Ostanite doma, če si upate

Pandemija nas je osamila, zaprla med štiri stene in ustoličila vladavino strahu. Ko smo končno lahko zapustili domove, nas je pričakala nova resničnost, ki nam bolj zbuja grozo, kot daje uteho.­ Ne le da se izogibamo stikom z drugimi, še v lastnem domu se oziramo čez ramo. Ta plodna tla za srhljive zgodbe so izkoristili­ nekateri filmarji, začetniki karantenskega podžanra grozljivk, imenovanega »quar-horror«.

Ko so filmarji čez noč ostali brez dela, je marsikdo izživel frustracije skozi ustvarjalnost v objemu svojega doma in domačih. Pandemija je prinesla val filmov, narejenih doma, z dostopno tehnologijo, kar jim daje poseben čar, ali bolje, avtentično srhljivost. »Nekateri so pekli kruh, mi smo posneli film in tako sprostili svojo kreativnost,« je izjavil James P. Gannon, ameriški neodvisni filmar in producent ter pobudnik karantenskega omnibusa Izolacija (Isolation), ki je tik pred distribucijo. Pozval je devet režiserjev in režiserk, med njimi stare znance žanra Dennie Gordon, Larryja Fessendna in Christiana Pasquariella, da posnamejo nekakšno antologijo groze v času koronavirusa.

Zgodbe obravnavajo teme, kot so bližina, paranoja, upanje, ljubezen, eskapizem, zapuščenost, oportunizem. Filmski junaki se spopadajo z zunanjimi in notranjimi strahovi, obsedajo jih teorije zarote, ki se širijo iz stolpov 5G, soočajo se tudi z neposrednimi posledicami covida-19, kot je usoda deklic, ki jima med zapovedano karanteno umre mati.
 

Dogma '20

Ob že tako zahtevnih okoliščinah, ki jih narekujejo smernice za preprečitev okužbe z novim koronavirusom, so si filmarji postavili še svoja pravila (v slogu danske Dogme '95), ki so poenotila estetiko filma. Uporaba aplikacij, kot je zoom, ni bila dovoljena, snemali so lahko zgolj z opremo, ki so jo imeli doma pri roki. Tovrstno prikrajšanje je vplivalo na vsebino, v večini primerov so to psihološke grozljivke, manj slasherji in maskersko zahtevni ­prizori.



Britanski režiser Rob Savage se je svojega filma Host (Gostitelj), prav nasprotno, lotil samo z uporabo zooma, ki je bil za mnoge v času karantene edina povezava s svetom … morda še s čim. Skupina igralcev v filmu Host namreč kliče duhove prav prek priljubljene konferenčne aplikacije. Kdor jo je kdaj uporabljal, ve, da ni varna pred vdori tujkov – od zvočnih do vizualnih. To je bilo za Savagea in njegovo samoizolirano igralsko ekipo izhodišče za paranormalno filmsko izkušnjo.

Nove (samo)omejitve podžanru, poimenovanem »quar-horror«, seveda dajejo posebno estetiko naredi sam (DIY). S tem terminom označujemo predvsem krajša videodela, ki krožijo po spletu ali se združujejo v celovečerne pandemične antologije, je povedala Maša Peče, poznavalka žanra grozljivk in kuratorka festivala Kurja polt. »Bistvena značilnost, ki vzpostav­lja 'quar-horror' kot podžanr, ni tematizacija omenjenih strahov, povezanih z nevarnostjo doma, osame, pandemije, temveč način produkcije in predvsem formalna govorica, ki je skupna tem delom – uporaba računalnikov in pamet­nih telefonov, vizualna podoba spletnih platform, zvoki elektronskih sporočil …«



Nekatera dela pa vendarle presenečajo s produkcijsko vrednostjo. Med temi je kratki film Kennetha Browna iz New Orleansa, ki je srhljivko Stay at Home (Ostani doma) – nekakšen kontrapunkt filmu Zbeži! (Get Out), aktualiziral z rasno neenakostjo in valom protestniških gibanj, ki je zajel ZDA.

V dom njegovega junaka prek televizijskega zaslona in radia vdirajo novice o grozljivih razsežnostih pandemije, ki ogroža predvsem življenje deprivilegiranega sloja Afroameričanov. Ko najde pred vrati še skrivnostno škatlico, ki se pokaže za pandorino skrinjico, njegov dom, poslednje varno zatočišče, preplavita groza in strah. Domače postane tuje in v osami je samemu sebi največji sovražnik.



»Za grozljivko so lokacije, ki se nam zdijo v vsakdanjem življenju najbolj običajne in nenevarne, od nekdaj sfera potencialnih groženj, in dom je od vseh teh kontekstov najbolj ploden poligon,« je povedala Maša Peče. »Domačnost grozljivka od nekdaj percipira v luči tiste freudovske unheimlich nedomačnosti ali grozljive domačnosti. Filmov, ki to počnejo danes, je malo morje, toda tu ne gre za trend novega tisočletja, zato naj raje navedem primere iz filmske preteklosti. V grozljivki kmečka idila in neokrnjena narava postaneta Teksaški pokol z motorko in Odrešitev, torej podžanr ruralne grozljivke ali 'backwoods horror'. Dom in domača hiša porajata vrsto podžanrov. Od tistih, ki tematizirajo telesno grozo in fizično nasilje vdora od zunaj, kjer je v ospredju podžanr 'home invasion' – Lady in a Cage (Dama v kletki) Walterja Graumana z Olivio de Havilland je sijajen primer, ne nazadnje so tudi Hitchcockovi Ptiči najbolj grozljivi, ko vdrejo na domače podstrešje. V dom lahko vdirajo paranormalne in nadnaravne grožnje – Poltergeist, Carrie, The Entity, tu je seznam filmov neskončen. Potem so tu filmi domačega psihološkega terorja – Gaslight (Plinska svetilka) Georgea Cukorja iz leta 1944 kot velika zgodnja klasika psihološke srhljivke in ne nazadnje Rosemaryjin otrok Romana Polanskega, ki prekipeva od motivov grozljive domačnosti,« je naštela poznavalka žanrskih filmov.
 

Resničnost bolj grozna od fikcije

Toda zakaj potrebujemo grozljivke v času, ko je že resničnost dovolj grozljiva? Ko se v lastnem domu že tako oziramo čez ramo. »Resničnost – tudi tista najbolj banalna vsakdanjost – za marsikoga je grozljiva, je polna nevarnosti in groženj. Takšna je bila že davno pred pojavom koronavirusa in pandemije, ki je letos zajela svet,« je prepričana Maša Peče. »Prav to je vir, pri katerem se napaja žanr grozljivk, je njegov glavni impulz, zanimanje in početje: grozljivka preiskuje potencial za grozljivo, razmišlja o različnih vidikih naše stvarnosti in jo potencira do skrajnosti, preizkuša možne scenarije nevarnosti – od realističnih do nadnaravnih, paranormalnih in znanstvenofantastičnih, od psihološke do telesne groze.«



Povsem naravno je torej, da je grozljivka v času in kontekstu pandemične realnosti spet našla izraz za tematiziranje, razmišljanje, upodabljanje strahov, povezanih s to realnostjo – realno ali iracionalno; od tesnobe in strahov, povezanih z osamitvijo in karanteno, do družbenih nemirov, političnih vrenj in nevarnosti okužbe, meni ­sogovornica.

Pa bo »quar-horror« kot podžanr obdržal mesto v filmski zgodovini? »Zagotovo se je zapisal v zgodovino vizualnih komunikacij in video­ustvarjalnosti kot poseben izraz ali forma,« je komentirala Maša Peče. »V dejanski filmski ustvarjalnosti ali kinematografski sferi bomo v prihodnjem letu ali dveh zagotovo opazili trend pandemičnih in karantenskih grozljivk, tako kot v zadnjem letu opažamo množičen trend filmov, ki tematizirajo gibanje #jaztudi, denimo. Katera od teh del se bodo zapisala v filmsko zgodovino, bo, upam, še vedno odvis­no od tega, ali so izraz umetniške ustvarjalnosti ali trenutnega trenda, ali so zmožna preseči enostavno, golo sporočilnost in poseči po kompleksnejši, večplastni filmski govorici.«