Občutek, ki se za dolgo naseli vate

Celovečerni igrani prvenec Matjaža Ivanišina nocoj začenja kinematografsko pot

Objavljeno
02. oktober 2019 15.48
Posodobljeno
02. oktober 2019 15.48
Obrazi porabskih naturščikov so pokrajina sama zase. Na fotografiji Oroslanov sosed (Bela Ropos).
Kaj je človek? Ali natančneje, kaj je bil človek? Ko umre, postane skupek spominov, bežnih vtisov, ki so jih v drugih pustila njegova dejanja, besede. Njegova narava in osebnost se vzpostavljata iz fragmentov anekdot, pričevanj in občutenj drugih, ujeti nekje vmes med resničnostjo in domnevo. Ko umre, človek postane zgodba. Dokler jo kdo pripoveduje, je živ.

Ta fenomenološki premislek poganja film Oroslan, celovečerni igrani prvenec režiserja Matjaža Ivanišina, ki nocoj začenja svojo pot po slovenskih kinematografih. Okvir je filmu ponudila kratka zgodba Zdravka Duše, objavljena v gledališkem listu za predstavo Jez irskega dramatika Conorja McPhersona. »Prebral sem jo in jo dojel skozi osebno izkušnjo z nekom, ki sem ga nekoč poznal. Začel sem razmišljati o tem, na kakšen način nekdo, ki ga ni več, živi naprej skozi tiste, ki so ga poznali in ki pripovedujejo njegovo zgodbo,« razlaga Matjaž Ivanišin. Zgodba se ga je dotaknila in sklenil jo je prenesti v film. Ko je iskal okolje, v katero bi jo posadil, ji postavil kuliso, protagonistom pa našel podobo iz mesa in krvi, se je spomnil na vas v Porabju, ob madžarsko-slovensko-avstrijski meji – Gornji Senik, z nekaj manj kot tisoč prebivalci. Njihovi obrazi so se zdeli, kot da so zgodbo, ki jo je želel posneti, doživeli. Vsak obraz je zrcalil pokrajino. Bil je pokrajina sam zase. Na vsakem od njih se je risala zgodba Oroslana – pokojnega mesarja, brata, moža, pivskega pajdaša, ki se je ljudem vtisnil v spomin s svojo dobrosrčnostjo, preprostostjo in tudi šaljivostjo.

image
Zgodba je nastala po literarnem delu Zdravka Duše. Fotografije Gregor Božič


»Pokrajina, atmosfera v tej vasi in ljudje, njihovi obrazi, besede, pogledi, so se naselili vame in mi niso dali miru. Na tem občutku, ki ostane v meni, ko obiščem neki prostor, ko si ogledam neki film, ko nekaj preberem …, na tem občutku gradim svoje filme. To me zanima,« je povedal režiser, doma iz Maribora.
S tem, ko je Ivanišin postavil zgodbo prav tja, v Porabje, pa ji je dal novo pomembno dimenzijo, ki sega onkraj koordinat osebnih spominov, tako in drugače obarvanih z emocionalnostmi, in prehaja v polje univerzalnega doživetja, ki problematizira izginjajočo entiteto in identiteto obrobnega, zamolčanega dela naše države. »Tako kot umirajo ljudje, umirajo vasi, skupnosti, jeziki. Vsaka vas v Porabju ima specifičen dialekt, ki ga ohranjajo starejši, mladi, ki se izseljujejo, pa ne več. S prebivalci izginjata tudi jezik in zgodovina nekega prostora,« pravi režiser.

Porabje, tamkajšnji ljudje in jezik so bili blizu tudi glavnemu igralcu, Prekmurcu Milivoju Mikiju Rošu (odigral je naslovno vlogo v večkrat nagrajenem filmu Oča Vlada Škafarja). Za vlogo Oroslanovega brata, ki se vrne v rodno vas, da bi pripravil vse potrebno za njegov pogreb, pa je na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljšo moško stransko vlogo. Bratovo zgodbo v vaški gostilni pripoveduje prišleku, snemalcu (Dejanu Spasiću), nato pa kamenčke v mozaik spomina pritaknejo še ostali vaščani. Tako se pred gledalcem, v ritmu, ki dopušča, da besede in tišina sedejo vanj, izrisuje podoba naslovnega junaka, ki ga ni več, a je hkrati vseprisoten.

image
Matjaža Ivanišina zanimajo usode ljudi z obrobja, njihova narava, njihova povezanost z naravo in izginjajoči svetovi.

 

Preteklost tukaj in zdaj


Matjaž Ivanišin pripada mlajši generaciji režiserjev, o kateri se zdi, da je ne privlačijo urbane, »generacijske« tematike. Prej s svojimi filmi izkazuje izredno občutljivost za tematike, kot je minevanje, soočanje s smrtjo – na dejanski in simbolni ravni. Zanimajo ga usode ljudi z obrobja, njihova narava, njihova povezanost z naravo in izginjajoči svetovi. Išče avtentičnost v ruralnem in se teh tem loteva z zrelim premislekom, distanco in hkrati neizogibno vpetostjo vanje. Vse to velja tudi za Gregorja Božiča, režiserja Zgodb iz kostanjevih gozdov, absolutnega zmagovalca Festivala slovenskega filma, ki je v Oroslanu zaslužen za fotografijo.

Čeprav se ne ukvarja s sodobnimi težavami mladih, to ne pomeni, da mlada generacija režiserjev ne razmišlja o tukaj in zdaj. Njihovi filmi, četudi zaposleni z minljivostjo, niso zatohli, ampak prav zaradi premišljene filmske vzpostavitve prostora in časa, ki nista določljiva in sta zato univerzalna, abstraktna, pripovedujejo zgodbo o danes.
Oroslanova zgodba bi se sicer lahko dogajala tudi drugje, v kakšnem urbanem okolju, a ker je že Zdravko Duša svojo zgodbo umestil v okolico Tolmina, je bilo za Ivanišina pomembno, da tudi on svojo predelano različico postavi v ruralno okolje. »Pri tem ne gre za večjo mero avtentičnosti – ruralnega nasproti urbanemu. Ne verjamem v to, da urbano ni avtentično,« pravi Ivanišin. »Pri našem filmu je šlo za redukcijo, odvzemanje stvari. V vaškem okolju je bilo tako manj motečih dejavnikov in konstrukcija zgodbe je bila bolj čista. Šlo je za praktičen razlog.«

image
Gostilna je eno od ključnih prizorišč v filmu Oroslan Matjaža Ivanišina. Foto Gregor Božič


Čistost in neposrednost izpovedi pa Matjažu Ivanišinu omogoča tudi izbrana forma. Film ohranja videz dokumentarnosti, čeprav gre za igrani celovečerec. Tako Ivanišin ostaja pri filmskem slogu, ki ga je vzpostavil v svojih preteklih nagrajevanih delih, dokumentarcu ceste Karpopotnik (2013), poetičnem in duhovitem poklonu ustvarjalnemu zanosu in estetiki Karpa Godine, in avtoreflektivnem dokumentarnemu eseju Playing Men (2017) o moških igrah. »Rad imam princip nastajanja dokumentarnega filma,« pove, »skozi opazovanje se razkriva svet, ki je bolj kompleksen od tega, kar vidimo in si predstavljamo, bolj smešen, bolj žalosten …« Navidezno dokumentaristično direktnost, ki jo v Oroslanu ustvarjajo naturščiki, Ivanišin tako blaži z zvedavo observacijo, ki angažira gledalca, ter ustvari specifično atmosfero, ki se naseli v gledalca in v njem živi še dolgo po ogledu filma.