Nesojena zdravnica z nasmeškom Mone Lize

Letošnjo izdajo beneškega filmskega festivala je po enajstih letih znova odprl italijanski film – Lacci (Vezi) domačega režiserja Daniela Luchettija. V njem je ob Luigiju Lo Casciu glavno vlogo odigrala 41-letna Alba Rohrwacher, stara znanka občinstva iz okoli dvajsetine filmov in nagrajenka žirij, nesojena zdravnica z nasmeškom Mone Lize, ki je postala filmska igralka.

Misterij čustev, zgodba o vdanosti in nezvestobi, nezadovoljstvu in sramu. Izdaja, bolečina, skrivna škatla, smeti v stanovanju, mačka, glasovi zaljubljencev in tistih, ki to niso več, so otvoritveni film na Lidu napovedali organizatorji, Alba Rohrwacher pa je stopila pred občinstvo Mostre kot Vanda, žena Alda (Luigija Lo Cascia), s katerim se v zakonski drami, ki je jo Daniele Luchetti posnel po romanu Domenica Starnoneja, zapletata v laži in izsiljevanje.



Filmska zgodba ima začetke v Neaplju v začetku 80. let, ko Vandin zakon začne razpadati zaradi Aldovega ljubezenskega razmerja z mlado Lidio, toda trideset let pozneje sta zakonca še vedno poročena. Film je uvrščen v netekmovalno sekcijo, Alba Rohrwacher pa je v Benetkah nazadnje slavila leta 2014, ko je za vlogo Mine v filmu Lačna srca prejela nagrado za najboljšo igralko.
 

Glas Lenù iz Genialne prijateljice

Hči Nemca in Italijanke, ki si je pri enaindvajsetih letih premislila, da bi kdaj postala zdravnica, in se tako kot njena mlajša sestra Alice, zdaj uspešna režiserka in scenaristka, zavezala ustvarjanju sedme umetnosti, je mnogim gledalcem po svetu znana tudi kot pripovedni glas Lenù v televizijski seriji RAI Fiction in HBO Genialni prijateljici.



Sestri Rohrwacher sta dve nadaljevanji druge sezone serije celo soustvarili, pri filmu pa kot prvega pomembnejšega izpostavljata Čudesa iz leta 2014; Alba je v njem zaigrala, Alice ga je režirala in na canskem filmskem festivalu je prejel veliko nagrado žirije. V filmu o šestčlanski podeželski družini, v katerem je v ospredju dvanajstletna Gelsomina, ki kljub mladosti bedi nad celotno družino, še posebej nad mlajšimi sestrami, je Alba zaigrala mamo štirih otrok.

Toda Alice sprva na sestro ni niti pomislila, saj je bila premlada, da bi igrala mamo najstnice. Dolgo sta za to vlogo iskali primerno kandidatko, a ker je nista našli, je Alba sprejela vlogo. »Bilo je neverjetno. Ne da bi kaj rekla, sta se najini predstavi o njej prekrili. Imava podobno domišljijo. Poznava svoje vrline in omejitve, zato jih lahko preseževa,« je o sodelovanju povedala Alba v nekem intervjuju.

Njen filmski mož, oče družine Wolfgang, je čebelar tako kot tudi njun oče, zato se novinarska vprašanja pogosto sučejo okoli podobnosti med njunim življenjem in to filmsko pripovedjo. Tudi onidve sta odraščali na italijanskem podeželju ob očetu čebelarju, mati pa je bila učiteljica.



Film sta že v Cannesu videla tudi njuna starša, in ko so se prižgale luči, sta za hčerkama ploskala in točila solze, bila sta vznemirjena. Čeprav ne igram najine mame, je Alba povedala za portal The Clyde Fitch Report, pa je tudi v tej figuri prepoznati nekaj njenega. Za praznike se še vedno vračata domov, kjer uživata v jedeh, ki jih darujeta vrt in letni čas. Narava je tisto, kar Alba najbolj pogreša pri življenju v mestu.
 

Kot starša zavezani poklicni poti

V intervjuju za New York Times, ki ga je s sestrama naredila ameriška režiserka in scenaristka Sofia Coppola, sta povedali, da kot deklici v pridelavo medu nista bili vpleteni, se pa spominjata, kako sta bila njuna starša povsem predana delu in poklicema, ki sta si ju izbrala, in da sta tako tudi oni sami zavezani svoji poklicni poti, da nikoli nista ločili med delom in prostim časom.

Lani decembra ob retrospektivni razstavi njunega ustvarjanja v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA The Wonders: Alice and Alba Rohrwacher, ki sta jo sprejeli kot »neverjetno, čudovito darilo in čast«, je Alba tudi za Town&Country povedala, da sta odraščali v odmaknjenem kraju, od koder ni bilo lahko do kinodvorane.

Tudi televizije nista bili vajeni gledati, toda še vedno se zelo dobro spominja prvih videokaset, ki sta jih gledali z očetom. Zelo ju je vznemirjal Bertoluccijev Dvajseto stoletje (Novecento). Bila je premajhna, da bi razumela globlji pomen, toda tisti prizori so se vtisnili kot neizbrisni, močni, osupljivi in čarobni trenutek – nekaj, kar morda ni mogla popolnoma razumeti, je dejala, toda ti so prinesli tisto čarobnost, ljubezen, ki jo še danes goji do filma.

Ko se je vpisala na srednjo šolo v bližnji Orvieto, je kinematografija vstopila v njeno življenje. Njene sanje so bile, da bi postala akrobatinja, a pri sedemnajstih letih se je preselila v Firence, da bi študirala medicino. V tistem času se je začela ukvarjati tudi z igralstvom, toda šele pri enaindvajsetih letih, ko je bila sprejeta na nacionalno filmsko šolo, je z njim mislila resno.

Po njenih besedah sta si medicina in igranje podobna; »pri prvem skušaš ugotoviti, kaj se dogaja v telesu, z drugim, kaj želiš izraziti«. Pravi, da je bil študij medicine zelo dobra priprava za filmsko kariero, saj je tudi pri tej zelo natančna in dlakocepska.
 

Zgodbe, v katere verjame

Pri filmu jo najbolj privlači možnost, da se potopi v zgodbe, v katere verjame. Da interpretira značaje z vsem protislovjem in skrivnostmi in da se vsa ta življenja naselijo v njej. »Prav tako mi je všeč, da je to delo porojeno iz ustvarjalnosti skupine ljudi. Režiserjeva vizija je začetna točka, iz katere vsi vpleteni prinašajo svojo ustvarjalnost.«

Delo sestre Alice – skupaj sta med drugim ustvarili še Srečen kot Lazzaro (2018) – opisuje kot zelo poetično, da jo zanimajo odnosi in skuša ustvariti razpoloženje bolj kot razviti značaje. Sodelovala je tudi z drugimi režiserkami, denimo Lauro Bispuri (Vergine Giurata, Figlia mia), režiserke opisuje kot osredotočene in močne, odnos z njimi pa da je v simbiozi z igralci. A vsak režiser je drugačen, vidi svoje tesne sodelavce.



Zasebno in poklicno je v razmerju z italijanskim režiserjem Saveriem Costanzem (La solitudine dei numeri primi, 2010, Lačna srca, 2014), sodelovala je tudi z mnogimi drugimi. Eden od njenih prvih uspešnih filmov, tudi zunaj Italije, je bil Io sono l'amore (2009) režiserja Luce Guadagnina, zaigrala je še v filmih Giovannin oče Pupija Avatija (2008), Bella addormentata (2012) in Blood of My Blood (2015) Marca Bellocchija, Miza v kotu Paola Genoveseja (2017) ...

Zaradi zmožnosti prehajanja v najrazličnejše vloge, od komedije do melodrame, tudi v psihološko ekstremne vloge, je igralka, ki jo je kritik časnika New York Times A. O. Scott označil za »eno najbolj prefinjenih igralk svoje generacije«. Alice je revija Variety oklicala za »najbolj pomembno italijansko mlado režiserko«.

Vse od začetka to štejeta za srečno dejstvo, saj si lahko svetujeta, pomagata, zaupata slabosti in vrline, lahko se skregata in se imata hkrati radi, kar je veliko bogastvo. Skupaj tudi marsikaj počneta: potujeta, si posojata knjige in oblačila, razpravljata o politiki in do življenja gojita podoben pogled.