Ocena: dobri nameni slabega filma Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana

Križnarjev projekt izzveni kot apel za pomoč, vendar brez prepričljivega vizualnega imaginarija.

Objavljeno
20. februar 2012 10.28
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Ocenjevati film Toma Križnarja in Maje Weiss Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana zgolj s formalnimi merili obrtne kakovosti bi bilo nesmiselno. Projekt pač ni namenjen projekcijam na filmskih festivalih, kjer šteje predvsem inventivnost teme, kakovost kadriranja, montaže in zvoka.

Vendar je tudi pri aktivističnih filmskih projektih treba spoštovati zakonitosti žanra, drugače akcija pač ne doseže potrebnega učinka. Prav to se zgodi z zadnjim Križnarjevim filmom, ki se zdi zgolj kolaž z vseh vetrov napaberkovanih prizorov brez jasno razberljivega sporočila. Verjetno je prav to povzročilo nedavne zaplete na berlinskem filmskem festivalu in ne – kot pravi Križnar – ker je Sudan preobčutljiva tema in velika sramota sveta.

O tem, da se že nekaj desetletij v Sudanu godijo nepredstavljiva grozodejstva, seveda ni nobenega dvoma, vendar v primerjavi s podobami taborišč Darfurja in drugih kriznih žarišč, ki smo jih lahko videli v preteklih letih v elektronskih medijih, Križnarjev projekt izzveni predvsem kot apel za pomoč, vendar brez prepričljivega vizualnega imaginarija, ki bi potrjeval kritičnost razmer.

Očitno akcija razdeljevanja kamer in drugih tehničnih pripomočkov med domačine vsaj doslej še ni dala otipljivih rezultatov, prav tako ne prepriča material, ki ga je posnel Križnar sam. Nekateri prizori, denimo bombardiranj, se zdijo celo simulirani, saj razen zvočnih učinkov detonacij ne vidimo nobenega razdejanja; to seveda ne pomeni, da režim v Kartumu ne uporablja vseh sredstev za izgon domačinov, temveč da jih Križnar pač ni ujel na filmski trak. Že en sam intervju z žrtvijo preganjanj in predstavitev njene zgodbe bi lahko učinkovito nadomestil ves nabor prizorov, ki se brez pravega dramaturškega loka vrstijo od Sudana in Ljubljane do Pariza in New Yorka.

Posploševanje krivde

Naslednja in morda največja zamera filmu je nesprejemljiva relativizacija odgovornosti za obupne razmere v Sudanu. Seveda imata tudi ZDA in Evropska unija določene interese, vendar krivdo skoraj enakomerno porazdeliti med vse svetovne akterje in kot razlog za neukrepanje navesti zgolj in samo apetite po južnosudanskih naftnih poljih, pač ni sprejemljivo.

Kar bi pričakovali, je ostra obsodba sudanskega predsednika Omarja Hasana al Baširja in brezobzirnega islamskega ekspanzionizma, ki ima po odcepitvi Južnega Sudana očitno povsem proste roke pri izvajanju svoje genocidne politike. Pri tem mu očitno asistira Kitajska, kjer za razliko od Zahoda – ne pozabimo, da je mednarodno sodišče v Haagu izdalo nalog za Baširjevo aretacijo – človekove pravice ne igrajo niti formalne vloge.

Vse to ne zmanjšuje pomena Križnarjevih akcij, saj predstavljajo izjemen primer preseganja pasivnosti ali celo vojerskega naslajanja nad kataklizmičnimi prizori – v smislu, hvala bogu, da se to godi daleč stran. Vendar ima sintagma knjiga je orožje, vzemi jo v roke danes novo dimenzijo, ki se glasi kamera je orožje, vzemi jo v roke, z obema pa je treba znati rokovati in na koncu predstaviti vrhunski projekt, saj se lahko zgodi, da v današnji hiperprodukciji informacij in podob avtorji ne dobijo druge priložnosti, če so prvo zakockali.

Križnar in njegova ekipa imata še toliko težje delo, saj produkcija iz majhne države, ki je brez vpliva na svetovnem političnem in predvsem medijskem področju, zahteva še za stopnjo višjo kvaliteto projektov, če hoče, da se njen glas sliši. Film Oči in ušesa bogov - videonadzor Sudana se žal izkaže kot nezadosten za tako ambiciozno nalogo. Foto