Ljudstvo s solznimi očmi

Konačala se je serija V imenu ljudstva. Takole smo jo videli na Vikendu.

Objavljeno
27. marec 2020 10.00
Posodobljeno
27. marec 2020 10.00
Petrt Musevski: V imenu ljudstva
Robi Loboda, Vikend
Robi Loboda, Vikend
Po dolgem sušnem obdobju se je žanr domače kriminalistične nadaljevanke z zvrhano žlico vrnil na ekrane. V začetku lanskega leta smo lahko spremljali ne najbolj posrečeno Ekipo Bled, ki je z osemnajstimi deli skoraj pol leta polnila nedeljski večerni termin. Nato so do konca leta gledalce z dobrim marketingom pripravljali na premik z Bleda v Bohinj, tako da smo malo pred božičem, ko je bil na sporedu prvi del, za nadaljevanko Jezero lahko govorili, da je težko pričakovana. In je zato temu primerno tudi dvignila veliko prahu. A ker večina gledalcev očitno ni našla drugih večjih pomanjkljivosti, jih je zmotil slab zvok serije. Dva meseca, kolikor je bilo Jezero na sporedu, se je nato govorilo in pisalo predvsem o zvoku. Ne pomnim, kdaj bi bila tehnična pomanjkljivost deležna tolikšnega odziva. In ko je jezero presahnilo, je brez premora in večjega pompa že naslednjo nedeljo startala nadaljevanka V imenu ljudstva.


Morda je bilo škoda, da so začeli takoj po Jezeru. Gledalci niso imeli časa malo zadihati in se pripraviti na nove zaplete z novimi liki. Jaz sem se potrudil globoko vdihniti in ni mi žal, ker mi je bila razen nepotrebnih sanjavih skokov v preteklost in nekaterih za lase privlečenih scenarističnih rešitev nadaljevanka prav gledljiva, igralski ekipi pa čestitam za predstavo. A zadnja epizoda je bila meni ena najbolj neprijetnih, celo mučnih epizod kakšne serije, kar pomnim.

Pa ne toliko zaradi zares neprepričljivega in dolgoveznega t. i. mehiškega obračuna. Štiri osebe, dve pištoli namerjeni v glave, nato pa pregovarjanja za vsaj eno Vojno in mir. To bi me razburilo, ne glede na to, kdaj bi bilo predvajano. A prav to nedeljo sem epizodo težko gledal iz dveh drugih razlogov.

image
Foto Ajda Smrekar: V imenu ljudstva


Teden prej me hudo kašljanje lastnika odvetniške pisarne Jožeta Zajca, ki ga je igral Brane Grubar, še ni tako motilo. Čeprav lik v nadaljevanki umira za rakom in torej ni govora o kakšni kužnosti, pa sem se tokrat ob vsakem njegovem kašljanju nehote zdrznil. Razmere, v katerih smo trenutno, očitno puščajo posledice. Upam, da ne, a bojim se, da se bo še dolgo po koncu epidemije koronavirusa tudi na tiste, ki se bodo le odkašljali ali nedolžno kihnili, gledalo postrani.

Žal pa si bom to epizodo za vedno zapomnil, ker sem jo gledal s cmokom v grlu, stiskanjem v srcu in solznimi očmi, saj sem se zavedal, da je igralec Peter Musevski, ki je igral upravnika zapora Gorana Andjelkovića, z nami ni mogel več gledati. V sredo je izbruhnila pretresljiva vest, da je Peter v petinpetdesetem letu starosti umrl. Tudi zadnjo televizijsko vlogo upravnika zapora, ki ga obletava mrčes in mučita preteklost in krivda, je odigral prepričljivo kot že mnoge prej, pa naj bo tista pijanega očeta in moža v filmu Kruh in mleko, tihotapca z ljudmi v Rezervnih delih ali Ojdipa na gledališkem odru.