Neverjetn', kok se mamo fletn'

Pr' Hostar: Kako je uspelo nepretenciozni gorenjski komediji z naturščiki do danes privabiti v kino 146.145 gledalcev?
Objavljeno
28. november 2016 17.22
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Po mesecu dni v slovenskih kinematografih si je gorenjsko komedijo Pr' Hostar ogledalo preko 146 tisoč ljudi. V ljubljanskem Koloseju se med tednom zavrti desetkrat na dan, ob vikendih petnajstkrat. Naval ogledov v kinu tudi po podelitvi velike zlate role ne pojenja in trenutno je Pr' Hostar četrti najbolj gledani film v samostojni Sloveniji.

Odkar se je filmska industrija soočila z razmahom piratizacije in posledičnim upadom obiska kinematografov, je vsaka visoka gledanost filma v kinu vredna posebne pozornosti in analize. Promocija tako umetniških kot komercialnih filmov ni več prepuščena naključju, povezanem z nenadzorovanimi dejavniki, kot je zgolj biti na pravem mestu ob pravem času, temveč se filmski profesionalci vse bolj resno posvečajo tako imenovanemu razvoju občinstev (ang. audience design).

Strategij kako v kino privabiti čim več gledalcev je mnogo in so odvisne od jasno zastavljenih skupnih ciljev ter prioritet režiserjev, producentov in distributerjev, v tujini pa tudi prodajnih agentov. Ker pri nas ti členi verige po navadi niso tesno prepleteni že od zgodnje faze nastajanja filma, kot je to značilno za bolj razvite filmske industrije, je uspeh posameznega filma v kinu precej nepredvidljiv.

Še tako komercialno naravnan film, z všečno tematiko, znanimi igralci ali priljubljenim režiserjem, ne zagotavlja dobrega ogleda v kinu. Kako je torej uspelo nepretenciozni gorenjski komediji z obešenjaškim humorjem, z naturščiki v glavnih vlogah in režiserjem, ki se je prvič preizkusil v celovečerni formi, do danes privabiti v kino 146.145 gledalcev?

Zgodba filma je dokaj preprosta. Zaposlenim v majhnem hribovskem hotelu nekje na Gorenjskem se njihov ležerni vsakdan postavi na glavo, ko jim direktor (Igor Kešina) sporoči, da jih bo obiskal hrvaški poslovnež (Luka Marčetić), ki namerava hotel kupiti. Rečeno jim je, naj se izkažejo, a receptor Matevž (Dejan Krupić), natakar Jerč (Goran Hrvaćanin), hišnik Redžep (Haris Raković), vzdrževalec Bobi (Aljoša Armuš) in sobarica Tatjana (Mateja Terseglav), kmalu ugotovijo, da jih namerava novi lastnik odpustiti, zato se s pomočjo gosta Marka (Mario Ćulibrk) odločijo posel sabotirati.



Nadgrajena spletna različica

Sinopsis ni pretirano drugačen od vsebine, začrtane v štirih delih spletne nanizanke, ki jo je kreativna ekipa MZP Video produkcija pred leti objavlila na youtubu. Čeprav so ravno z njo zakoličili svojo bazo oboževalcev in si prislužili preko milijon ogledov, film ni zgolj redundantna, razvlečena različica osem-minutnih skečev, ampak temelji na korektno spisanem osveženem scenariju, z jasnim dramaturškim lokom in klasično strukturo.

Prav tako jo zaznamuje solidna režija z nekaj (bojda nenamernimi) hommagi Lynchu in de Palmi, ter na »overacting« igri, kot likom v satirični komediji to pač pritiče. Igralci so svoje alter ege gradili več let, zato so znani junaki iz spletnih gagov v filmu še bolj podrobno začrtani in dosledni.

Bliskovito dinamiko v filmu poganjajo humorni dialogi. Ravno ti v slovenski prostor, kjer smo se bolj množično doslej smejali predvsem štajerskemu dialektu (pretežno zaradi dialekta samega), vnašajo svežino. Ne gre namreč za samo komičnost gorenjščine kot take, pač pa nadgradnjo narečja z izvirno sintakso, nepredvidljivimi dovtipi in duhovitimi besednimi zvezami.

V tem pogledu je obilica kletvic, ki utegnejo zmotiti občutljivejše gledalce, v drugem planu in so politično nekorektni vulgarizmi pravzaprav v službi naravnega, sproščenega, pogovornega besedotvorja. Oziroma kot se izrazi Jerč že v nanizanki, »Kakšne psovke, mi tko govoremo tle.«

Gledalec komaj prebavi eno repliko, že ga zasuje rafal novih, med katerimi ga vsaj ena direktno nagovori. Ta žmohtna, neposredna dialoškost je do neke mere šokantna, hkrati pa ruši pregovorno togost dvogovorov v slovenskem filmu. Omenjena živost in izvirnost doseže vrhunec v slovenski hrvaščini, ki jo govori prevajalec Tristan (Niko Zagode).

Ko kupcu hotela prevaja iz gorenjščine v hrvaščino, preseže znano spakedranščino v stilu »jédan kúzarac vode, mólim« in s svjekakor, jučer, zadnjič put in ostalimi izmisleki prestavi groteskno pačenje tujega jezika na novo raven.

Ogledalo družbe

Od svojih zgodnjih gagov dalje – torej Car, Carice, Krastać ... so Goran Hrvaćanin alias Gojko Ajkula in ostali gaunarji v duhovito-resni maniri nastavljali ogledalo svoji okolici in širši družbi. Kot glasniki druge generacije južnih priseljencev so se lotevali kulturnih razlik in asmiliacijskih zadreg ali pa v videospotih kot raperska skupina Drhall z besedami »ker ne vem komu pripadam, sem zgublen že od malih nog.« opevali življenje generacije x na ruralno-industrijskih Jesenicah.

Z epizodnimi skeči v televizijskih oddajah Je bella cesta in Zadetek v petek so si svojo bazo oboževalcev še razširili, s serijo in kasneje filmom Pr' Hostar pa so se vživeli v preprostega, malega človeka in z izjavami »Sam še dons pa do smrti grem na šiht, pol sm pa fraj.« ali pa »Marjan naju tud ne more s pikadom žvet.« fikcijo preželi z grenko-sladko resnico.

Vse to se ni zgodilo po naključju. »Zavedamo se, kje in v kakšnem času živimo. Analizirali smo danes, ker včeraj nikogar ne zanima, o jutri pa nihče ne razmišlja, ker prihodnosti zase ne vidi,« je analizo komentarjev in odzivov pod svojimi objavami filozofsko povzel Hrvaćanin. Tudi zato jih kritika, da njihov film poneumlja ljudi ali celo, da so njihovi gledalci neuki provincialci, osebno zaboli.

Paralelno je režiser filma Pr'Hostar Luka Marčetić, rojeni Zagrebčan, ki je dobro plačano delo programerja precej uspešnih računalniških igric v Kaliforniji, zamenjal za boemsko življenje v Ljubljani, gradil svojo youtube persono s kratkimi video blogi, v katerih je komentiral socialne fenomene in moderno izrazoslovje, potem pa se med resnejše ustvarjalce spletnih serij zapisal z Dnevom ljubezni in V dvoje.

Namesto, da bi drug v drugem videli konkurenco, so raje združili moči. »Vedno sem nas doživljal kot kolege, ki ustvarjamo v istem žanru, ampak v drugem stilu,« je povedal Luka Marčetić. Združeni so imeli za sabo šest let izkušenj in trdega dela ali po njihovo garbanja, čeprav so vedno dajali vtis, da vse to počenjo samo za zabavo in lastni užitek in vmes prepevali »Neverjetn', kok se mamo fletn'«.

A s to neznosno lahkostjo ustvarjanja so na spletnih omrežjih, kjer so vsebine dajali v prosto uporabo, iz svojih imen in aliasov ustvarili blagovne znamke, njihove skovanke so ponarodele, vmes pa so spromovirali še Jesenice, Gorenjsko in Garni pension Pibernik, glavno lokacijo hotela Pr' Hostar. Ustvarili so bazo hard core oboževalcev (milijon ogledov spletnega dela nanizanke in 24.572 všečkov uradne facebook strani filma), ki so jih za njihov trud nagradili z obiskom kina.

Zastonjskost, ki sproži val solidarnosti

Film so posneli z lastnimi sredstvi in neodvisno produkcijo vzeli tako zares, da so se odrekli tudi množicanju (crowdfundingu), ker se jim je zdelo moralno sporno, da bi ljudi prosili za denar, potem pa jim še enkrat zaračunali vstopnico za obisk projekcije. Po podobni analogiji si je v glasbeni industriji z dostopnostjo komadov na spletu svojo zvesto bazo fanov, ki mu zdaj sledijo po koncertih, zgradil tudi Gramatik.

To je strategija, ki se na dolgi rok očitno obrestuje. Na tak način mobilizirano publiko poganja nekakšen val solidarnosti, saj - tudi zaradi socialnega efekta, da lahko sledijo pogovorom in trendom v družbi -, ne čakajo, da se bo film pojavil na partisih (po mesecu dni v kinematografih, se to začuda še ni zgodilo), ampak so pripravljeni, nekateri tudi po večkrat, odšteti šest evrov za vstopnico.

Hkrati je skupinsko doživetje filma v kinu očitno bolj mamljivo od samotnega ogleda pred računalnikom, čeprav ne gre za kakšen estetski, vizualni kinematografski presežek, ki ga na primer ponujajo nekateri umetniški filmi.

Ustvarjalna ekipa je torej imela popotnico, ki si jo želi vsak distributer oziroma promotor. Pravzaprav je bilo treba samo pametno začrtati hkratno premierno predstavitev filma po več krajih naenkrat, za vse ostalo, je bilo že poskrbljeno. Svojo uspešno strategijo so na povabilo Fakultete za družbene vede fantje celo predavali študentski sekciji društva za marketing.

Njihov trud je s še vedno rastočim številom gledalcev vsaj delno poplačan, čeprav si bajnih vsot ne obetajo – ko si namreč svoje deleže razdelita prikazovalec in distributer, približno 30-članski ekipi ostane nekaj več kot en evro od vstopnice. A upanje, da za tiste, ki svoje delo opravljajo z iskreno predanostjo in strastjo, prihajajo boljši časi, ostaja.