Možje, ki so med vojno reševali umetnine

Varuhe zapuščine, sedem ljubiteljev umetnosti, ki so med drugo svetovno vojno odšli na okupirano ozemlje, da bi rešili umetnine, ki so jih pokradli nacisti, je v akcijski drami utelesila­ zvezdniška zasedba: George Clooney, Matt Damon, Bill Murray, John Goodman, Jean Dujardin, Hugh Bonneville in Cate Blanchett.

Lahko uničiš celotno generacijo,­ lahko ljudem požgeš domove, prišlo bo do obnove. Če pa jim uničiš zgodovino in njihove dosežke, bo tako, kot da nikoli niso obstajali. To si želi Hitler. In zato se mi bojujemo, pravi umetnostni zgodovinar Frank Stokes (George Clooney) soborcem v filmu

.­ Film so posneli po resničnih dogodkih na podlagi knjige The Monuments Men – tak je tudi izvirni naslov filma – Roberta M. Edsla iz leta 2009.

Režiral ga je Clooney, ki se je z Grantom Heslovom podpisal tudi pod scenarij. Clooney kot Stokes na začetku filma prepričuje predsednika Roosevelta o tem, da je treba ustanoviti skupino znotraj zavezniške vojske, ki bo iskala in varovala umetnine po Evropi pred nacisti in zavezniškim bombardiranjem. Leta 1943 je bil tako ustanovljen oddelek MFAA za spomenike, likovno umetnost in arhive, ki so mu pogovorno rekli ­Monuments Men.

Več kot pet milijonov evropskih mojstrovin so nacisti zaplenili, med njimi Michelangela, Leonarda da Vincija, Rembrandta, Vermeerja ... V filmu vidimo, kako so člani MFAA iskali ukradeno Madono iz Brugesa, edino Michelangelovo skulpturo, ki je zapustila Italijo v času njegovega življenja, Leonardovo Damo s hermelinom, Gentski oltar bratov van Eyck ...

Maloštevilna skupina

MFAA v vojaški sestavi zahodnih zaveznikov je bila maloštevilna skupina – kakih 350 ljudi – v vojski, ki je štela milijone borcev. V njej so bili kustosi, galeristi, arhitekti, umetniki ..., večinoma Američani in Angleži, pozneje so se jim pridružili pripadniki trinajstih narodov. Bili so iz najboljših muzejev in univerz, zaljubljeni v umetnost. Bili so prestari za vojskovanje, pa vendar so tvegali življenje in ga nekateri tudi izgubili.

V prvih mesecih po izkrcanju v Normandiji leta 1944 se je na francoski obali znašlo vsega deset pripadnikov iz skupine, v filmu sedem. Skupina se je postopno številčno krepila do konca vojne, pokrivala pa je območje zahodne Evrope. Večino del so rešili, številne umetnine, pod katere so bili podpisani znani judovski umetniki, je dal Hitler sežgati.

Med varuhi zapuščine so bili na prvi bojni liniji moški, toda v ozadju je z njimi sodelovalo tudi veliko žensk, med katerimi se je še posebej izkazala kustosinja Rose Valland (Cate Blanchett) v francoskem muzeju Jeu de Paume. Njihova naloga je bila tudi v čim večji meri preprečevati škodo zaradi vojskovanja, posebej na cerkvah, muzejih in velikih kulturnih spomenikih. Ko so prišli na ozemlje rajha, so se osredotočili na iskanje izginulih umetnin.

Nacisti so plenili za Hitlerja, ki je imel rad umetnine in je sanjal o velikem muzeju v Linzu, da bi se maščeval »dunajskim kmetavzom«, ker ga niso sprejeli na umetniško akademijo. Mnogi nacisti, ki so bedeli nad organizirano krajo, so marsikatero umetnino zadržali zase.

Na eni strani preživetje, na drugi umetnine

V drugi svetovni vojni so izgubili­ življenje milijoni ljudi, mesta so bila uničena, razsajale so bolezni in lakota in v ospredju niso bile stvari, ampak preživetje. Zato možje, ki so reševali umetnine, pri kolegih vojakih niso bili posebej priljubljeni. Z njimi niso imeli veliko skupnega, če nič drugega, je bila med njimi velika starostna razlika, saj so imeli nekateri štirideset ali petdeset let, vojaki pa v povprečju okrog dvajset. Ti so varuhe zapuščine posmehljivo imenovali ostareli vojni gospodje na turneji. Kljub temu so varuhi ves ta čas iskali, razvrščali in določali izvor ne le umetnin, ampak tudi knjig, rokopisov ...

Zaščita spomenikov in velikih umetniških del je bila samo del njihovega dela. Kakor je vojna besnela, tako so nacisti spravljali slike na najbolj varna in težko izsledljiva mesta, na primer v rudnik bakra ali soli, včasih so skupaj z njimi skladiščili tudi strelivo. Varuhi so se tudi odločno zavzemali za to, da je treba umetnine vrniti tja, kjer so bile ukradene. Skušnjave so bile seveda velike.

Clooney je hotel narediti akcijski film, kajti če je že bilo iskanje umetnin v resnici dramatično, njihovo katalogiziranje in iskanje lastnikov niti ni bilo. Tako v filmu eden od varuhov umre med streljanjem v cerkvi v Brugesu, drugi v enem od rudnikov, kjer najdejo obilen plen, stopi na mino, z nje pa ne upa sestopiti, ker ne ve, ali se bo pri tem aktivirala.

Fantje so malone v vseh situacijah, tudi zelo napetih, duhoviti in humor jim gre dobro, saj so sami izvrstni intelektualci. Smešni pa so ti starejši fini gospodje že sami po sebi v sivkasto zelenih vojaških uniformah, ki jim v glavnem ne pristojijo. Izjema je, kajpak, George Clooney.

Je vredno tvegati življenje?

Film ponuja zanimiv pogled na drugo svetovno vojno iz perspektive umetnin. Ta del je javnosti zelo malo znan, zato je pripoved poučna. Ljubitelje umetnosti ob gledanju večkrat stiska pri srcu, kajti umetnine tudi gorijo, v drami pa je toliko napetosti, da trepetamo za življenja varuhov, najgloblje predanih svojemu poslanstvu.

Vprašanje, ki se gledalcu ves čas zastavlja in ga eksplicitno izpostavi tudi režiser Clooney, je: ali je vredno oziroma dopustno žrtvovati človeška življenja za reševanje umetnin? Od sedmerice varuhov v filmu umreta dva in dva sta menda umrla tudi v resnici. Vredno je, je nedvoumen odgovor.

Nove vojne in nova škoda

Zgodba se v resničnem življenju ni končala leta 1945, saj še vedno iščejo tisoče izginulih umetnin. Sklad Monuments Men ima danes javno bazo podatkov o najbolj iskanih delih, katerih avtorji so med drugim Botticelli, Caravaggio, Monet, Cezanne.

MFAA je deloval do leta 1951, čeprav je bila skupina uradno razpuščena 1946. Škoda, da v novejših vojnah po svetu ni bilo več nobene take skupine. Vojne, ki so pripeljale ameriške vojake na tuje ozemlje v naslednjih sedemdesetih letih, so uničile na tisoče neprecenljivih umetnin ter arhitekturo Iraka, Afganistana in Vietnama.