Kriminal v metropoli

V kinematografih se vrti nova kriminalna drama Mateja Nahtigala po scenariju Zorana Benčiča.

Objavljeno
04. december 2019 10.00
Posodobljeno
04. december 2019 10.00
Primož Vrhovec s sočutjem in ranljivostjo obliva grobo zunanjost obstranskega detektiva. Foto arhiv Lignit Filma
Socialna drama se počasi poslav­lja s slovenskega filmskega prizorišča, prihajajo žanrski filmi.­ Prva lastovka je bil noir film Psi brezčasja, Nahtigalov prvenec, posnet po Benčičevi knjižni pred­logi, ki je leta 2015 navdušil­ kritike. Režisersko-scenaristični­ tandem je takrat obljubil, da ­bosta nov scenarij in film še ­boljša. Ni se motil.

Leon Gall (Primož Vrhovec) je divji, neobrit in neotesan kriminalist v civilu, ki se vozi po mestu v črnem beemveju z zatemnjenimi stekli in je z dilerji, marginalci in prostitutkami na ti. Pravzaprav si je z njimi tako domač, da si je z eno ustvaril topel dom. Leon je pač človek brez predsodkov, liberalec. Pri šefu Urbanu Pavlovu (Uroš Fürst) uživa poseben status in zaupanje – tolikšno, da mu Urban za službeno partnerico dodeli svoje dekle, sicer skrbno in zaščitniško detektivko Kajo Majer (Jana Zupančič). Ona pazi, da Leon ne skrene s poti, z življenjskimi modrostmi pa mu vedno stoji ob strani tudi ostareli igralec Sven (Ivo Barišič), ki je v Leonovem življenju prevzel vlogo skrbnika, ko je njegova mama predozirala in umrla. Da, Korporacija je neizčrpna mavrica odtenkov med črno in belo.

image
Zgodbo, polno neklasičnih zapletov, poganjajo prav karakterji. Foto arhiv Lignit Filma


Ko Leon spozna, da gradbeno podjetje Konstrukt ruši njegovo­ rod­no barakarsko naselje, da bi tam postavilo najmodernejši kompleks v mestu, se v njem prebudi zla slut­nja in zgane čut za pravičnost, ki ga pripelje na sled gospodarskim malverzacijam, sumljivim pogodbam, koruptivnim politikom in incestuoznim tajkunskim povezavam. Že kaže, da bo razkrinkal Rolanda, sprevrženega direktorja korporacije Rihter (Borut Veselko), ko se njegov ambiciozni šef Urban, željan politične kariere, zaplete z Rolandovo hčerjo Brigito (Jelena Perčin). Toda Leon verjame, da lahko z uspešno preiskavo popravi krivico in kaznuje odgovorne. Gre do konca, je pač načelen tip, ki se retorično sprašuje, zakaj počnemo stvari, o katerih vemo, da nas bodo uničile.
 

Dobri, slabi, človeški


Če je bilo življenje posameznika v Psih brezčasja le »met kocke, popoln fatalizem«, v Korporaciji liki ne vstopajo v akcijo pasivno. Zgodbo, polno neklasičnih zapletov, poganjajo prav karakterji. Do zadnjega stranskega lika premišljeno izdelani (anti)junaki, kompleksni, večplastni – človeški. Malo slabi, a v biti dobri, dobri v svojo škodo, slabi, prepričani o svojem prav, nedolžni, ki to niso. Psihološka študija človeške zmede s posledicami. Zlo se skriva globlje pod črno-belo površinsko evident­nostjo. Roke, ki vlečejo niti našega življenja, so morda bližje, kot si mislimo. Lahko morda, če dovolj močno brcnemo vstran, sklatimo svojega »lutkarja«?

image
Uroš Fürst postopoma tonira razdvojeno osebnost vodje policije, Jana Zupančič je za vlogo na videz močne, a manipulativne policistke, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega kraja, prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo. Foto arhiv Lignit Filma


Avtorja v žanrske okvire kriminalke vpleteta vse mogoče ontološke in etične pomisleke ter razmisleke, ki jih vsadita v like in z njimi suvereno napleteta napeto zgodbo. To je tudi scenaristični avtorski pečat filma, ki po estetski plati ne skriva referenc, atmosferskih navdihov in slogovnega slovarja, ki ga črpa iz klasičnih konspirativnih trilerjev, sodobnih »neonoarskih« ameriških kriminalk in detektivskih tv-serij. Pred gledalcem se vrstijo dobro znani kadri, predvidljivi premiki kamere, šolska mizanscena in generična scenografija po vzoru ameriških virov, ki pa vendarle v slovenskem filmu delujejo sveže, iznajdljivo in so obrtno spretno izpeljani, do perfektno režiranih in dinamično zmontiranih akcijskih prizorov v barakarskem naselju. Največja dodana produkcijska vrednost so lokacije.
 

Lokacija, lokacija, lokacija


V Korporaciji je Ljubljana videti kot Dunaj, kaj Dunaj, svetovna prestolnica. Luksuzne vile, graščine, prostrane, razsvetljene avenije, baročna pročelja in barakarski zaselki v jukstapoziciji z modernimi steklobetonskimi zgradbami ob kreativni rabi detajlov dajejo bogat videz in ob premišljeni zvočni podobi diktirajo atmosfero filma. Korporacija je gibljiv oglasni pano za snemalne lokacije v Sloveniji, kamor si tako želimo pritegniti tuje produkcije. Če bi tujci videli ta film, bi trumoma drli k nam.

image
Korporacija je gibljiv oglasni pano za snemalne lokacije v Sloveniji, kamor si tako želimo pritegniti tuje produkcije. Foto arhiv Lignit Filma


Ne nazadnje v kriminalni drami izstopa igralska zasedba. Glavnim igralcem iz prvenca Psi brezčasja je Matej Nahtigal ostal zvest tudi v tem filmu. Primož Vrhovec s sočutjem in ranljivostjo obliva grobo zunanjost obstranskega detektiva, Uroš Fürst postopoma tonira razdvojeno osebnost vodje policije, Jana Zupančič je za vlogo na videz močne, a manipulativne policistke, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega kraja, prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo. Zaslužila bi si jo vsaj še Pija Zem­ljič za vlogo izigrane in propadle hčere lastnika zemljišča, na katerem gradi korporacija. Elitno prostitutko, ki se ne sramuje svojega načina preživljanja družine, je s pieteto upodobila Katarina Steg­nar, njeno samovoljno in brezvestno hčer, predstavnico nove, brezkompromisne generacije, ki hodi prek trupel, pa je previdno zgradila mlada Lejla Korač. V vlogi Švarca, novinarja stare šole, je prepričljiv tudi Niko Goršič, vloge zlobnežev pa se na moč prilegajo Borutu Veselku kot sprevrženemu tajkunu ter hrvaškima igralcema Marinku Prgi v vlogi provokatorskega sociopata in nekakšnega telesnega stražarja ter Jeleni Perčin kot tajkunski femme fatale, ki ne pozna zavrnitve.