Oda novinarstvu in svobodi medijev

Novinarstvo je pogosta tema filmov. Nazadnje se je je lotil­ Steven Spielberg, čigar The Post (Zamolčani dokumenti) je pravkar v kinih, tudi slovenskih.

Film je še kako aktualen danes, ko so se v medijih udomačile lažne novice, in še posebej v ZDA, kjer se predsednik Donald Trump nenehno prepira z mediji in novinarji.

Film po resničnih dogodkih se vrti okrog tako imenovanih pentagonskih dokumentov na 7000 straneh, v katerih je bila pred javnostjo skrita resnica o vojni v Vietnamu in o tem, kako so kar štirje ameriški predsedniki – Harry Truman, Dwight Eisenhower, John F. Kennedy in Lyndon Johnson – vedeli, da v njej ne bodo zmagali, kljub temu pa so tja ves čas pošiljali vojake. Resnice dve desetletji niso skrivali samo pred ljudstvom, ampak tudi pred kongresom.

Potem ko je leta 1971 vojaški analitik Daniel Ellsberg dostavil dokumente New York Timesu in jih je ta začel objavljati, je posegel vmes predsednik Nixon in javni tožilec je na njegovo pobudo dosegel sodno prepoved nadaljnjega objavljanja. Zatem je do teh dokumentov prišel tudi Washington Post in se znašel pred težavno odločitvijo – jih objaviti in s tem tvegati propad časopisa in zapor zaradi izdaje ali jih ne objaviti in izdati svojo vest.

Usodna odločitev

Junaka zgodbe sta urednik Washington Posta Ben Bradlee (Tom Hanks) in izdajateljica časopisa ter lastnica podjetja Kay Graham (Meryl Streep), ki ima zadnjo besedo. Urednik jo prepričuje o objavi, ona je negotova, kajti upravni odbor podjetja, njen odvetnik in finančni svetovalci vključno z Warrenom Buffettom ji odločno odsvetujejo objavo, češ da bi lahko slabo vplivala na delnice podjetja in njo osebno. Hitro je morala sprejeti odločitev, ki je vsem vpletenim in časopisu oblikovala prihodnost.

Lastnica časopisa Kay Graham in urednik Ben Bradlee sta se odlično razumela, čeprav sta imela velikokrat različno mnenje. Foto: Promocijsko gradivo

Kay Graham je bila hči Eugena Meyerja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kupil Washington Post, takrat in do trenutka, o katerem govori film, lokalni časopis. Ker podjetja ni hotel zapustiti Kay, saj se ženske s časopisi in podjetji niso ukvarjale, ga je podedoval njen mož Philip Graham, o katerem se je pokazalo, da trpi za bipolarno motnjo. Po njegovem samomoru je Washington Post prevzela Kay.

Pokazala se je za zelo sposobno in iz Washington Posta naredila nacionalni časopis. Vodila ga je več kot dve desetletji, tudi med pisanjem o aferi Watergate, ki je bila nadaljevanje pentagonskih dokumentov in zaradi katere je odstopil predsednik Nixon. Verjetno je bil najpomembnejši del njene kariera ta, da se je odločila za objavo pentagonskih dokumentov in postavila na urednikovo stran.

Vlada je Kay Graham in Washington Post postavila pred sodišče zaradi izdaje državne skrivnosti in kršitve prejšnje odločitve, ki je New York Timesu prepovedala objavljanje dokumentov. Vrhovno sodišče je razsodilo v prid svobodi tiska.

Relevanten danes

Zamolčani dokumenti so oda novinarstvu in svobodi medijev, kakovosten in tudi za današnji čas relevanten film, primerljiv s filmoma o novinarstvu V žarišču (The Spotlight),­ nedavnim oskarjevim nagrajencem, in legendarnim Vsi predsednikovi možje. Angažirani Spielberg se teme ni lotil po naključju, hotel je nastaviti ogledalo Trumpovi administraciji, politični klimi ter medijem, in to čim prej. Zato so film posneli v vsega petih mesecih. Kakor bi bila zgodba avtorju pisana na kožo, saj se odlično znajde v redakcijski atmosferi, vživlja v angažirane in predane novinarje, obvlada novinarsko izrazoslovje ...

Malokdo poleg Spielberga bi ­lahko prizore, v katerih akterji ­pregledujejo dokumente, pišejo članek in potem čakajo na odločitev o (ne)objavi, naredil tako napete in vznemirljive, kot da gre za vohunski triler. Čeprav ima film malo počasnejši začetek, so uvodni prizori še kako pomembni za poznejše dogajanje. Vsekakor pa začetek veliko pove o delovanju časopisa.

Zamolčani dokumenti so politična drama, v kateri se napetost proti koncu stopnjuje, ko skrajni tiskarski rok ob polnoči ulovijo za mišji rep ... Filmofili bodo uživali, ker je film pač dober, novinarje pa bo spreletaval srh ob pravočasnem zagonu rotacije v tiskarni, da o nostalgiji, ko je pri časopisih še vladalo prav takšno ozračje kakor v filmu, ne govorimo. Računalniki so nam olajšali delo, a nas oddaljili drug od drugega.

Zgodba o pentagonskih dokumentih ne govori le o tem, kako so ljudstvu lagali predsedniki in zakaj se je vojaški analitik Ellsberg odločil to razkriti medijem, o pravosodju ... Napet scenarij, ki ga je napisala Liz Hannah v sodelovanju z Joshem Singerjem (V žarišču), o vsem tem govori sveže, obenem pa se osredotoča na človeško plat zgodbe in karizmatične ljudi, ki so se borili za objavo resnice.

Časopis – za koga?

Zamolčani dokumenti so tudi pripoved o tem, kaj je časopis in komu bi moral biti namenjen. Časopis nikoli ni bil primarno namenjen služenju denarja. Tisti, ki so hoteli oziroma hočejo z njim predvsem služiti, se morajo podati v drugačne poslovne vode. Namen dobrega časopisa tudi ni služiti določeni politični garnituri. Časopis je zato, da karseda objektivno obvešča, četudi je to lahko za marsikoga neprijetno.

Tako kot se je Spielberg spet izkazal, je bila izvrstna tudi igralska ekipa. Poleg najboljše Meryl Streep v zadnjih letih briljira tudi Tom Hanks in jasno je, zakaj ga je Spielberg že petič angažiral. Sijajen je tudi Bob Odenkirk v vlogi novinarja Bena Bagdikiana, sicer znan kot odličen odvetnik Saul v TV-seriji Kriva pota (Breaking Bad).

Film oplemenitijo tudi resnični posnetki Nixonovih telefonskih pogovorov. Spielberg je zbral nadarjeno ekipo tudi za kamero – direktorja fotografije Janusza Kaminskega, montažerja Michaela Kahna, skladatelja Johna Williamsa in legendarno kostumografko Ann Roth. Steven Spielberg in njegova filmska ekipa se borijo za obstoj novinarstva, kakršno je nekoč obstajalo, v filmu pa uživamo na podoben način kot ob branju dobro napisanega in nerazvlečenega novinarskega članka, ki bralca lahkotno pelje od glave do repa, četudi se je novinar z njim krepko nagaral.

Kay Graham, rojena leta 1917, v avtobiografiji, za katero je prejela Pulitzerjevo nagrado, pripoveduje, kako je njen oče Eugene Meyer časopis Washington Post prepustil njenemu možu Philipu Grahamu. Ona je bila takrat stara 29 let in je bila poročena šest let. »Vesela sem bila, da je prepustil krmilo Philipu, nikoli nisem niti pomislila, da bi bila primerna za to mesto.« Zakonca Graham sta imela štiri otroke.

Kay se je rodila v newyorški družini, ki je postala pomembna na politični in družbeni sceni. Oče Eugene je leta 1933 na dražbi kupil propadli časopis Washington Post. Bil je tudi lastnik revije Newsweek. Njena mama Agnes je bila predana republikanski stranki in novinarskemu poklicu, s katerim se ženske takrat skoraj niso ukvarjale. Katharine Graham je končala študij novinarstva in je po Ameriki, še posebej v San Franciscu, spremljala boj za delavske pravice, dokler je ni oče povabil, naj se jim pridruži v redakciji Washington Posta.

Po moževem samomoru je takoj postala formalna izdajateljica, po letu 1967 pa tudi predsednica družbe. Ko so jo vprašali, po kom se je zgledovala,­ je dejala, da po nikomer, ker takrat v njeni okolici ni bilo nobene ženske. Leto po prevzemu časopisa je pripeljala urednika Bena Bradleeja, ki je na tem mestu ostal do leta 1991. O Kay Graham je vedno govoril, da »absolutno verjame v kitajski zid med izdajateljem in redakcijo in nikoli ni vplivala na mojo uredniško politiko«.

Samo leto po objavi pentagonskih dokumentov sta Kay Graham in Bradlee vrgla Nixona. Mlada novinarja Carl Bernstein in Bob Woodward sta s pomočjo vira »globoko grlo« razkrila primer Watergate in s pisanjem prisilila Nixona k odstopu. Tudi v tem primeru je Kay Graham brez zadržkov stala za urednikom in novinarji.

Prejela je številna priznanja, med drugim medaljo svobode, najvišje odličje, ki ji ga je podelil predsednik George Bush. Delala je do zadnjega. Ko je šla leta 2001 v Idaho na konferenco medijskih izdajateljev, je padla na pločnik in se udarila v glavo, zaradi česar je v bolnišnici umrla. Že za življenja je bila legenda, je po smrti izjavil George W. Bush mlajši, župan Washingtona pa ukazal, naj na državnih zgradbah spustijo zastave na pol droga.