Ocena filma Parada: življenje in smrt srbskega geja

Obsodba homofobije, nacionalizma in ostale srbske folklore niso na vsakdanjem meniju večinske srbske družbe.
Objavljeno
03. januar 2012 18.38
Simon Popek
Simon Popek

Dragojević je v preteklosti snemal dva tipa filma; prvi je bil komedija absurda, križana s pop kičem, katerega vzornik je bil (predvidevamo) John Waters, drugi družbena refleksija, križana s poetiko umazanije in nasilja, katerega vzornika sta bila (predvidevamo) Sam Peckinpah in (zagotovo) Žika Pavlović.

Doslej je bil precej bolj prepričljiv v artikuliranju drugega tipa, ki je naplavil dva najpomembnejša in najsilovitejša postjugoslovanska filma, Lepe vasi lepo gorijo (1996) in Rane (1998). Dragojević morda ni posnel takšnih filmov, po katerih je slovel Pavlović, zato pa je v kariernem smislu spominjal na klasičnega junaka Pavlovićevih bravur, na trmastega solista, ki se noče podrediti kolektivnemu mitu, saj hoče ohraniti svojo individualno pozicijo in integriteto, zaradi česar njegova usoda neizbežno postane tragična.

Slednja misel je morda pretirano fatalistična, toda Parada – uspešna kombinacija aktualne kritike in pop kiča – Dragojeviću doma verjetno ne bo prinesla večje popularnosti, tristo tisoč gledalcev gor ali dol. Obsodba homofobije, nacionalizma in ostale srbske folklore ter apologija istospolne pripadnosti in pravice do njenega svobodnega izražanja pač nista na vsakdanjem meniju večinske srbske družbe. Kako torej pristopiti k akutni tematiki? Komedija je vedno dobra izbira, parodija morda še boljša, zmagovita formula pa se zdi karikiranje vsejugoslovanskih arhetipov – in etno stereotipov. Ti v Paradi – združeni v Sedmerico veličastnih, ki jo tvorijo »Četnik«, »Ustaš«, »Šiptar«, »Balija,« gejevska zaročenca in silikonska »sponzoruša« – branijo barve svobodne spolne identitete in stopijo v odločno opozicijo do homofobne (srbske) drhali.

Dragojević se v Paradi razkrije kot čustveni idealist, ki (resda s skepso) verjame v ozdravljenje srbske družbe; je mehkejša, populistična preslikava Mladena Đorđevića, ki je šel v portretiranju degenerirane provincialne Srbije z Življenjem in smrtjo porno bande (2010) v radikalni ekstrem tako v estetskem kot ideološkem smislu. No, tudi Dragojević ni ravno kakšen utopični slovanski mesianist, njegova sklepna misel glede stanja homofobije v Srbiji je vse prej kot optimistična. Se mu je pa v film prikradla drugačne vrste utopija, namreč vizija o vsejugoslovanski spravi, ki v kontrastu do osrednjega problema filma izpade kot povsem irealna fantazija. Kaj se zgodi?

Osrednjemu junaku Limunu (Nikola Kojo) med načrtovanjem varovanja gejevske in lezbične parade v Beogradu hrbet obrnejo vsi lokalni mačistični zavezniki, zato se odpravi v tradiciji Johna Sturgesa svojo ekipo »veličastnih« sestavljat po republikah nekdanje skupne države, kar privede do udejanjenja brezpogojne ljubezni ne le med etnično mešano jugo četverico, ampak tudi med nekdanjimi sovražniki s prvih frontnih linij! Morda se kje najde optimist, ki verjame v strpno srbsko družbo, vera v harmonijo med Srbi, Bošnjaki, Albanci in Hrvati pa meji kvečjemu na znanstveno fantastiko.