Ob njih smo se smejali in jokali

V zadnjem letu so umrli številni­ igralci nekdanje skupne države­ Jugoslavije, ki se jih spominjamo po odlično odigranih vlogah v filmih in televizijskih serijah. V prvih dneh novega leta sta se poslovila igralca Ivo Gregurević iz Hrvaške in Marko Nikolić iz Srbije.



Ivo Gregurević, ki se je poslovil pri 66 letih, je igral v več kot 90 filmih in 19 televizijskih serijah od konca sedemdesetih let, ko je debitiral z vlogo Filipa v Ne nagibaj se ven (Ne naginji se van), do novejše TV-serije Počivali u miru, v kateri gledamo tudi slovenske igralce Jerneja Šugmana ter Borisa in Sebastiana Cavazzo. Starejše generacije se Gregurevića najbolj spominjajo kot mladega smetarja Netjaka iz humoristične serije Velo misto, v kateri se je pogosto pojavljal v paru s Strikanom, ki ga je igral Špiro Guberina, in po vlogah Toma v filmu Sokol ga ni imel rad (Sokol ga nije volio) ter tovariša Radojića v Življenju s stricem (Život sa stricem). Bil je eden izmed največjih hrvaških igralcev, brez njega v kateri od glavnih vlog Hrvati od devetdesetih let niso posneli skoraj nobenega filma. Njegovo igralsko kariero so zaznamovali liki kmetov in delavcev iz majhnih mest v Slavoniji in Dalmaciji, izvrstno je igral robate, ljudske tipe, odličen je bil tudi v vlogi »gastarbajterja« Marinka v filmu Kaj je moški brez brkov (Što je muškarac bez brkova). Sodeloval je z velikimi režiserskimi imeni, prejel številne nagrade, snemal je ves čas, v svojih zadnjih dneh film Dopunska nastava (Dopolnilni pouk) Ivana Gorana Viteza, ki ga še niso dokončali. O Gregureviću so govorili, da je najbolje plačani hrvaški igralec. V zadnjih letih je pretrpel več možganskih kapi, v sredo so ga našli mrtvega v njegovem stanovanju.



Na prvi dan letošnjega leta so v stanovanju našli mrtvega tudi uglednega srbskega igralca ­Marka Nikolića, ki ga je pri 72 letih premagala dolgotrajna bolezen. Nikolić se je proslavil z vlogo Gige Popadića v kultni televizijski seriji Boljše življenje (Bolji život), ki je med letoma 1987 in 1991 rušila ­rekorde v ­gledanosti po vsej Jugoslaviji, ­gledalci so se ob njej zabavali zaradi duhovitosti in za tisti čas kritične obravnave tem, kot sta korupcija in poneverjanje. Glava družine Giga dela v podjetju, ki je že doživelo boljše čase, njegova žena Emilija je profesorica in beograjska dama, njuni otroci resni Saša, neresni Boba in šminkerska Violeta pa so čista nasprotja. Po TV-seriji so leta 1989 posneli celovečerni film. Med ­odmevnejšimi filmi, v katerih je nastopil, so Grlom u jagode, Montevideo, Bog te video! in Parada. Nazadnje je igral v TV-seriji Sence nad Balkanom (Senke nad Balkanom), ­priljubljeni tudi v Sloveniji in katere druga sezona, ki so jo snemali tudi pri nas, nastaja prav zdaj. V njej ima vidnejšo vlogo Sebastian Cavazza.





Srbski film je lani ostal brez največje igralske dive v jugoslovanskem prostoru Milene Dravić, od katere so se poslovili prijatelji in oboževalci od Vardarja do Triglava. Milena Dravić – umrla je pri 78 letih – je bila dobitnica številnih domačih in tujih nagrad, v spominu pa nam bo ostala po filmih, kot so Jutro, Kozara, Bitka na Neretvi, Delo za določen čas (Rad na određeno vrijeme), Moj očka za določen čas (Moj tata na određeno vrijeme), Z moškimi ni lahko (Nije lako sa muškarcima). Nastopila je tudi v več slovenskih filmih. Je edina igralka iz tega prostora, ki je dobila nagrado na prestižnem canskem festivalu, in sicer za vlogo v filmu Posebna vzgoja (Poseban tretman) Gorana Paskaljevića. Igrala je v več kot 100 filmih, velikokrat z legendarnim Ljubišo Samardžićem. Pogosto je igrala vloge samohranilk, kmetic, žensk iz delavskega razreda, bila je tudi ekscentrična junakinja filmov črnega vala.

 

V jugoslovanskem prostoru je bila priljubljena tudi Jelena Žigon, znana po vlogah v filmih Jutro, Žvižg ob osmih (Zvižduk u osam), zaslovela pa je s TV-serijo Žikina dinastija. Umrla je v 85. letu.



Srbski igralec Nebojša Glogovac je umrl po kratki bolezni v 49. letu. Znan je postal z vlogo Zlatka Gavrilovića v TV-seriji Porodično blago, opazne vloge je odigral v filmih Sod smodnika (Bure baruta), Nebeška vaba (Nebeska udica), Strele (Munje), Ko bom velik, bom kenguru (Kad porastem biću Kengur), Ženska z zlomljenim nosom (Žena sa slomljenim nosem), Ustava Republike Hrvaške.

Hrvaški igralec Božidar Smiljanić, ki je začel kariero pri 16 letih v filmu Sinji galeb Branka Bauerja, je lani umrl pri 81 letih. V novejšem času je odigral vidni vlogi v Ustavi Republike Hrvaške Rajka Grlića in dokumentarno-igranem filmu Žige Virca Houston, imamo problem. Igral je tudi v kultnih TV-serijah Kam gredo divje svinje (Kuda idu divlje svinje), Kapelski kresovi, Velo misto ter filmih Bitka na Neretvi, Kozara, Ljudožerec vegetarijanec (Ljudožder vegetarijanac). Zadnjo veliko vlogo je odigral v uspešnici Osmi povjerenik. Na vlogo v filmu Žige Virca je bil posebej ponosen in zanjo nagrajen na Slovenskem filmskem festivalu.



V intervjuju za Večernji list je povedal: »Ko so me Slovenci nagradili za to vlogo, je na platnu pisalo Ivan Pavić alias Božidar Smiljanić. Ni bilo drugega načina in to je Žiga Virc naredil odlično. Da se razumemo, v filmu ni bilo niti ene besede napisanega besedila, Branka Selić, ki je igrala mojo hčer, in jaz sva dobila samo zgodbo, v kateri je pisalo, v kakšnem razmerju sva. Vse drugo sva pred kamero improvizirala. Res nenavadna, toda zelo koristna izkušnja. Nasploh kamera ne mara igre, ker se to vidi. Ste ta lik ali pa niste. Tu je bilo absolutno poistovetenje z Ivanom Pavićem. Glede na odzive ljudi mi je uspelo,« je ­povedal Smiljanić, o katerem so bili številni gledalci prepričani, da je zares Ivan Pavić, ki je odšel v ZDA in delal njihov jedrski ­program.



V veliki revščini je pri 59 ­letih umrl bosanski igralec Nazif Mujić, ki se je proslavil z vlogo v filmu Epizoda v življenju zbiralca železa, za katero je v Berlinu dobil ­srebrnega medveda leta 2013. Film po ­resnični drami, ki jo je ­preživela družina Nazifa Mujića, je režiral oskarjevec Danis Tanović. Mujić je umrl v romskem naselju v Bosni. Kratkotrajna filmska slava mu je deloma omogočila boljše življenje. Po nagradi na Berlinalu je dobil službo v komunalnem ­podjetju v Tuzli, kmalu zatem je z družino poskusil najti srečo v Nemčiji, kjer so zaprosili za azil. Prošnjo so jim zavrnili, jih vrnili v BiH, Nazif pa je zatem celo prodal kip srebrnega medveda, da je dobil nekaj denarja za preživetje.