Neprizanesljiva filmska podoba slovenskega tukaj in zdaj

20. Festival slovenskega filma: Občinstvo je letošnjim celovečernim tekmovalnim filmom zelo naklonjeno, pa se bo to poznalo tudi v kinu?

Objavljeno
18. september 2017 12.53
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Razen enega celovečernega ­filma je letos občinstvo ostalim petnajstim namenilo oceno, ki v šoli sliši na ime prav dobro. Na vrh lestvice se je že prvi festivalski dan zavihtel Košarkar naj bo režiserja Borisa Petkoviča, posnet po istoimenski literarni uspešnici Primoža Suhodolčana, in tam s povprečno oceno 4,86 ostal do konca. Tik za njim, z oceno 4,75, je Ivan Janeza Burgerja. Prvemu je ­žirija prisodila nagrado za scenografijo, drugega je nagradila s šestimi vesnami. A teh je ­Burger že vajen.

 

Košarkar naj bo Borisa Petkoviča že nabira gledalce v kinu.


Ali je mogoče iz izrazite naklonjenosti festivalskega občinstva letošnjim celovečercem sklepati tudi na njihovo uspešno distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, je seveda delikatno napovedovati. A pripomniti je treba, da občinstvo ni pretiravalo z naklonjenostjo.

Številnost letošnjega celovečernega programa je bila namreč zelo blizu številu tekmovalnih filmov, prikazanih na največjih tujih filmskih festivalih. In tam se kljub selekciji filmov, ki prihajajo z vsega sveta, še zdaleč ne sveti vse kot zlato. Če je torej na nekem nacionalnem festivalu slovenske velikosti mogoče več kot dobro polovico celovečercev dobro oceniti, kot je mogoče letos, to gotovo govori o nadpovprečno dobri filmski ­letini.

 


Vse več producentov

Če bi poskusili letošnji izdaji najti skupni imenovalec, je to, sicer ne na prvem mestu, pa vendarle, konec dominacije nekaterih produkcijskih hiš. Šestnajst celovečercev tekmovalnega sporeda je namreč v vlogi večinskega producenta posnelo enajst producentov. Med njimi največ, štiri, RTV Slovenija (dokumentarci Charlatan Magnifique Maje Pavlin, Bila so Titova mesta Amirja Muratovića in Codelli Miha Čelarja ter igrani film Stekle lisice Borisa Jurjaševiča). Sledita Perfo (Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika in Družinica Jana Cvitkoviča) ter Nukleus film (Rudar Hanne Slak in Vztrajanje Mihe Knifica) s po dvema filmoma, Vertigo, Gustav film, Narajana, Fill Rouge, Arkadena, Staragara, Film IT in Cvinger pa so posneli po en tekmovalni celovečerec.


Druga značilnost je – in ta je morda malce presenetljiva –, da so se igrani celovečerci neprimerno bolj neposredno in prizadeto lotili slovenskega tukaj in zdaj od njihovih dokumentarnih kolegov. Dokumentarec Družina Roka Bička, prejemnik vesne za najboljši celovečerni film, se je sicer podal na kulturni rob Slovenije, a ne zato, da bi ga kritično portretiral, ampak da bi v njem pokazal zgodbo o odraščanju mladeniča, ki mu je ta rob morda uspelo nekako premagati. Charlatan Magnifique Maje Pavlin je simpatičen in duhovit dokumentarec o enem najizvirnejših slovenskih glasbenikov, Robertu Pešutu ­- ­Magnificu.

Film Bila so Titova mesta Amirja Muratovića se odpravi po nekdanjih krajih bivše države, ki so v svojem imenu nosili Titovo ime, da bi prikazal njihovo sedanjost. Film Codelli Mihe Čelarja odkriva neverjetno zgodbo o tako rekoč širši javnosti neznanem filmskem projektu slovenskega barona in izumitelja Antona Codellija. Zadnji ledeni lovci žal že pokojnega Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja, ki je film dokončal, je vizualno fascinantna zgodba o inuitski skupnosti vzhodne Grenlandije, katere večtisočletna kultura danes hitro izumira.

 

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića.


Z vesno za posebne dosežke nagrajeni dokumentarec Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba pa opazuje zaodrje med nastajanjem predstave Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko.

Osamljenost sodobnega slehernika

 

Janez Burger iz Portoroža za vsak film odnese največ vesen. Nič drugače ni bilo z Ivanom, v katerem blesti igralka Maruša Majer.


Drugače je z letošnjimi igranimi celovečerci.

Če ljubljenec občinstva, Košarkar naj bo, izriše nekoliko pravljično podobo okolja in glavnega junaka, ki ga bo košarka prestavila iz lera v gibanje, je že letošnji nagrajenec za najboljši celovečerni film in prejemnik še petih drugih vesen Ivan, kot je zapisala žirija Art kino mreže Slovenije, »psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe«. Resda bi se lahko odvijala tudi kje drugje, a kljub temu jo označujejo lokalne posebnosti, ki so očitno postale vkoreninjene anomalije slovenske družbe.

 

Družinica Jana Cvitkoviča.


Podobno je s Cvitkovičevo Družinico, ki ji scenaristično sicer manjka nekaj prepričljivega verizma, a tudi ta izriše slovensko realnost kot tesnobno in posamezniku nenaklonjeno. Naberšnikov Slovenija, Avstralija in jutri ves svet postavi v središče pripadnika izginjajočega srednjega razreda, ki se znajde pred skušnjavo »uspeha«, za katerega bo moral izrazito predrugačiti svoj moralni credo. O korupciji, gospodarskem in političnem kriminalu, neučinkovitem sodstvu ter posledičnem sesutju družbenega vrednostnega sistema vsak po svoje govorita družbena satira Stekle lisice Borisa Jurjaševiča in Anina provizija Igorja Šmida.

 

Film Rudar je režiserki Hanni Slak prinesel vesno za režijo.


In na koncu, čeprav ne navsezadnje, je tu film Rudar, ki je režiserki Hanni Slak med drugim prinesel vesno za najboljšo režijo. Film je posnet po resnični zgodbi rudarja Mehmedalije Alića, vodje rudarskih del pri izkopu posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev v Barbarinem rovu, ki se je kot sin in brat v Srebrenici pomorjenih sorodnikov boril, da bi žrtve iz Barbarinega rova za enajstimi pregradami sploh odkrili in dostojno pokopali.

Povojni poboji, pri katerih ni šlo za »napako« povojnih oblasti ali maščevanje posameznikov, ampak za sistematičen izbris dejanskih in potencialnih ideoloških in idejnih nasprotnikov nove komunistične oblasti, še danes hromijo slovensko družbo. Rudar skuša pristopiti k temi z ravni elementarnega občutka za človečnost, ki je dvignjena nad politični in ideološki okvir tega zločina, in pokazati, kot je zapisala žirija, da »so mali posamezniki praviloma največji ljudje«.

Ah, Portorož

Najbrž res nima smisla ob koncu festivala ponovno pogrevati zgodbe o tem, ali je portoroški avditorij z odprtim prizoriščem, kjer se vse sliši, le zvoka filma ne, dejansko najprimernejši prostor za nacionalni filmski festival. Dokler bo potekal tam, ne bo prav nič drugače. Prav tako nobena ušesa ne slišijo mantre, da bi veljalo poostriti selekcijo in na festivalu zavrteti nekaj manj filmov.

Sedemindevetdeset filmov v petih dneh je zalogaj, ki je bolj kot selekciji podoben pregledu, filmom pa ne da prav veliko dihati. Zato gre razumeti, če filmskim ustvarjalcem, katerih tekmovalni filmi so na sporedu zgodaj dopoldne ali pa tako rekoč ob polnoči, to ni povsem prav, saj to pomeni, da niso predvajani pod enakimi pogoji z ostalimi. A vse to so male skrbi, ki v ničemer ne zmanjšajo dejstva, da je slovenska kinematografija, naj bo sistemsko podprta ali ne, v spodobni ustvarjalni kondiciji. Naj se to pozna tudi v kinu.