Najhujši dan v življenju Jackie Kennedy

Začel se je kot sončen in prijeten dan, končal pa kot mora, ki ni tragično zarezala le v njeno življenje, ampak vse Amerike. Uboj njenega moža Johna v Dallasu 22. novembra 1963 je eden od najbolj znanih prizorov v moderni zgodovini.

Jackie po uboju nikoli ni javno govorila o zakonu z ameriškim predsednikom niti ni napisala avtobiografije, čeprav so jo prepričevali, objavili pa so vrsto biografij o njej in posneli številne filme.Najnovejši z naslovom Jackie, ki ga lahko ta čas gledamo v slovenskih kinih, je drugačen od vseh dozdajšnjih. To je portret enega od najbolj tragičnih dogodkov v ameriški zgodovini skozi oči Jacqueline Kennedy in psihološki portret ikonične prve dame v prvih dneh po atentatu.

Ponosna in dostojanstvena

V filmu se tako znajdemo v svetu vdove, znane po svojem ponosu, v dneh, ko se spopada z najhujšo žalostjo in šokom, obenem pa se trudi ohraniti pokončno držo ter zaščititi svoja otroka. Jackie se z osupljivim dostojanstvom sooči še z enim tragičnim dejstvom – ne more žalovati v osami, kajti zapuščina njenega moža je deloma odvisna od tega, kako se bo ona obnašala v naslednjih nekaj dnevih. Zaveda se, da so miti ljudem zelo pomembni ter da bo vsaka podrobnost pogreba njenega moža, prav tako pa njeno javno obnašanje na očeh vsega sveta.

Jackie se zaveda tudi svojega dolga ameriški javnosti, zato po atentatu privoli v intervju za revijo Life. »Želite kronološko verzijo dogodka?« vpraša Jackie Kennedy novinarja. Da, on bi želel slišati kronologijo atentata, vendar Jackie, raztresena, bega v času naprej in nazaj. Novinar bi rad slišal resnico, vendar se sprijazni tudi s tem, da bo slišal Jackiejino verzijo dogajanja.

Ta intervju je okvir filma Jackie kultnega čilskega režiserja Pabla Larraína (Ne, Klub, Neruda), njegovega prvega v angleščini. Intervju, v katerem Jackie pripoveduje o sebi in možu, omogoča, da film prikazuje različna časovna obdobja z družinskimi prizori v Beli hiši in s snemanja dokumentarnega filma za televizijo CBS o življenju v Beli hiši, vendar ne v linearnem časovnem zaporedju, temveč fragmentarno pred in po uboju Kennedyja (Caspar Phillipson) in tako po delčkih sestavlja njen lik. Prek vrste novinarjevih vprašanj se Jackie vrača na dan atentata in pripoveduje o dogodkih, ki so se dogajali v senci atentata in predsednikovega pogreba. »Izgubiti predsednika je kot izgubiti očeta, vi pa ste bili mati,« je rekel novinar Jackie na koncu intervjuja. Takrat je res morala prevzeti tudi vlogo matere pretresenega ameriškega ljudstva.

Oskar za Portmanovo?

Lik predsednikove vdove ni enoplasten. V filmu je Jackie na trenutke prikazana kot nečimrna in plitva, po drugi strani pa kot globoko ranjena inteligentna ženska. Natalie Portman fenomenalno uteleša nekdanjo prvo damo, pri tem pa se je ne trudi posnemati, kar so v tej vlogi počele igralke pred njo. Portmanova dobesedno vstopa v lik Jackie Kennedy v njenem lovljenju ravnotežja med žalostjo, dolžnostjo in močjo. Celo v trenutkih največje bolečine ostaja ikona moči in stila. Za vlogo v Črnem labodu je Portmanova dobila oskarja, zdaj se ji znova obeta za mojstrsko upodobitev skrivnostne in ikonične protagonistke. Vseh 96 minut, kolikor traja film, igralka niti za trenutek ne prepusti naključju svojih izraznosti, pogleda, glasu. Poleg Portmanove, ki je v središču, sta se z igro izkazala tudi Peter Sarsgaard v vlogi Bobbyja Kennedyja, Johnovega brata, ter Billy Crudup v vlogi novinarja revije Life.

Najmočnejši so prizori o samem atentatu in o dogajanju nekaj sekund zatem – prodorni zvok naboja, Kennedyjeva glava v Jackiejinem naročju, kaplje njegove krvi na njenem popolnem roza Chanelovem kostimu in njen lepi obraz, ves v solzah. Vidimo nasprotja med prizori, ko Jackie v letalu vadi nasmešek in mahanje ljudem, ki jo čakajo v Dallasu, ter tistimi, ko s svoje obleke briše moževo kri po atentatu.

Posebno čustvenost je Larraín dosegel z dokumentarnimi posnetki Kennedyjevega pogreba, ki so se odlično vklopili v ozadje filma in Jackiejino interpretacijo dogodkov. Celotno zgodbo zaokrožata glasba Mice Levi in pesem iz muzikala Camelot v izvedbi Richarda Burtona. Slednja je pomembna za razumevanje občutij glavne junakinje. Dvorec Camelot je iz legende o kralju Arturju in tako so imenovali Belo hišo, v kateri sta živela kraljica Jackie ter kralj John. V filmu je iz Jackiejinih besed razbrati, da njen zakon z Johnom Kennedyjem ni bil tako idealen, kot je bilo videti navzven na zabavah v Beli hiši. Že kmalu ji je začel očitati, da preveč zapravlja za traparije (umetnine itd). »Ženske trpijo več za manj, morala bi se poročiti z običajnim človekom, nikoli si nisem želela slave,« je zaupala duhovniku (John Hurt), tudi v strahu, da bo umrla v pomanjkanju kot Lincolnova vdova.

Film Jackie je neprecenljiv vpogled v um in srce zelo tragične osebe, ki je bil posnet v pravem političnem in družbenem trenutku.