Novi bogovi in razbita jajca

Nadaljevanka Watchmen je podaljšek kultnega stripa genialnega Alana Moora

Objavljeno
10. januar 2020 11.35
Posodobljeno
10. januar 2020 11.35
Nadaljevanka se dogaja v istem svetu kot strip. Foto HBO
Leta 2010 je Roger Greenberg (Ben Stiller) v filmu Greenberg, ki ga je režiral odlični Noah ­Baumbach, trenutno vroč zaradi­ filma Marriage Story (Zgodba o zakonu), podal opazko, da se vsi odrasli, ki jih je srečal v Los Angelesu,­ oblačijo kot najstniki,­ svoje otroke pa oblačijo v super­junake. Očitno je slutil, da se bomo čez desetletje utapljali v živobarvnih mišicah, dekoltejih in maskah.



Hollywoodska filmska industrija pravkar na podstrešju mrzlično brska za pozabljenimi stripi in junaki, ki bi jih lahko postavila na velika platna ali razdrobila v televizijsko žajfnico. Vse z masko in pajkicami se prodaja. Če so nekoč junaki, kot so Superman, Batman in Spiderman, nizali film za filmom, jih zdaj cele družine junakov iz posameznega stripovskega vesolja, ki se nato prepletejo v brozgo nasilja, lažne emancipacije, živobarvnih kostumov, instantnih čustev in galaktičnih groženj. Tako je bilo do nedavnega. Za vse, ki smo se naveličali klasičnih superjunaških spektaklov, so zdaj na voljo drugačni filmi, ki razkrivajo ozadje, vzroke za nastanek superjunaka. Leta 2010 je to bil film Super, v katerem se kot superjunak Crimson Bolt odlično odreže Rainn Wilson. Gre za komedijo, kako se posameznik prelevi v superjunaka in potem kot tak deluje, ne da bi imel nadnaravne moči ali posebne spretnosti. Trenutno je z naskokom najbolj prisoten in prepričljiv film iz nabora superjunaških filmov z uvidom seveda Joker z odličnim Joaquinom Phoenixom, ki je tudi glavni kandidat za igralskega oskarja. Tako kot morajo superjunaki natrgati svojo človečnost, je film Joker v veliki meri natrgal pravila žanra. Ni več lepih trupel, smešno dolgih pretepov brez kap­lje krvi in podobnih reči.

image
Smeško, ki spominja na naslovnico prvega stripa. Foto HBO

 

Drugače, tako kot nekoč

V tem duhu nadaljuje televizijska adaptacija stripa Varuhi (Watchmen, 1986) genialnega Alana Moora in Dava Gibbonsa. Po koncu prve sezone lahko mirno zatrdimo, da je to ena od boljših produkcij hiše HBO. Premiera je konec oktobra prikovala pred male zaslone zavidljivih 1,5 milijona ljudi. Navsezadnje Varuhi spadajo med vrhunce stripa. V nadaljevanki bodo seveda najbolj uživali tisti, ki so prebrali strip, saj je v njej veliko referenc na dogodke iz filma, od rumenjakov, ki spominjajo na smeška z naslovnice prve izdaje stripa, do številnih junakov in presenetljivih likov, kot so starši Clarka Kenta. No, Alan Moore je do nadaljevanke zadržan, njegov razhod z DC Comics ni bil najboljši, prepričan je, da so ga ogoljufali. Nobena hollywoodska adaptacija njegovih stripov ga ni prepričala, niti uspešni V for Vendetta (V kot vroče maščevanje, 2005). »Moja knjiga je strip. Ne film ne roman. Strip,« je izjavil in pojasnil, da so njegove zgodbe narejene za točno določen način branja, ki ga omogoča medij stripa. Po drugi strani je bil risar Gibbons, ki je sodeloval pri ustvarjanju nadaljevanke, navdušen nad izidom. A vendar je bil ­Moore tisti, ki je uvedel zgodbe padlih junakov, nekoč oboževanih in čaščenih, danes pa ponižanih in prisiljenih zliti se z brezizrazno množico.

image
Naslovnica prvega dela kultnega stripa Foto DC


Nadaljevanka se dogaja v istem svetu kot strip, le 34 let kasneje. To je alternativna realnost, v kateri so ZDA zmagale v vietnamski vojni, Watergate se ni zgodil, zgodba je ohlapno vezana na strip, vendar imamo opravka predvsem z referencami na like, ki ostrijo dogajanje na malih zaslonih in nam omogočijo razumeti preskoke v času, dogajanju in kraju. Vse prepričljivo, samozavestno in odločno, tudi s pomočjo odlične igre starodobnikov, kot sta Jeremy Irons (Adrian Veidt) in Don Johnson (Judd Crawford), ter prepričljivih Regine King (Angela Abar), Tima Blaka Nelsona (Wade Tillman) in Jean Smart (Laurie Blake). Svoje naredijo tudi posebni učinki, ki niso vsiljivi in histerični, so skrbno umerjeni in obrzdani, da ne delujejo preveč ­digitalno.



Junaki iz nadaljevanke Varuhi­ spominjajo na stare bogove iz romana Neila Gaimana Ameriški bogovi (2001), ki so zaradi spremembe vrednot izgubljali moč v primerjavi z novimi bogovi, ki predstavljajo poveličevanje tehnologije, družbenih omrežij, zaslonov in podobno. Resnične bitke niso več metanje avtobusov po ulici, temveč soočanje z mogočnejšimi nasprotniki, kot so resnica, ­poreklo in čas.