Preživetje ljubezni, preživetje filma

Na Bližnjem vzhodu skoraj ni otroštva, ni življenja, ki ga ne bi zaznamovali konflikti in vojne ter z njimi povezane travme. Je v takšnem okolju mogoče ljubiti in kako, se sprašuje izraelski reži­ser Nadav Lapid v svojem udarnem petem celovečercu o posledicah 7. oktobra, ki je bil na Liffu prvič prikazan včeraj, v sekciji Perspektive pa k temu nežneje pristopa romanca libanonskega režiserja Cyrila Arisa.

Lep in žalosten svet je Arisov celovečerni prvenec, zanj je prispeval tudi scenarij. Prav tako, kot je snemanje omenjenega Lapidovega filma potekalo sredi agresije na Gazo, ki mu je služila za kuliso, so tudi na Arisa in ekipo med delom vplivale napetosti med Hezbolahom in Izraelom ter Izraelom in Iranom. Snemanje več filmov je bilo zaradi tega zaustavljeno, toda Lep in žalosten svet, ki so ga kot Lapid svojega v Izraelu začeli snemati oktobra 2024, je nastal ne glede na negotovosti in nemir, Arisu se je medtem rodil še otrok.

Kraj (ne)srečnega imena

Eno od glavnih vprašanj filma ni le zmožnost ljubezni v turbulent­nem okolju, ampak tudi smiselnost starševstva v takšnem okolju. »V Libanonu ima vsaka generacija svojo travmo, povezano z državo in regijo. Na neki točki se vprašaš, ali zares obstaja upanje na prihodnost generacij v Libanonu,« je režiser povedal za Deadline in dodal, da »gre za kraj, na katerega smo vsi močno navezani in v katerega smo zelo zaljubljeni. Mislim, da se to pogosto kaže v naši kinematografiji, v filmih, ki jih snemamo, in vprašanjih, ki si jih ti postavljajo.«

Cyril Aris postavlja vprašanja v kontekstu arabskega sveta, vendar se z oznako lep in žalosten svet nanaša zlasti na Libanon in predvsem na Bejrut. Površno rečeno v osnovni zgodbi spominja na Pretekla življenja Celine Song – o prijateljih, ki sta si več kot prijateljsko naklonjena, a ju usoda za dolgo loči, dokler se ne srečata in poskušata ugotoviti, kaj še imata skupnega in kako naprej.

Njegova protagonista sta Yasmina in Nino. Čeprav sta rojena na isti dan in ustvarjena drug za drugega, si ne bi mogla biti bolj različna. Skupaj sta preživljala otroštvo in doživela izgube, kot sta smrt oziroma ločitev staršev, ter ob tem sanjala o pobegu iz brezizhodne resničnosti Bejruta. Več kot dvajset let zatem, ko se je Yasmina z mamo odselila in iz njunega načrta ni bilo nič, se znova srečata. Med njima je še vedno kemija, ampak sanj o emigraciji ne delita več: Nina preveva tolikšen optimizem, da mu Yasmina verjame in se jim odpove, po zanositvi pa je njun odnos znova na preizkušnji.

Film je bil premierno prikazan v programu Dnevi avtorjev na zadnjem beneškem festivalu ter tam prejel nagrado občinstva, Libanon pa ga je izbral za kandidata za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Gre za koprodukcijo z ZDA, Nemčijo, Savdsko Arabijo in Katarjem. »Vedno se mi zdi, da se komaj še drži na nogah, a nekako vedno znova zaživi. Imamo kulturo filmskega ustvarjanja ... imamo talent, znanje in ekipe,« je Aris za Dead­line povedal o libanonskem filmu, ki se pobira tudi po zadnji vojni med Izraelom in Hezbolahom.