Nekaj gnilega blejskega
Nacionalna televizija se obnaša, kot da ne živimo v času vrhunskih televizijskih nanizank in nadaljevank.
Odpri galerijo
Ekipo Bled za TV Slovenija snema produkcijska hiša Sever in Sever. FOTO: TVS
Televizija Slovenija po novem ob nedeljah predvaja domačo TV-nadaljevanko Ekipa Bled. Z njo dobivamo enega izmed redkih domačih primerov kriminalk. A kako srečno roko je imela nacionalka pri tem priljubljenem žanru?
Po dveh delih te nadaljevanke, ki jo za TV Slovenija snema produkcijska hiša Sever in Sever, še ni jasno, kakšen izdelek je to. Scenarista Gregor Fon in Blaž Završnik (ta je TV-serijo tudi režiral) namreč peljeta zgodbo po dveh tirih. Po eni strani glavni junak, mladi kriminalist Luka (Janko Mandić), s kolegico Nives (Barbara Cerar) in včasih šefom Ferdom (Gaber Trseglav) raziskuje zločinske primere, po drugi strani se zdi, da so ti bolj izgovor za to, da bi prišli do odgovora, kaj muči glavnega junaka.
Luka je namreč zadržan, nepriljuden mladenič. O njem izvemo, da je v ljubljanski enoti požrtvovalno poskusil rešiti ustreljenega kolega ter prejel medaljo za herojstvo. A kljub temu so ga iz elitne ljubljanske enote premestili na Bled. Vse kaže, da je nepokvarjen policist z vestnim delom in obsesivno predanostjo zakonom tudi trn v peti kolegom in nadrejenim.
V prvem delu se spre s hčerjo blejskega tajkuna Saro, ker ta parkira na prostoru za invalide. Kasneje se pokaže, da je takšen spor lahko tudi spolna predigra, da je Luka več kot zgleden člen kriminalistične ekipe, pa potrdi naslednja epizoda, ko je glavni junak nezadovoljen s kolegico Nives, ker od oropane žrtve vzame kos potice.
Nadvse etičen glavni junak vseskozi ostaja enigmatičen. Avtorja TV-serije poskušata namigniti, da imamo opravka s hamletovsko kompleksnim likom, a v resnici njegovo obnašanje velikokrat meji na absurdno. Ko ga kolegica povabi na kosilo, Luka suho, a ne brez eksistencialnega patosa, odvrne: »Ne, ne morem.« In zakaj se obnaša kot mulast najstnik? Avtorja TV-serije nam namigneta, da ga je zaznamovala izguba staršev v mladosti. Bolečina izgube ga je očitno spravila na kriva pota, saj je v najstniških letih koketiral z življenjem delinkventa, potem pa se je stric policist odločil preusmeriti mladeničevo energijo v nekaj plemenitejšega – službo policista.
K tej dokaj klišejski zastavitvi, pri kateri je določena tragična drža junaka vselej zvezana s travmatično mladostno izkušnjo in navadno je ta povezana prav s preminulimi starši, spada tudi Lukov izjemni detektivski ali kriminalistični talent. Protagonist že s pogledom na odtise avtomobilskih pnevmatik lahko pove, kateremu avtomobilu pripadajo.
Ekipi Bled ne kot kriminalki ne kot eksistencialni drami ne uspe. Primeri so nezanimivi, žrtve zločinov klišejske, zlikovci v glavnem ne prepričajo, pa tudi glavni junak naposled ni zares intriganten. V prvem delu se je še zdelo, da bo motor TV-serije vprašanje korumpiranih bogatih lokalnih šefov, ki z bogastvom in vplivom nadzirajo življenje majhnega kraja. Ta premisa bi lahko bila zanimiva, saj bi iz nje lahko dobili vpogled ali celo kritiko patološkosti majhnih zaprtih okolij. A primer tajkuna Globočnika se v Ekipi Bled začne in konča z njegovim ukradenim računalnikom. Prenosnik s sumljivimi posnetki iščejo in najdejo, potem pa po Globočnikovem nareku ustavijo preiskavo.
V drugem delu TV-serija spremeni značaj. V ospredju je nenavadna kraja, zlikovca sta preprostemu upokojencu ukradla nekaj hrane in salamoreznico. Pri tem primeru ni jasno, ali naj bi bil smešen – saj sta krivca nesposobna, žrtev kraje pa se raje kot pogovoru s policijo posveča turškim limonadam – ali je tam zato, da nam pokaže dedukcijske sposobnosti glavnega junaka. Zakaj te demonstrirajo ravno na najbolj slaboumnem zločinu, ni jasno.
Takšna nihanja v izdelku, o katerem se ne ve, ali je policijska TV-serija ali eksistencialna drama, ali je resen poskus portreta lokalnega življenja ali njegova satira, so bržkone posledica nedodelanega scenarija. Morda zaradi nejasne usmeritve nadaljevanke tudi igra večine igralske ekipe deluje papirnato, okorno, kot da se ni mogla vživeti v zgodbo. Nekateri junaki govorijo v blejskem ali gorenjskem narečju, drugi si to neuspešno prizadevajo, tretji se niti ne trudijo. Gledalca seveda to bega, saj je navajen že iz govorice razbirati pomene za kriminalno zgodbo; denimo vsaj to, od kod nekdo prihaja in kakšen status zato uživa v svoji skupnosti.
Podobno lahko gledalca bega, zakaj so kriminalistično TV-serijo postavili na Bled, če ta ne izrabi niti enega atributa ikoničnega turističnega kraja. Ne gre le za to, da zgodba in junaki bolje delujejo, če jim postaviš okvir z utemeljitvenimi posnetki kraja, ampak bi »idilični« posnetki letovišča lahko nastopili tudi kot pripovedno orodje, denimo vizualna metafora tega, da se za bleščečo podobo skrivajo anomalije.
Slovensko občinstvo lahko spremlja množico kriminalk na številnih televizijskih programih: od ameriških, ki prevladujejo, britanskih, ki so navadno najbolje narejene, do solidnih avstralskih (Detektivka Fisherjeva), kanadskih (Murdochove skrivnosti), da o nam bližjih Sencah nad Balkanom in Novicah ali o domačem Truplu na Voyu niti ne govorimo.
Ko se nacionalna televizija odloči snemati kriminalko, bi verjetno morala imeti v mislih, da to počne za občinstvo, ki lahko sorodne vsebine – le veliko kvalitetnejše – dobi s klikom na daljincu (ali računalniku). Morda so naši pomisleki pri TV-seriji, ki ima pred seboj še 16 delov, preuranjeni, a po drugi strani televizijski gledalci ne slovijo po potrpežljivosti. Navadno TV-serije, ki na začetku odbijejo občinstvo, tega ne dobijo več nazaj.
Po dveh delih te nadaljevanke, ki jo za TV Slovenija snema produkcijska hiša Sever in Sever, še ni jasno, kakšen izdelek je to. Scenarista Gregor Fon in Blaž Završnik (ta je TV-serijo tudi režiral) namreč peljeta zgodbo po dveh tirih. Po eni strani glavni junak, mladi kriminalist Luka (Janko Mandić), s kolegico Nives (Barbara Cerar) in včasih šefom Ferdom (Gaber Trseglav) raziskuje zločinske primere, po drugi strani se zdi, da so ti bolj izgovor za to, da bi prišli do odgovora, kaj muči glavnega junaka.
Luka je namreč zadržan, nepriljuden mladenič. O njem izvemo, da je v ljubljanski enoti požrtvovalno poskusil rešiti ustreljenega kolega ter prejel medaljo za herojstvo. A kljub temu so ga iz elitne ljubljanske enote premestili na Bled. Vse kaže, da je nepokvarjen policist z vestnim delom in obsesivno predanostjo zakonom tudi trn v peti kolegom in nadrejenim.
Glavni junak kot mulasti najstnik
V prvem delu se spre s hčerjo blejskega tajkuna Saro, ker ta parkira na prostoru za invalide. Kasneje se pokaže, da je takšen spor lahko tudi spolna predigra, da je Luka več kot zgleden člen kriminalistične ekipe, pa potrdi naslednja epizoda, ko je glavni junak nezadovoljen s kolegico Nives, ker od oropane žrtve vzame kos potice.
Nadvse etičen glavni junak vseskozi ostaja enigmatičen. Avtorja TV-serije poskušata namigniti, da imamo opravka s hamletovsko kompleksnim likom, a v resnici njegovo obnašanje velikokrat meji na absurdno. Ko ga kolegica povabi na kosilo, Luka suho, a ne brez eksistencialnega patosa, odvrne: »Ne, ne morem.« In zakaj se obnaša kot mulast najstnik? Avtorja TV-serije nam namigneta, da ga je zaznamovala izguba staršev v mladosti. Bolečina izgube ga je očitno spravila na kriva pota, saj je v najstniških letih koketiral z življenjem delinkventa, potem pa se je stric policist odločil preusmeriti mladeničevo energijo v nekaj plemenitejšega – službo policista.
K tej dokaj klišejski zastavitvi, pri kateri je določena tragična drža junaka vselej zvezana s travmatično mladostno izkušnjo in navadno je ta povezana prav s preminulimi starši, spada tudi Lukov izjemni detektivski ali kriminalistični talent. Protagonist že s pogledom na odtise avtomobilskih pnevmatik lahko pove, kateremu avtomobilu pripadajo.
Ekipi Bled ne kot kriminalki ne kot eksistencialni drami ne uspe. Primeri so nezanimivi, žrtve zločinov klišejske, zlikovci v glavnem ne prepričajo, pa tudi glavni junak naposled ni zares intriganten. V prvem delu se je še zdelo, da bo motor TV-serije vprašanje korumpiranih bogatih lokalnih šefov, ki z bogastvom in vplivom nadzirajo življenje majhnega kraja. Ta premisa bi lahko bila zanimiva, saj bi iz nje lahko dobili vpogled ali celo kritiko patološkosti majhnih zaprtih okolij. A primer tajkuna Globočnika se v Ekipi Bled začne in konča z njegovim ukradenim računalnikom. Prenosnik s sumljivimi posnetki iščejo in najdejo, potem pa po Globočnikovem nareku ustavijo preiskavo.
V drugem delu TV-serija spremeni značaj. V ospredju je nenavadna kraja, zlikovca sta preprostemu upokojencu ukradla nekaj hrane in salamoreznico. Pri tem primeru ni jasno, ali naj bi bil smešen – saj sta krivca nesposobna, žrtev kraje pa se raje kot pogovoru s policijo posveča turškim limonadam – ali je tam zato, da nam pokaže dedukcijske sposobnosti glavnega junaka. Zakaj te demonstrirajo ravno na najbolj slaboumnem zločinu, ni jasno.
Papirnato, okorno
Takšna nihanja v izdelku, o katerem se ne ve, ali je policijska TV-serija ali eksistencialna drama, ali je resen poskus portreta lokalnega življenja ali njegova satira, so bržkone posledica nedodelanega scenarija. Morda zaradi nejasne usmeritve nadaljevanke tudi igra večine igralske ekipe deluje papirnato, okorno, kot da se ni mogla vživeti v zgodbo. Nekateri junaki govorijo v blejskem ali gorenjskem narečju, drugi si to neuspešno prizadevajo, tretji se niti ne trudijo. Gledalca seveda to bega, saj je navajen že iz govorice razbirati pomene za kriminalno zgodbo; denimo vsaj to, od kod nekdo prihaja in kakšen status zato uživa v svoji skupnosti.
Podobno lahko gledalca bega, zakaj so kriminalistično TV-serijo postavili na Bled, če ta ne izrabi niti enega atributa ikoničnega turističnega kraja. Ne gre le za to, da zgodba in junaki bolje delujejo, če jim postaviš okvir z utemeljitvenimi posnetki kraja, ampak bi »idilični« posnetki letovišča lahko nastopili tudi kot pripovedno orodje, denimo vizualna metafora tega, da se za bleščečo podobo skrivajo anomalije.
Slovensko občinstvo lahko spremlja množico kriminalk, ena takih je bila Sence na Balkanu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Slovensko občinstvo lahko spremlja množico kriminalk na številnih televizijskih programih: od ameriških, ki prevladujejo, britanskih, ki so navadno najbolje narejene, do solidnih avstralskih (Detektivka Fisherjeva), kanadskih (Murdochove skrivnosti), da o nam bližjih Sencah nad Balkanom in Novicah ali o domačem Truplu na Voyu niti ne govorimo.
Ko se nacionalna televizija odloči snemati kriminalko, bi verjetno morala imeti v mislih, da to počne za občinstvo, ki lahko sorodne vsebine – le veliko kvalitetnejše – dobi s klikom na daljincu (ali računalniku). Morda so naši pomisleki pri TV-seriji, ki ima pred seboj še 16 delov, preuranjeni, a po drugi strani televizijski gledalci ne slovijo po potrpežljivosti. Navadno TV-serije, ki na začetku odbijejo občinstvo, tega ne dobijo več nazaj.
