»Mi želiš povedati, da je John Wayne rasist?«

Sporna stališča, ki jih je filmska legenda izrazila pred pol stoletja, zopet burijo duhove v ZDA.

Objavljeno
29. junij 2020 13.45
Posodobljeno
29. junij 2020 13.47
Spomenik pred letališčem Johna Wayna. FOTO: Mario Tama/AFP
Naslednji v vrsti zgodovinskih osebnosti, ki jih je po mnenju dela ameriških demokratov treba poslati na smetišče zgodovine, je slavni filmski igralec John Wayne. V kalifornijskem okrožju Orange si prizadevajo, da tamkajšnje letališče ne bi več nosilo imena te legende ameriškega vesterna. Leta 1971 je Duke, kakor je bil njegov vzdevek, namreč v intervjuju za Playboy dejal, da verjame v belo nadvlado.

»Dokler temnopolti ne bodo dosegli ravni izobrazbe, ki jim bo omogočila, da nase prevzamejo odgovornost,« je takoj zatem pojasnil svoje besede. Toda dela politične opcije, ki se čedalje bolj nagiba h grobemu zgodovinskemu revizionizmu, očitno ne zanimajo pojasnila in konteksti: Tom Umberg, predstavnik demokratov v Orangeu, je Wayna javno razglasil za samooklicanega belega supremacista in pozval k preimenovanju letališča, ki igralčevo ime nosi od njegove smrti leta 1979. »Spomenike in poimenovanja ostalih objektov je treba rezervirati za tiste, ki odražajo vrednote našega okrožja,« je zapisal v dnevniku Orange County Register.

Končno odločitev bo sprejel odbor nadzornikov tega okrožja. Lokalni demokrati si želijo, da bi letališče preimenovali v Orange County.

image
Spomenik pred letališčem Johna Wayna. FOTO: Mario Tama/AFP


»Medtem ko nekateri tujci morda ne poznajo prepričanj Johna Wayna, mnogi domačini že leta pozivajo k odstranitvi imena,« je povedala predsednica okrožne stranke Ada Briceño. »Zdaj je izšel nov razpis in čas je za spremembe.«


Spoznal bi Churchilla


Playboyev intervju izpred skoraj pol stoletja s takrat še svežim oskarjevcem je po spletu zakrožil že večkrat. Da te besede ne odražajo očetovega življenjskega sloga in da so jih vzeli iz konteksta, je pozneje opozarjal njegov sin Ethan Wayne. »Vsaka razprava o preimenovanju letališča bi morala vključevati celotno sliko njegovega življenja in ne bi smela temeljiti zgolj na enem intervju.«

John Wayne, rojen leta 1907 v zvezni državi Iowa, je morda postal stereotip ameriškega vestern-mača, njegova politična prepričanja pa gotovo niso bila stereotip. Ko so ga vprašali, koga bi najraje spoznal v živo, je izbral Winstona Churchilla. Bil je republikanec, toda ni ga bilo sram javno priznati, da podpiral Harryja Trumana in Franklina Roosevelta, četudi se kasneje ni strinjal z njegovimi »komunističnimi« idejami – prav komunisti so bili trn, ki se je najgloblje zaril v Waynovo peto. Kadar je beseda nanesla nanje, se ni znal držati nazaj, kar ga je nazadnje pripeljalo v skrajno desničarsko društvo John Birch Society.

Kaj spornega je torej še povedal v neslavnem intervjuju? Da je šlo pri obračunu z Indijanci le za vprašanje preživetja, »Indijanci pa so se sebično trudili, da bi državo obdržali zase«. Da ne moremo »naenkrat poklekniti in vsega vodstva prepustiti temnopoltim« – tem besedam je sledil kontroverzni stavek o beli nadvladi. Da se mu suženjstvo zdi nedopustljivo, ne čuti pa krivde, da so pred petimi ali desetimi generacijami bili vsi temnopolti sužnji. Da bi morala filmska industrija odražati realna razmerja v svetu: če v ZDA živi deset odstotkov temnopoltih, naj jih bo toliko tudi v filmih. Da se mu zdita filma Goli v sedlu in Polnočni kavboj perverzna. Slednji predvsem zaradi tega, ker »je zgodba o dveh pedrih«. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da se v enem najbolj genialnih dialogov tega filma Ratso (Dustin Hoffman) norčuje iz Joeja Bucka (Jon Voight), češ da njegov kavbojski imidž v New Yorku učinkuje pedersko. Joe ga užaljeno pogleda in po južnjaško zavije: »John Wayne! Mi želiš povedati, da je peder?«


Metanje v isti koš


Ne glede na spornost nekaterih Waynovih izjav in stališč ostaja odprto vprašanje, ali gre filmske igralce, športnike, glasbenike (spomnimo se samo na odkrito rasistični hit Brown Sugar Rolling Stonesov) … metati v isti koš kot politike, nekdanje kolonialiste in ostale, ki so aktivno sodelovali pri zatiranju ranljivih skupin. Če je težko nasprotovati rušenju kipov nekdanjega belgijskega kralja, »kongovskega klavca« Leopolda II. ali znanega britanskega trgovca s sužnji Edwarda Colstona, to še ne pomeni, da si v globalnem obračunu z zgodovino, kakršnemu smo bili priča v mesecu po umoru Georgea Floyda, enako obravnavo zaslužijo vsi.