

Klopčičeve filme bi po razpoloženju prav lahko razdelili na pomladanske in jesenske. Retrospektiva v mesecu maju, ki jo je pripravila Slovenska kinoteka, bo zajela oboje, pa tudi tiste, ki jih je pokojni režiser najraje gledal. In zraven še one, ki so jih naredili nekateri njegovi študentje.
Retrospektiva zajema njegovo celotno filmografijo, deset kratkometražnih filmov, pet televizijskih in enajst celovečernih. (Manjkata le tridelna televizijska nadaljevanka Cvetje v jeseni in televizijski film Letovanje na jugu, ki ga je Klopčič posnel po noveli Iva Andrića za sarajevsko televizijo; to je bil njegov edini »izlet« take vrste, ki so bili med jugoslovanskimi režiserji sicer pogosti.) Poleg teh so se organizatorji odločili znotraj retrospektive prikazati še filme, ki jih je Klopčič največkrat navajal kot svoje najpomembnejše reference, zlasti pri delu s študenti, o njih je v devetdesetih letih pisal tudi v revijo Ekran.
Z enim od teh filmov se je retrospektiva danes tudi začela: to je Lola Montes Maxa Ophülsa iz leta 1955 (o njem Klopčič pravi, da je »vrtoglava animacija vseh elementov filmske estetike in njenih dosežkov v petdesesetih letih«). Poleg vsega naštetega je na programu še ena »kategorija«, čeprav jo predstavlja en sam film; to je Zgodba, ki je ni, šestnajstminutni dokumentarec, ki ga je o svojem profesorju leta 1993 posnel Zoran Živulović.
Med filmi, »ki jih je imel rad« (takšna je ljubkovalna programska oznaka), so še Vigojeva Atalanta ali trabakula, ki plove mimo (1934), Renoirov Izlet (1936),Hitchcockova Vrtoglavica (1969) in – čisto na koncu meseca maja – še en Renoirov film, Pravilo igre (1939). Med temi filmi, ob katerih je Klopčič pravzaprav razlagal svojo filmsko estetiko, žal ni nobenega Lubitschevega, ki jih je imel prav tako »rad«.
»Najbolj« Klopčičevi filmi
Seveda pa je retrospektiva – eden od njenih dogodkov bo tudi izid in predstavitev zbornika izvirnih razprav o Klopčiču; to se bo zgodilo v sredo, 9. maja – namenjena predvsem ponovnemu srečanju s filmi mojstra Klopčiča. Verjamemo, da bo za marsikaterega mladeniča in mladenko to sploh prva temeljita priložnost za vpogled v njegovo delo.
Klopčič je umrl pred štirimi leti in pol, njegov poslednji film Ljubljana je Ljubljena (2005) k vrednosti njegove filmografije ni prispeval bistvenega poudarka, nedvomno pa v zavesti gledalcev živijo filmi, ki so zdaj stari trideset ali štirideset let – in marsikdo jih že toliko časa tudi ni videl. Ne bomo zgrešili, če rečemo, da so takšni, »najbolj Klopčičevi« filmi naslednji: Moj ata, socialistični kulak (1987), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Strah (1974), Cvetje v jeseni (1973), Sedmina (1969), Na papirnatih avionih (1967). Zadnja dva sta trdno umeščena na lestvici desetih najboljših slovenskih filmov, Cvetje v jeseni pa je tako in tako nacionalna filmska sladkarija.
Lirika pred epiko
V teh filmih je zgoščeno dvoje (v preostalih pač v bolj razpršeni obliki). Najprej Klopčičevo umevanje filma kot najbolj naravnega estetskega izrazila (čeprav je bil po poklicu arhitekt, je film edina disciplina, ki ga je ustvarjalno zanimala).
On sam svoje umetnosti zagotovo ne bi definiral kot esteticizem ali celo larpurlatizem, a je prav on tisti, ki je slovenski film pripeljal najbliže triumfu forme. Ta njegova precej temeljna naravnanost je veliko bolje podprta z intuicijo kot z refleksijo.
Druga zgostitev zadeva njegove izpovedne potrebe. Te se bolj kot na zgodovino nanašajo na intimo. In se veliko bolj kot skozi pripovedno naracijo razodevajo skozi sredstva, ki so v domeni lirskega načina; da je Klopčič največji lirik slovenskega filma, so pogruntali že zgodnji spremljevalci njegovega dela.
Ob teh dveh predpostavkah je mogoče kolikor toliko objektivno opazovati semantična jedra Klopčičeve filmografije; niso tesno povezana in ne opredeljuje jih enostavna razvojnost ali kontinuiteta. Ta semantična jedra so, povzeta seveda zelo shematično, prvič, problem meščanstva kot sveta v izginjanju; drugič, ljubezen kot eksistencialija, v kateri zaseda dominantno mesto tako seksualna nedolžnost kot nedolžnost pred zgodovino; in tretjič, ženska kot osrednji lik, skozi katerega se oboje razodeva.
Vsakdo, ki pozna ta opus, ve, da so ženske zelo pomembne figure Klopčičevih filmov, pravzaprav pomembnejše kot moški; tudi nabor ženskih likov – od Vere v Na papirnatih avionih do Marjane v Ljubljana je ljubljena – je pestrejši od tistih, ki sestavljajo moško galerijo; še bolj določno je ta izrazito ženska dimenzija Klopčičevih filmov zajeta v dejstvu, da je večino vseh svojih ženskih likov koncentriral v dveh igralkah: v Snežani Nikšić, zgodnja faza, in Mileni Zupančič, kasnejša).
Seveda pa se ob popolni retrospektivi enega najbolj kompaktnih slovenskih filmskih opusov odpira več vprašanj. Na nekatera bo morda odgovoril omenjeni zbornik, na nekatera si bodo pozorni gledalci, ki jim je blizu sintetično premišljevanje o slovenskem filmu, odgovorili sami.
Eno takšnih vprašanj gotovo je, ali predstavljajo Klopčičeva filmska dela paradigmatično bistvo slovenskega filma, torej osnovni esencialni material za definicijo njegove specifike (če ta sploh obstaja). Zanimivo je morda tudi naslednje vprašanje: je (bil) Klopčič slabo razumljeni modernist ali slabo prikriti tradicionalist?
Odgovarjati (si) lahko začnemo kar z današnjima prvima filmoma retrospektive ob 21. uri: prvi je kratki film in hkrati ena največjih Klopčičevih mladostnih mojstrovin Romanca o solzi (1961), drugi pa televizijski celovečerec Triptih Agate Schwarzkobler in časov, ko je bila njegova umetnost že v zatonu (1997). Matjaž Klopčič daje ekipi napotke pred snemanjem svojega zadnjega filma Ljubljana je ljubljena. Foto
Komentarji