Mostra: Od Slepega Kristusa do Mladega papeža

Na filmskem festivalu v Benetkah, ki se bo končal v nedeljo, več nenavadnih filmov kot izstopajočih.

Objavljeno
07. september 2016 18.31
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Na filmskem festivalu v Benetkah, ki se je začel v sredo in se bo končal v nedeljo, so doslej prikazali kar nekaj nenavadnih filmov, ki se ne morejo ponašati z gledljivostjo in tudi ne posebej dobrimi prvimi ocenami kritikov, seveda pa je bilo tudi nekaj izjem.

Med doslej prikazanimi je deležna pozitivnih ocen argentinsko-španska koprodukcija El ciudadano ilustre (Častni meščan). Film Mariana Cohna in Gastóna Duprata pripoveduje o izmišljenem argentinskem pisatelju Danielu Mantovaniju, Nobelovem nagrajencu, ki že več kot tri desetletja živi v Evropi.

V svojih romanih opisuje življenje v Salasu, majhnem mestu, kjer se je rodil in kamor se od svojih mladih let ni nikoli vrnil. Lokalne oblasti Salasa ga povabijo, da bi mu izročile najbolj prestižno priznanje – listino častnega meščana.

Vrnitev v rojstni kraj naj bi bila triumfalna, vendar so srečanja z nekdanjimi prijatelji, ljubeznimi, pokrajinami njegove mladosti, z v vsem tistim, iz česar črpa navdih za svoje pisanje, vse prej kot to. Med svojimi se počuti tujca, za tamkajšnje okolje je moteč element. Sprva topel sprejem se spremeni v nekaj povsem nasprotnega.

Majhno in zavistno okolje omalovažuje pisateljevo svetovno slavo, uspeha mu ne more oprostiti; težko je biti prerok doma. Kritiki se strinjajo, da je film izvrstno režiran in odigran, v njem je obilo humorja, ki izhaja iz resnih življenjskih situacij. Pisatelja je odlično upodobil Oscar Martínez.

Vojak brez orožja

S posebnim zanimanjem je bil pričakan film Hacksaw Ridge (Žagasti greben), ki ga je režiral zvezdnik Mel Gibson. Film, ki ni v tekmovalnem programu, govori o bitki na Okinavi, eni najbolj krvavih v drugi svetovni vojni, v kateri je ameriški vojak Desmond Doss rešil 75 svojih soborcev, ne da bi izstrelil en sam naboj. Doss je bil edini ameriški vojak, ki med drugo svetovno vojno ni nosil orožja, ker je verskih razlogov nasprotoval ubijanju, čeprav je menil, da je vojna, v kateri je sodeloval, upravičena.

Gibsonu je tega resničnega človeka uspelo prikazati, ne da bi potenciral njegovo junaštvo, za kar ima zasluge tudi igralec Andrew Garfield. Film že vnaprej uvrščajo med nominirance za oskarje. »Sovražim vojno, toda vojake imam rad,« pravi Gibson. Zanj pravi junak ne prešteva svojih žrtev, ampak spoštuje sovražnika.

Med ljubeznijo in krutostjo

Kritiki hvalijo tudi film Nocturnal Animals (Nočne živali) modnega oblikovalca Toma Forda, ki je pred sedmimi leti debitiral v Benetkah s filmom Osamljeni mož (A Single Man). Novi film po romanu Tony and Susan Austina Wrighta govori o galeristki, ki jo preganja roman njenega nekdanjega moža. Ona neke noči prejme njegov roman, v katerem je opisal svoje življenje po ločitvi. Njegovo življenje pa je grozljivka, v kateri sta bili njegova žena in hči posiljeni in umorjeni.

On je roman posvetil nekdanji ženi, ona pa si to razlaga kot njegovo maščevanje, ker je roman poln nasilja. Film je romantični triler o tanki liniji med ljubeznijo in krutostjo, po pisanju Hollywood Reporterja mešanica Davida Lyncha, Alfreda Hitchocka in Douglasa Sirka. Gre za razkošno noir melodramo, ovito v zločin in psihološko napetost. V glavnih vlogah sta odlična Amy Adams in Jake Gyllenhaal.

Nizozemski vestern

Provokativen je Nizozemec Martin Koolhoven s svojim vesternom Brimstone (Žveplo), polnim nasilja, v katerem Guy Pearce igra monstruoznega duhovnika, zvedenega na malone nadnaravno bitje kot inkarnacija »najbolj radikalne interpretacije Nove zaveze«. Med pridigami o čistem krščanstvu obiskuje bordele in preganja nemo babico (Dakota Fenning) zaradi njene za cerkev nemoralne odločitve – pri težkem porodu je rešila mamo namesto njenega otroka.

Avtor je na tiskovni konferenci rekel, da kako bi rad, da bi gledalci njegov film imeli za nizozemski vestern. Sliši se čudno, kajti film se dogaja v v 19. stoletju v Kanadi, kjer se mlado dekle bojujejo za svoje pravice, za enakopravnost žensk, s čimer ima film feministično poanto.

Sorrentinova serija

Cerkev oziroma vera je tema več filmov na letošnji Mostri. Med drugim so prikazali pri dve epizodi televizijske serije Mladi papež (The Young Pope) Paola Sorrentina. Serija je v angleščini in je sestavljena iz desetih delov, HBO jo bo začel prikazovati jeseni. Mladi papež je izmišljeni lik Pij XIII., mlad Američan, ki ga igra Jude Law. Ko z vatikanskega balkona nagovori množico vernikov, se deževni oblaki razkadijo.

Vernike šokira z besedami: »Kaj ste pozabili? Pozabili ste masturbirati in na kontracepcijo!« To so bile samo njegove sanje. Papež vstane iz postelje, se sleče do golega in gre pod tuš. To je za nekatere gledalce, sploh italijanske, že preveč, čeprav še ni vse. Enemu kardinalu slečejo hlače, da mu lahko dajo injekcijo, drugemu snamejo kisikovo masko, da lahko pokadi cigareto. Tretji kardinal papežu prizna, da je homoseksualec.

Italijanski gledalci na projekciji v Benetkah so negodovali, medtem ko so tuji novinarji navdušeno ploskali. Oskarjevec Sorrentino (Neskončna lepota) zna poskrbeti za gledljivost, fini humor in ironijo. Na koncu papež spet nagovori množico, tokrat kot poosebljenje absolutne moči.

Vera za preživetje

Debitantski čilski film Christopherja Murrayja El Cristo ciego (Slepi Kristus) predstavlja nenavadno potovanje skozi obup in bedo družbe, ki je željna vere. To je film o tem, kako je vera način za preživetje družbeno ogroženih skupin v puščavskih predelih severnega Čila, kjer so močne družbe brez milosti izkoriščale rudnine in s tem onemogočale domačinom, da bi dostojno živeli. Čeprav Murray zase pravi, da ni veren, je naredil ta film v prepričanju, da je mogoče skozi razmišljanje o veri odkriti družbena nasprotja, zaradi katerih je Čile v zgodovini zelo krvavel.

Zmagovalci in poraženci

Poseben je film Françoisa Ozona Frantz (Franc), posnet v nemščini in francoščini o odnosih med nekdanjimi sovražniki – Nemci in Francozi takoj po koncu prve svetovne vojne. V majhnem nemškem mestu lepa Anna (Paula Beer) vsak dan obiskuje grob zaročenca Franca, ubitega na francoski fronti.

Nekega dne zagleda strtega mladeniča, ki na Francovem grobu pusti rože. To je Francoz Adrien, predstavi se kot Francov prijatelj iz pariških šolskih dni, ki ga z veliko ljubeznijo sprejemajo tudi starši padlega nemškega vojaka.

Avtor filma ljubezensko romanco med Anno in Adrienom spremeni v resno pripoved o vojnih zmagovalcih in poražencih, o krivdi, odpuščanju in nadaljevanju življenja po velikih tragedijah. Poleg tega Ozon iz zornega kota poražene strani, Nemčije, in v tujem jeziku daje novo razsežnost že tolikokrat povedani temi.

Muzikal za današnji čas


Kandidat za nagrado v Benetkah in mogoče tudi za kakšnega oskarja je film, ki je odprl festival. To je ameriški muzikal La La Land, ki ga je režiral Damien Chazelle. V njem se jazzovski pianist Sebastian (Ryan Gosling), ki se v Los Angelesu komaj prebija iz dneva v dan, sprašuje, kaj storiti, da bi bila ta glasbena zvrst privlačna tudi za mlade. Morda z elektronskimi vložki, čemur ni naklonjen? Sebastian se spozna z Mio (Emma Stone), mlado in nadarjeno igralko, ki ji nikakor ne uspe preboj na avdicijah.

Oba sta talentirana, na poti poklicne uveljavitve pa jima trda prede. Režiser je posnel gledljiv, moderen muzikal in dokazal, da je ta filmski žanr mogoče prilagoditi tudi občinstvu 21. stoletja. Nekoč priljubljeni žanr iz zlatega obdobja Hollywooda tridesetih let 20. stoletja je večinoma poniknil, Chazelle pa ga skuša oživiti.

»Zamislil sem si, kako vzeti to čarovnijo staromodnih muzikalov in jo uporabiti v zgodbi o resničnih ljudeh v današnjem času, ko se stvari ne tečejo vedno po načrtih in ko se sanje največkrat ne uresničijo. Muzikali te sicer vedno naredijo srečnega, a pesem se vedno konča. Tudi v klasičnih muzikalih je vedno nekaj tragičnega pri vrnitvi v vsakdanjo resničnost. Prav zato smo filmu poskušali dati čim več realizma. Samo z resničnim ozadjem lahko domišljijska prvina zares učinkuje,« je dejal režiser.

Uspelo mu je posneti izviren muzikal o vsakdanjem življenju. V njem je poleg glasbe tudi veliko plesa. Režiser je tudi sam šolani glasbenik, bobnar, in je že posnel film (Ritem norosti), posvečen džezovskim bobnarjem.

La La Land se začne s plesnim prizorom na avtocesti s pogledom na Los Angeles. Ljudje so v avtomobilih ujeti v prometnem zamašku, nakar začnejo vsi hkrati izstopati iz avtomobilov in plesati. Občinstvo je prizoru zaradi imenitne režije in koreografije navdušeno zaploskalo.