Liffe: ogledali smo si film Gozdovi so še vedno zeleni

V četrtek je na Liffu doživel slovensko premiero.

Čeprav je to zatišan, komorni film, ki se dogaja bolj navznoter kot navzven, so ga gledalci v polni Linhartovi dvorani sprejeli z zbrano pozornostjo in očitnim ­zadovoljstvom.

Film je seveda v nemščini, glavna igralca sta slovenska Korošca, posnet je bil na Mangartu. Prva svetovna vojna, čeprav gre za soško fronto, je seveda »od vseh«. Smo avgusta 1917, v visokogorski vojaški postojanki, kamera Miloša Srdića si je lahko privoščila panoramo vršacev in je kljub poletju lovila predvsem oblačnost ter ­meglene vrtince.

Samota torej, gorski mir, v postojanki vojaka in stotnik, spodaj nenehne ofenzive Italijanov – in nenadoma letalo, ki izstreli granato na postojanko; en vojak je pri priči mrtev, oficirju odtrga nogo. Edina vez z dolino je vojaški telefon, ki ima na drugi strani žice štabno komando. Zdaj so vse odločitve in ravnanja na preostalem in kolikor toliko celem vojaku, ki sprva sicer še upa na pomoč iz doline, toda vedno bolj jasno postaja, da prihajajo po telefonu komande, katerih bistveno sporočilo je: znajdi se!

In Jakob Lindner (Michael Kristof), komaj trimesečni vojak, doma s Koroške, ki je prvo stopnjo vojskovanja, se pravi vlogo topov­ske hrane, že opravil z odliko (kar pomeni, da je živ), skuša v skrajno omejenih okoliščinah (ni zdravil, ni primerne hrane, celo alkohola je zmanjkalo, tudi voda je zelo daleč, ni osnovnega udobja in ne bolniškega znanja) ne le podaljševati agonijo, ampak jo ohranjati na človeku dostojen način. Ker lahko od padlega tovariša pokoplje le del noge v škornju, ki mu jo je odtrgalo, pokoplje pač samo to, kar lahko.

Naberšnik in soscenarist Robert Hofferer sta postavila tipično eksistencialno situacijo, kakršno poznamo iz mnogih vojnih filmov, pri čemer je treba reči, da je režiser vodil zgodbo z ves čas enakovredno dramatično napetostjo, v kateri se na videz malo pomembno brkljanje preživelega sproti etično osmišlja. Jakob se v sanjah, to je učinkovita interpolacija, sreča z vojaško avtoriteto, z Zgodovino, zaradi katere je v prvi svetovni vojni padlo na milijone fantov.

Na koncu se znajdemo na razstavi v Klužah, kjer podobe umrlih nemo govorijo o usodah, kakršne smo si lahko ogledali v gorski postojanki. Tako je film

(čeprav je Soča rdeča od krvi, se glasi eno od pisem vojakov, ki sta jih avtorja prebirala) posvetilo mrtvim na soški fronti. In nepretenciozen, z občuteno režijo izoblikovan opomin živim.