Nagrajeno pričevanje o sodobnem suženjstvu
Nagrada Amnesty International Slovenije madžarskemu dokumentarcu Zasužnjena ženska.
Odpri galerijo
Nagrajeni dokumentarec pripoveduje o Madžarki Mariš, ki brez plačila dela kot hišna pomočnica, sodobna sužnja. FOTO: promocijsko gradivo
Ob zaključku festivala dokumentarnega filma, ki je potekal od 13. do 20. marca, so nocoj podelili nagrado Amnesty International Slovenije najboljšemu filmu na temo človekovih pravic. Nagradili so madžarski film Zasužnjena ženska, ki ga je režirala Bernadett Tuza-Ritter.
Film spremlja 52-letno Madžarko Mariš, ki brez plačila dela za tamkajšnjo družino kot hišna pomočnica, sodobna sužnja. Za povrh brez dovoljenja ne sme zapustiti hiše. Mariš poleg v gospodinjstvu dela v bližnji tovarni, plačo pa proti svoji volji izroča gospodarici Eti. Skozi dve leti snemanja Mariš in režiserka Tuza-Ritter vzpostavljata medsebojno zaupanje in povezanost in v končnici zanetita iskro svobode, začetek razmišljanja o begu iz desetletnega suženjstva.
Družino Marišinih delodajalcev je režiserka spoznala po naključju, nekaj let pred začetkom snemanja dokumentarca. Vedela je, da imajo služkinjo, ampak še ni poznala razmer, v katerih dela. V spominu ji je ostal Marišin obraz, ki je bil videti veliko starejši od pravih let bodoče protagonistke filma. Režiserkina prva zamisel je bila posneti petminutni študentski film, toda ko se je seznanila z razmerami, se je odločila za daljši film, morala pa je obljubiti, da ne bo prikazala obrazov Marišine gospodarice Ete in članov njene družine.
Po besedah režiserke se gospodarica ni bala odzivov ljudi, ki bodo videli film. Predvsem je bila ponosna, da ima služkinjo. In verjetno je bil to tudi razlog, da je dovolila posneti tudi svojo plat. Ni ji bilo jasno, v čem bi sploh lahko bil problem z Mariš, češ da so to vse normalne, družinske stvari – delaš in zasluženi denar obdržiš znotraj družine.
Ko je Mariš z režiserkino pomočjo pobegnila od družine, sta se bali hoditi po mestu cela dva meseca. Pozneje so Mariš namestili v varno hišo, pred tem pa sta se v strahu pred morebitnimi posledicami teden dni skrivali v nekem motelu.
Žirija je nagrado utemeljila z besedami: »Filmska kamera se z medčloveško bližino osredotoči na ranljivega človeka, čigar izkoriščanje ostaja v družbi nevidno. S pripovedjo intimne in zelo osebne zgodbe film razkrije sistemski problem sodobnega izkoriščanja in finančne odvisnosti ter poudari prvenstven pomen osebne svobode vsakega človeka. Sprememba, nastala zaradi osebne poti in pobega iz zatiranja, pokaže, kako življenjski pogoji, ki zagotavljajo dostojanstvo in svobodo, omogočijo človeku, da si povrne tako moč in ponos kot samostojnost. Ob spletanju tesnih vezi z glavno junakinjo je ustvarjalka filma sprejela pomembne etične odločitve, a ohranila prostor, v katerem gledalci sami premislijo o odgovornosti kot delu ustvarjanja dokumentarnih filmov.«
Film spremlja 52-letno Madžarko Mariš, ki brez plačila dela za tamkajšnjo družino kot hišna pomočnica, sodobna sužnja. Za povrh brez dovoljenja ne sme zapustiti hiše. Mariš poleg v gospodinjstvu dela v bližnji tovarni, plačo pa proti svoji volji izroča gospodarici Eti. Skozi dve leti snemanja Mariš in režiserka Tuza-Ritter vzpostavljata medsebojno zaupanje in povezanost in v končnici zanetita iskro svobode, začetek razmišljanja o begu iz desetletnega suženjstva.
Družino Marišinih delodajalcev je režiserka spoznala po naključju, nekaj let pred začetkom snemanja dokumentarca. Vedela je, da imajo služkinjo, ampak še ni poznala razmer, v katerih dela. V spominu ji je ostal Marišin obraz, ki je bil videti veliko starejši od pravih let bodoče protagonistke filma. Režiserkina prva zamisel je bila posneti petminutni študentski film, toda ko se je seznanila z razmerami, se je odločila za daljši film, morala pa je obljubiti, da ne bo prikazala obrazov Marišine gospodarice Ete in članov njene družine.
Po besedah režiserke se gospodarica ni bala odzivov ljudi, ki bodo videli film. Predvsem je bila ponosna, da ima služkinjo. In verjetno je bil to tudi razlog, da je dovolila posneti tudi svojo plat. Ni ji bilo jasno, v čem bi sploh lahko bil problem z Mariš, češ da so to vse normalne, družinske stvari – delaš in zasluženi denar obdržiš znotraj družine.
Ko je Mariš z režiserkino pomočjo pobegnila od družine, sta se bali hoditi po mestu cela dva meseca. Pozneje so Mariš namestili v varno hišo, pred tem pa sta se v strahu pred morebitnimi posledicami teden dni skrivali v nekem motelu.
Žirija je nagrado utemeljila z besedami: »Filmska kamera se z medčloveško bližino osredotoči na ranljivega človeka, čigar izkoriščanje ostaja v družbi nevidno. S pripovedjo intimne in zelo osebne zgodbe film razkrije sistemski problem sodobnega izkoriščanja in finančne odvisnosti ter poudari prvenstven pomen osebne svobode vsakega človeka. Sprememba, nastala zaradi osebne poti in pobega iz zatiranja, pokaže, kako življenjski pogoji, ki zagotavljajo dostojanstvo in svobodo, omogočijo človeku, da si povrne tako moč in ponos kot samostojnost. Ob spletanju tesnih vezi z glavno junakinjo je ustvarjalka filma sprejela pomembne etične odločitve, a ohranila prostor, v katerem gledalci sami premislijo o odgovornosti kot delu ustvarjanja dokumentarnih filmov.«
