Kriminalka s skandinavsko-bohinjskim pridihom

Režiser Matevž Luzar o nadaljevanki Jezero, ki je nastala po kriminalnem romanu Tadeja Goloba

Objavljeno
24. oktober 2019 10.38
Posodobljeno
04. november 2019 08.43
Matevž Luzar in Vlado Novak na snemanju nadaljevanke Foto Jože Suhadolnik
Jezero, nadaljevanka v šestih delih, ki je nastala v produkciji­ ­Televizije Slovenija in po knjižni uspešnici Tadeja Goloba, bo na malih zaslonih konec decembra. Za pokušino bodo lahko gledalci na Liffu videli prva dva dela, ki sta bila premierno prikazana na Sarajevskem filmskem festivalu

V glavni vlogi mrkega detektiva Tarasa Birse nastopa Sebastian Cavazza, avtorji scenarija so Srđan Koljević, Matevž Luzar, Miha Hočevar in Tadej Golob. To izjemno posneto in estetsko dovršeno nadaljevanko s skandinav­sko-bohinjskim pridihom režirata Klemen Dvornik in Matevž Luzar.

 

Kako ste prišli do nadaljevanke? Je to bila vaša ideja ali vas je ­povabila Televizija Slovenija?


Scenaristi, Miha Hočevar, Srđan Koljević in jaz, smo v knjigi prepoznali potencial, jasno je bilo, da je roman Tadeja Goloba Jezero dobra predloga za televizijsko serijo. Izvrstno je napisan in je kar sam klical po ekranizaciji. V tistem času je TV Slovenija ravno objavila razpis za razvoj tv-serije v šestih delih, in tako smo se odločili, da se bomo prijavili. S Tadejem Golobom smo napisali prvo epizodo in sinopsise ter bili izbrani.
 

Menite, da se je s kriminalkami Tadeja Goloba in nadaljevanko Jezero končno začel tudi slovenski noir kriminalni val?


Ta val je po mojem mnenju sprožil prav Tadej Golob z Jezerom. Upam, da bo sledilo še več tovrstnih kvalitetnih žanrskih knjig, ki bodo primerne za adaptacijo v tv-serijo ali film. Slovenski bralci so pokazali, da si želijo takšnih knjig, in mislim, da si jih želijo tudi gledalci.
 

Spomnim se, da je Dustin Hoffman, ki je nastopil v nadaljevanki Luck, dejal, da ko snema film, se mu velikokrat zgodi, da šele na koncu dojame, kakšen naj bi bil njegov lik, pri nadaljevanki pa se lik lahko iz dela v del spreminja in igralec ga lahko razvije do perfekcije. Menite, da to drži, in ali to velja tudi za režiserja?


Pri nastajanju filma ali tv-serije se vsakokrat zgodi, da režiser z igralci oblikuje lik med pripravami oziroma na vajah. Med snemanjem se seveda to raziskovanje karakterja nadaljuje in veliko detajlnih stvari najdemo prav na snemanju, ko lik v polnosti zaživi. Zame je režiranje eno samo raziskovanje likov in zgodbe.
 

Zakaj sta dva režiserja?


Ker je to bil kompleksen in intenziven projekt, je bila želja uredništva igranega programa, da bi bila dva. S Klemnom Dvornikom se zelo dobro poznava in sva se hitro strinjala, kako pristopiti k režiji. Najina pristopa sta se zlila v eno in se tudi dopolnjevala. Navsezadnje sem zelo vesel, da sem imel sogovornika pri pomembnih režijskih odločitvah, tako med pripravami kot na snemanju. Verjamem, da tudi Klemen meni tako.

image
Delo Sebastian Cavazza v vlogi detektiva Tarasa Birse Foto arhiv Liffa


Enako je bilo pri pisanju scenarija s soscenaristi. Jezero je projekt, pri katerem je sodelovalo veliko izkušenih ustvarjalcev, in vsi smo imeli isto vizijo, ki jo je postavil urednik igranega programa Jani Virk.
 

Se vam zdi, da se bodo tudi pri nas režiserji preselili na televizijo, kjer je več svobode in denarja, tako kot se dogaja drugje?


V zadnjih letih je televizija zanimiv medij, saj lahko, kot ste omenili, scenarist ali režiser drugače pripovedujeta zgodbo in razvijata like skozi epizode (ali celo sezone), kot je to na primer pri filmu. Mislim, da režiserje in scenariste zanima medij televizije, ker ponuja drugačen pristop. Razlog je seveda tudi v tem, da vsi iz leta v leto gledamo boljše in bolj raznolike serije evropskih in svetovnih produkcij.
 

Zakaj se, vsaj do zdaj, nadaljevanke pri nas niso prijele, četudi imamo odlično tradicijo, spom­nimo se Dekamerona, Naše krajevne skupnosti itd.? Je težava v scenarijih?


Eden od problemov je, da se je v devetdesetih letih po osamosvojitvi zelo zmanjšala ustaljena produkcija. Tako na televiziji kot pri filmu. S televizijskih zaslonov so izginile tudi tv-drame, ki so imele bogato tradicijo, kot tudi omenjene tv-serije. Ko se enkrat ta utečeni tok prekine, ga je težko ponovno zagnati. Če ni snemanja, tudi ni naročanja scenarijev, zato trpi razvoj scenaristike. Potrebujemo celoten krog, od scenarijev, snemanja do postprodukcije, da se poklici ohranijo in razvijajo. Če ne bo tv-serij ali filmov, ki temeljijo na naših zgodbah, ki jih napišejo slovenski scenaristi, ne moremo govoriti o razvoju scenaristike ter boljših in bolj premišljenih scenarijih.
 

Najbrž tovrstna nadaljevanka ni samo režijski, temveč tudi scenaristični podvig. Kako ste se lotili pisanja scenarija?


Srđan, Miha in jaz smo že prej pisali scenarije za tv-serije za tuje naročnike, tako da Jezero ni bila naša prva nadaljevanka. Rad delam v skupini scenaristov, saj tako lahko hitro dobiš odziv na idejo, ki jo ima kdorkoli izmed nas. Zaradi tega lahko hitro zavržeš slabe ideje ali nadgradiš dobre. Moram priznati, da je Tadej napisal res filmičen roman z jasnimi zapleti in zanimivimi liki, tako da je bilo pisanje lažje in mi je bilo v užitek. Nekatere stvari iz romana smo morali prirediti, saj ima tv-serija drugačne zakonitosti od knjige. Veselilo nas je tudi, da smo se pri pisanju zelo dobro ujeli s Tadejem, ki razume, kaj je knjiga in kaj film ali tv-serija.
 

Zakaj je pisanje scenarijev pri nas v tako slabi kondiciji? Ste tudi programski vodja Scenarnice. Se rojeva nova generacija ­scenaristov?


Eden od razlogov je, da scenaristika do pred šestimi leti ni obstajala kot samostojen študij na AGRFT, čeprav so vedno opozarjali na problem scenarijev pri nas. Ko je prišel za profesorja na akademijo Miroslav Mandić, se je to spremenilo. Z akademije zdaj že prihajajo dobre scenaristke in scenaristi, ki vedo, kaj je filmska zgodba in scenarij. Ker so toliko časa govorili o problemu scenarijev pri nas, smo v Društvu slovenskih režiserjev [DSR] začeli projekt Scenarnice – polletno delavnico, na kateri izbrani udeleženci s pomočjo domačih in tujih mentorjev razvijajo svojo zgodbo od ideje do prve različice scenarija. Rezultati delavnice se že kažejo in do zdaj so v fazi produkcije štirje scenariji iz delavnice in v nadaljnjem razvoju po mednarod­nih delavnicah še šest scenarijev, ki so prejeli sredstva za razvoj.

Pri tem projektu DSR sodeluje s Slovenskim filmskim centrom in AGRFT. Seveda pa so, kot sem omenil, za razvoj scenaristike pomembna tudi sredstva. Če hočemo, da se scenaristika razvija in da nastajajo dobri scenariji, morajo biti scenaristi plačani, da se lahko posvetijo pisanju. Predvsem zato, ker prav oni najprej končajo delo, na podlagi katerega lahko producent pridobi sredstva za realizacijo. Brez tega ni profesionalnih scenaristov. Pri tem igrajo veliko vlogo producenti in vse slovenske televizije, ki bi morale več vlagati v razvoj novih igranih vsebin.
 

Detektivi so ponavadi depresivni liki, Taras Birsa, ki ga igra Sebastian­ Cavazza, pa je še posebej tih in ves čas slabe volje. Povejte nam kaj več o glavnem junaku.


Taras Birsa je zanimiv lik. Resnoben. Natančen. Razdvojen. Malce ga pesti kriza srednjih let, ki mu odpira stare rane iz zasebnega življenja, kar se pozna tudi pri njegovem delu. Je človek, ki ne mara avtoritete in samega sebe jemlje čisto preveč resno. Sebastian Cavazza ga je po mojem mnenju zelo dobro upodobil, pokazal je vso svojo igralsko širino. Prvič sem delal z njim in moram priznati, da me je zelo navdušil s pristopom, natančnostjo in srčnostjo. S takšnimi igralci si vsak režiser želi delati.
 

Vaša trenutno najljubša ­televizijska serija?


Trenutno me navdušuje Ruska lutka (Netflix). Navdušil me je tudi prvi del tv-serije Varuhi (HBO).
 

Bo Jezeru sledil še Leninov park?


Vsi si želimo, da bi lahko nadaljevali zgodbo vseh glavnih karakterjev, kot jo je zapeljal Tadej. Leninov park ima velik potencial za zelo dobro drugo sezono. Predvsem zaradi vseh glavnih likov, ki so poleg Tarasa. Tukaj mislim na Tarasove sodelavce Osterca, Brajca in seveda Tino, ki je nekako v središču Leninovega parka.

Potrebujemo celoten krog, od scenarijev, snemanja do postprodukcije, da se poklici ohranijo in razvijajo. Če ne bo tv-serij ali filmov, ki temeljijo na naših zgodbah, ki jih napišejo slovenski scenaristi, ne moremo govoriti o razvoju scenaristike ter boljših in bolj premišljenih scenarijih.

 

Bi bilo snemanje žajfnice za vas izziv?


Za zdaj me zanimajo drugi žanri v tv-serijah. Ne samo kriminalke, ampak tudi drame in komedije. Mislim pa, da je tudi produkcija tako imenovanih žajfnic zelo pomemben del zdravega produkcijskega okolja. Samo tako se lahko filmski poklici razvijajo in napredujejo. Seveda pa menim, da bi morali snemati več igranih tv-serij različnih žanrov, saj je slovenski gledalec lačen dobrih domačih vsebin.