Nekateri so še vedno za vroče

Film Nekateri so za vroče Billyja Wilderja je najboljša filmska komedija vseh časov, je za BBC presodilo 253 kritikov iz 52 držav. Zanimivo je, da se med prvih trideset na lestvico ni umestila nobena komedija iz našega stoletja. Kaj nas uči klasična hollywoodska komedija in kaj je narobe z današnjo?

Zgodba Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959) je dobro znana. Odvija se v Chicagu konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, v času prohibicije alkohola, ki je obenem omogočila razmah mafije. Revna glasbenika Jerry (Jack Lemmon) in Joe (Tony Curtis) sta nekega dne priča gangsterskemu umoru v neki garaži.

Nemudoma postaneta tarči gangsterjev in se poskušata skriti pred njimi. V obupu se pridružita ženskemu jazzovskemu orkestru, ki se odpravlja na tritedensko gostovanje v Miami. Cena za takšen luksuzni aranžma? Pretvarjati se morata, da sta ženski – Jerry postane Daphne, Joe postane Josephine.

Ko stopita na vlak za Miami, se kriminalni kontekst pomakne malo v ozadje, medtem ko v ospredje pride ljubezenska tematika. Obe »dekleti« se zagledata v naivno, a simpatično ukulelistko in pevko Sugar Kane (Marylin Monroe), ki si namerava v Miamiju poiskati mladega bogatega snubca.

Ob prihodu v letovišče gre tako zgodba v še višjo prestavo. Joe poskuša zapeljati Sugar tako, da se sam preobleče v milijonarja, v Daphne pa se zaljubi dejanski milijonar Osgood, ki jo po noči strastnega tanga tudi zasnubi. Jerry/ Daphne sprejme ponudbo.

Naveličal se je revščine in ta moški mu nudi udobno prihodnost. Da bi stvari postale še bolj zakomplicirane, se v istem hotelu, kjer bivajo glasbeniki, znajdejo tudi gangsterji iz Chicaga – na srečanju »ljubiteljev italijanske opere«, kot ironično poimenujejo sestanek mafijskih družin.

Ne traja dolgo, da kriminalci v Daphne in Josephine prepoznajo priči iz Chicaga. Glasbenika morata spet hitro zbežati. Joe tako hitro zaključi razmerje s Sugar, Daphne pa se po pomoč obrne k Osgoodu, ki naj bi glasbenikoma organiziral prevoz s plovilom. Ko se Joe poslovi od Sugar, ona dojame, kdo se skriva pod ženskimi oblačili, in se odloči pobegniti z njima.

Komedija nepopolnosti

Zadnji prizor, ko se Josephine, Daphne in Sugar vkrcajo na Osgoodov čoln, tvori vrhunec komedije zmešnjav. Sugar hoče biti z Joeom, četudi ve, da je prevarantski saksofonist. Pri drugem paru je na delu sorodna logika, le da je tu zastavek višji, saj sta zaročena dva moška. Tako se Jerry/ Daphne odloči, da bo Osgoodu končno povedal resnico o sebi. Legendarna zadnja scena se začne z Jerryjevim naštevanjem razlogov, zakaj se ne more poročiti z Osgoodom.

Začne z manjšimi grehi: »Nisem prava plavolaska, kadim, zadnja leta sem živela s saksofonistom«. Osgood ne trzne na nobeno od teh priznanj. Vse razume, vse odpusti. Nato Daphne naniza še bolj tehten argument: »Nikoli ne bom mogla imeti otrok,« a tudi to Osgooda ne moti. Na koncu se obupana Daphne zateče k zadnjemu orožju – sname lasuljo in reče: »Moški sem!« Osgood ostane miren in odvrne: »Nihče ni popoln!« Ta zadnja replika je eden najbolj prepoznavnih sloganov filma, ki je prešel v vsakodnevno rabo.

Zaključek sicer povsem sledi nastavkom te komedije, ki je dramaturško izpopolnjena, kjer so vse linije pripeljane do komičnega obrata in konca. Na BBC so zmagoviti film pospremili z opažanjem, da bi novodobna hollywoodska komedija prav gotovo poskušala potegniti nek moralni nauk iz dejstva, da vsi junaki varajo in se pretvarjajo. Klasična komedija nasprotno vselej stavi na komične like, ki vztrajajo pri svojih (nenavadnih in ne nujno neoporečnih) strasteh, pri čemer se odreče moraliziranju.

V filmu je v ospredju predvsem ljubezenska zgodba, in sicer gre v njem za eno redkih upodobitev komične paradigme ljubezni, kot kaže predvsem zadnji prizor. Še posebej pri paru zaročencev se komedija ne ustavi pred očitno nemožnostjo, ki jo predstavlja dejstvo, da sta oba moškega spola. Prav tako tovrstne ovire ne obravnava s kakšnim humanističnim sočutjem ali dobronamernostjo, pač pa v sami nemožnosti izdolbe novo možnost, ki obenem ustvari možnost za nadvse komični zaključek.

Osgood ob srečanju z nečim nepričakovanim in nedobrodošlim v ljubljeni osebi reče le: »Nihče ni popoln!« Tisto, kar iz stališča morale in družbenih zakonov deluje kot ključna prepreka ljubezni, Osgood odpravi kot nepomembno malenkost. Današnji kritiki v filmu vidijo prvo afirmacijo transvestije, transseksualnosti, homoseksualnosti, a takšen pogled je še preozek. Wilder preprosto iz osnovne premise moških, preoblečenih v ženske, potegne vse mogoče konsekvence. Formula ljubezni, kot jo zastavlja film, zadeva predvsem dejstvo, da sreča v ljubezni lahko vznikne prav iz ovir in »nepopolnosti«.

Vrhunec klasike

Film Nekateri so za vroče lahko vidimo kot vrhunec in iztek zlate dobe hollywoodske komedije, ki so jo krojila velika imena: Charlie Chaplin, Buster Keaton, Ernst Lubitsch – pri katerem se je izmojstril tudi Wilder – in Preston Sturges če naj se omejimo le na nekatere najbolj prepoznavne. Klasična komedija, ki se je docela razbohotila v zvočnem filmu v tridesetih letih, je vredna obravnave iz več razlogov: tako zaradi spretnega oblikovanja in intenziviranja komične linije, inovativnih režijskih pristopov, kot zaradi drznega spoprijema s političnimi in ljubezenskimi temami.

Charlie Chaplin je s svojim likom Potepuha vseskozi naslavljal razredne razlike v ZDA, Preston Sturges je v Sullivanovih potovanjih podobno skozi komedijo spregovoril o resnici ameriške revščine. Chaplin je ob zori nacizma v Nemčiji napravil komedijo Veliki diktator. Podobno je ekspanzijo nacizma v komediji obravnaval Lubitsch v filmu Biti ali ne biti. Vsi omenjeni avtorji so tudi pri zadevah ljubezni premikali konvencionalne poglede na to področje.

Vloga žensk v mnogih filmih je, denimo, precej napredna: junakinje v komedijah so pogosto bistre, iznajdljive, odločne in same krojijo svojo ljubezensko usodo – ne poročajo se zaradi gmotne stiske in skoraj nikoli niso zreducirane na matere. S temi prijemi so klasične komedije vzpostavile modele ženskosti, ki so vplivali na družbeno življenje ali vsaj na percepcijo realnosti, osvobojene moraliziranja in čistunstva. Klasična hollywoodska komedija še danes navdušuje (ne le kritike), saj predpostavlja odraslo občinstvo, ki je dovolj razgledano, da lahko sledi kompleksnim zapletom, brezkompromisnemu šaljenju iz vsega in vsakogar, ob tem pa številnim inteligentnim besednim igram, ki so ena od specialitet klasične komedije.

Pootročen žanr

To nas pripelje do vprašanja, zakaj je tako malo kritikov na lestvico najbolj priljubljenih komedij umestilo filme, mlajše od dvajset ali trideset let? Kaj se je zgodilo s sodobno komedijo?

Morda lahko razpad tega močnega žanra povežemo z določenim obratom, ki sta ga v sedemdesetih v Hollywoodu sprožila George Lucas in Steven Spielberg z novim ali vsaj prenovljenim žanrom pustolovskih družinskih filmov (Vojna zvezd, Indiana Jones itd.). Gre za filme za otroke in mladino, ki mešajo akcijo z duhovičenjem. Tovrstni šaljivi pristop se je v dobi Ronalda Reagana razmahnil v tako rekoč vseh žanrih in vpeljal ironično distanco do resnih tem: ameriških vojnih intervencij, hladnovojnih konfliktov, itd. Zdi se, da je komedija izgubila svojo avtonomijo, svojo žanrsko koherentnost in kritično ostrino, obenem pa se je tudi sama pootročila ter postala politično medla.

Pomislimo samo na Policaja iz Beverly Hillsa, Policijsko akademijo in Golo pištolo filme iz osemdesetih in devetdesetih let –, ko je komedija pristala na smešenje in norčevanje iz neumnosti ali hib drugega, na primitivne besedne igre in karikiranje. Liki v teh filmih so navadno prikazani kot dobrodušni in neumni, kar je daleč od pravih komičnih junakov, ki so zanimivi prav zato, ker so vsaj v nekaterih potezah nečloveški, nehumani. Še Chaplinov Potepuh se tako rad stepe s policisti in brezkompromisno udriha po pripadnikih bogate elite.

Poroke, pogrebi in vulgarnost

V 21. stoletju s komedijo ni dosti bolje, saj je otročjo dobronamernost in neproduktivna ironija le še intenzivirala. V letošnji pomladanski številki revije Film Comment ugotavljajo, da sta za komedijo zadnjih desetih let značilni apolitičnost in osredotočenost na teme, ki zanimajo zgolj bele, dobro situirane Američane, ki živijo v predmestjih. Največje komične uspešnice tega stoletja – Njeni tastari, Prekrokana noč, Dekliščina, Razuzdanka itd. – so pogostokrat povezane z družinskimi scenami ali rituali prehoda, kot so poroka in pogrebi.

V zadnjem času pa se komedije vse pogosteje zatekajo k meta-pripovedi, tako da tematizirajo sam film in se norčujejo iz pogojev lastnega nastanka. Sicer so tako na ravni likov, dialogov, zapletov in razpletov predvidljive, navadno reproducirajo zelo konservativni pogled na ženske (v Razuzdanki se emancipirana junakinja Amy na koncu povsem priliči tradicionalnemu pogledu na vlogo žensk v družbi), na rase v ZDA, homoseksualnost itd., medtem ko jih vojna ali pa revščina ne zanima več.

Cinizem ne zadošča

Ob teh filmih pravzaprav zelo težko govorimo o komediji, saj ta žanr ni preprosto enak cinizmu in ironiji. Ironija je le eno od orodij, ki ga lahko uporabi komedija. Tako ironija kot cinizem namreč omogočata odmik od neke teme, pri čemer ohranjata nedotakljive ideale in vrednote (nadvse cinični junaki, kritični do vsega, se navadno vselej izkažejo za najbolj zveste (konservativnim) družbenim konvencijam).

V pravi komediji pa je nasprotno vse podvrženo dvomu in komični transformaciji. Chaplinov Potepuh ni preprosto »dober« človek; zna biti trmast, neotesan, nesramen, a ni zato politična resnica o revščini, ki nam jo podaja Chaplin, nič manj na njegovi strani. Današnje komedije pa zaradi eksplicitnih gnusnih prizorov bruhanja, diareje, spuščanja vetrov ali vulgarnih šal na račun drugih niso subverzivne ali na kakršenkoli način družbeno ali politično relevantne, so preprosto infantilne in neumne.

Seveda kot vselej obstajajo izjeme. Filmi Woodyja Allena še danes predstavljajo prijetno osvežitev od prevladujoče komične produkcije. Podobno sta brata Cohen izumila svoj komični slog s filmi, kot je Veliki Lebowski. Devetdeseta leta so prinesla tudi Svižčev dan (Groundhock Day), ki vsekakor sodi med velike filmske mojstrovine. V tem tisočletju do določene mere izstopa Sascha Baron Cohen, ki je predvsem v Boratu preizkušal meje politične nekorektnosti (in na ta račun požel tudi precej kritik).

Toda danes dediče klasične hollywoodske komedije lažje najdemo v svetu stand-upa in TV komedij. Stand-up komik Louis CK je v seriji Louie postregel z intrigantnimi žanrskimi eksperimenti. Med TV komedijami pa vsekakor izstopa Larry David s svojo kultno serijo Nikar tako živahno (jeseni po več letih premora njena nova sezona prihaja na HBO). Primerov zanimivih komikov na TV je še nekaj, druži pa jih implicitno prepričanje, da se da s ključnimi političnimi in intimnimi temami veliko bolj učinkovito spopasti v okviru žanra (komedije), kot pa v okviru »resne« drame.