so le krinka za nemoč, ranljivost in negotovost v dobi odraščanja in odkrivanja svoje seksualnosti. Film se na iznajdljiv, vizualno svež in, predvsem zaradi izbranega konteksta ter doživete igre, prepričljiv način poigrava z razmerjem vzrokov in posledic v družbi, v kateri osnovne družinske celice razpadajo, sistem pa popolnoma odpove. V sekciji Odkritja filmskega festivala v Torontu, kjer je pred dnevi doživel svetovno premiero, je film vzbudil pozornost številnih prodajnih agentov in si že pridobil distribucijo za ZDA in Francijo. Tudi v Portorožu so ga sinoči  toplo pričakali. Zanimanje je bilo tolikšno, da je bila projekcija razprodana, kar se na FSF redko zgodi. V istem večeru so zato organizirali dodatno projekcijo.
 

Sramotna epizoda naše preteklosti


Kako uničujoče je sistemsko kolesje za življenje posameznika, prikazuje tudi prvenec Izbrisana scenarista, pisatelja in zdaj še režiserja Mihe Mazzinija. Zgodba, sestavljena iz različnih virov in primerov, je najprej pred dvajsetimi leti ugledala luč kot scenarij, ki ga je Mazzini neuspešno ponujal v realizacijo, potem pa jo javnosti povedal skozi roman. Zdaj je končno doživela še filmsko različico, v kateri spremljamo agonijo Ane (Judite Franković Brdar – resne kandidatke za igralsko vesno), ki se takoj po porodu znajde v peklu birokracije. Čeprav je le rojena v Kragujevcu in že vse življenje živi v Sloveniji ter že deset let dela kot vzgojiteljica v vrtcu, jo je država izbrisala iz vseh evidenc, uradno ne obstaja, zato ji odvzamejo novorojenko, njo pa prepustijo, da neuspešno teka od Poncija do Pilata. »Zdržite še malo, saj se bo uredilo,« ji ponavljajo uradniki, ki le izvajajo novo odredbo, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj in zakaj to počnejo. Kratkotrajno čustveno oporo ji dajeta oče otroka, sicer poročeni ljubimec (Sebastijan Cavazza) in nekdanja soseda Tanja, študentka medicine, ki jo spušča v porodnišnico, da na skrivaj doji hčerko. Resnosti situacije ne prepozna nihče, razen tistih, ki jo živijo, kaos je popoln, za uničena življenja pa nihče ne prevzame odgovornosti.

image
Kako uničujoče je sistemsko kolesje za življenje posameznika, prikazuje tudi prvenec Izbrisana Mihe Mazzinija. FOTO: Arhiv FSF


Mazzini ves čas fokus ohranja na Ani, absurdnost situacije pa poudarja z redundantnostjo prizorov, ki presekani z nekaj pretresljivimi scenami (kot je ta, ko ji prerežejo osebno izkaznico), povečujejo suspenz do zaključnega dejanja, vendar to nato izzveni v melodramatičnem emocionalnem kadru, ki se v počasnem posnetku izteče v odjavno špico, v kateri sledi še nekaj aktualnih podatkov o izbrisanih. Zdi se, da se slovenski filmarji, v pomanjkanju boljših idej, radi zatekajo k slow-motion učinku, predvsem ko želijo poudariti določeno čustvo. Zadušljivo atmosfero v nekaterih delih pretrga lik naivnega, nepoboljšljivo optimističnega in duhovitega Bosanca Senada, ki s svojo zgodbo zariše širšo sliko izkušnje izbrisanih. Čeprav ne najbolj vrhunski kinematografski primerek pa je Izbrisana pomemben prispevek h katarzi (ali vsaj zavedanju) slovenskega naroda o eni najsramotnejših epizod naše ne tako daljne preteklosti.
 

Vse mal' narobe, ampak štima


image
Pero Lovšin je sinoči zapel na odru Monforta. FOTO: Arhiv FSF


Včerajšnji večer je v Portorožu pripadel Peru Lovšinu, ki je na razstavišču Monfort nastopil tudi v živo. Jani Sever je pred tem predstavljal svoj dokumentarec Ti lahko, v katerem (zelo od blizu) pogledamo v obraz slovenskemu punk-rockovskemu božanstvu, ki z nonšalanco in vedno intonacijsko netočnim, raskavim glasom ter preprostimi besedili, še vedno osvaja generacije oboževalcev. Film Lovšina spremlja na turneji, po manjših slovenskih krajih, garažah, kletnih rojstnodnevnih zabavah in barih ter tudi na velikem odru Cankarjevega doma, kjer zablesti v vsej svoji slavi.

Povsod, kamor pride, ljudje prepevajo njegova besedila na pamet in jim pripisujejo metapomene, čeprav Grega Tomc v filmu pove, da so v tistih časih nastajala zelo sporadično in povsem neintencionalno. Tudi nepogrešljivi komentatorji domače anarho alternative Peter Mlakar, Igor Vidmar in Borut Mehle ne manjkajo med tistimi, ki kontekstualizirajo glasbeno legendo v prostoru in času. A gotovo najbolj neprecenljiva sogovornica je v filmu gospa Lovšin. Darja, žena neprilagodljivega svobodomiselneža in nepoboljšljivega ženskarja, ki ga podpira od študentskih dni, z zdravim cinizmom, prepotrebnim za tako razmerje, s svojo ljubeznijo odkriva skriti, zasebni obraz rockovske zvezde.

To, kar pravijo o Lovšinu, bi lahko veljalo tudi za njegov filmski portret, »vse mal' narobe, ampak štima«.
 

Gozdovi – neme priče


Osvežitev, če ne kar olajšanje od vseh dokumentarnih »en face« portretov in selfijev z govorečimi glavami, pa prinaša film Lep pozdrav iz svobodnih gozdov. Dokumentarec je slovenski samo pogojno (Slovenija sodeluje kot manjšinska koprodukcija), saj ga je posnel Američan Ian Soroka, Fullbrightov štipendist v Sloveniji, navdušen nad lepotami gozdov v južni pokrajini in zgodbami, ki še vedno pronicajo skozi rastje. Zato prisluhne drevesom, nemim pričam stoletne zgodovine, svojim intervjuvancem pa nameni vlogo statistov, naključnih obiskovalcev, turistov, ki se nekje v oddaljenosti potikajo po pokrajini. Statične kadre narave, tudi jam, rek in vasi, v ozadju (offu) vsak s svojo pripovedjo oživijo vaščani, lovci, gozdarji, turistični vodniki in jamarji, ki jih praviloma ne vidimo. Njihove zgodbe spletajo sentimentalno podobo narodnoosvobodilnega boja in posledic, ki jih je vojna pustila na pokrajini in ljudeh.

Ian Soroka gradi atmosfero, podprto z instrumentalno glasbo in zvočnimi inserti iz slovenskih filmov (denimo Na svoji zemlji), s pretanjenim občutkom. Z montažnimi učinki, tako, da film projicira na gozd, ustvarja nekakšen privid preteklosti. Dogodkom naše novejše zgodovine, o katerih še ni sprave, pa s svojim neobremenjenim in morda naivnim odnosom, vnaša novo dimenzijo. Hkrati mu izbrana objektivizirana forma omogoča distanco do povedanega.