Po rezultatih sodeč se filmi splačajo

Z direktorico Slovenskega filmskega centra o pozitivnih učinkih sedme umetnosti na gospodarstvo.

Objavljeno
17. november 2019 13.00
Posodobljeno
17. november 2019 13.37
»Avdiovizualna industrija je že vrsto let eno od najhitreje razvijajočih se področij, a Slovenija te industrije še ni prepoznala,« pravi Nataša Bučar. Foto Jože Suhadolnik
V sveži študiji z nekoliko zapletenim naslovom – Ekonomski in fiskalni učinki avdiovizualne industrije v Sloveniji – so zanimivi izsledki. Raziskavo so iniciirali zavod Aipa, Slovenski filmski center (SFC) in društvo producentov, da bi plastično prikazali ugodnosti, ki jih prinaša državi filmska umet­nost. Po rezultatih sodeč se filmi splačajo. Zakaj in kako, nam je pojasnila Nataša Bučar, ki od leta 2016 načeluje SFC.
 

Zakaj je študija pomembna in kaj ste z njo hoteli ugotoviti?


Filmska in avdiovizualna dela so povsod okrog nas. Že vrsto let je to ena od najhitreje razvijajočih se industrij, a Slovenija te industrije še ni prepoznala. Kazalo je že, da nas je politika slišala in razumela, saj je odbor za kulturo v državnem zboru lani sprejel sklep o povišanju sredstev za film na enajst milijonov evrov do leta 2022, čemur je pozneje pritrdila tudi vlada, a žal je iz napovedanega proračuna za prihodnji dve leti razvidno, da se to ne bo zgodilo. Proračun kaže, da bo film ponovno postranska stvar.

Da bi videli širšo sliko, je družba Deloitte pripravila pregled ekonomskih učinkov avdiovizualnega sektorja, katerega srčika je prav film. Ena od treh najpomembnejših ugotovitev te študije je, da smo kljub občutni rasti sektorja zaznali velik upad javnega financiranja za razvoj te industrije.

»Vložek v filmsko in avdiovizualno področje je investicija v razvoj in ne strošek države.«

Za boljšo predstavo: kaj vse ­spada med avdiovizualna dela?


Zaradi kulturnega pomena in visokih produkcijskih stroškov ima osrednje mesto med avdiovizualnimi deli film. V raziskavo so vključeni tudi videospoti, oglasi, tv-serije in druge televizijske vsebine. Študija je pokazala, da je bilo lani pri nas ustvarjenih petsto oglasov, štiristo videospotov, dvanajst dokumentarnih filmov, osem igranih celovečercev ter štiri tv-serije. Celoten sektor je med primerljivimi državami, kot so Litva, Češka in Avstrija, najpomembnejša dejavnost prav v slovenskem gospodarstvu.
 

V kakšnem smislu? Kako ­ustvarjalna industrija vpliva na ­gospodarstvo?


Avdiovizualna industrija ustvarja nova delovna mesta, razvija talente, spodbuja tuje naložbe v Sloveniji, povečuje izvoz, posredno pa tudi spodbuja razvoj turizma. Predvsem pa film in avdiovizualna dela v sebi nosijo neprecenljivo kulturno vrednost in ustvarjajo vizualne spomenike današnjega časa.
 

Ena od ugotovitev študije je 40-odstotni fiskalni prispevek avdiovizualnega sektorja v državni proračun. Lahko pojasnite ta izračun?


Film je edina umetnost, ki od vsakih 100 evrov vrne 40 evrov v proračun. Ne glede na to, ali gre za tuja ali domača vlaganja. To ni sektor, ki je zaprt vase in redno plačuje zaposlene uslužbence. To je pretočen, mobilen in fleksibilen sektor. V praksi to pomeni, da se od petih milijonov evrov, ki jih naša država nameni filmu, v državni proračun vrneta kar dva milijona. Vložek v filmsko in avdiovizualno področje je investicija v razvoj in ne strošek države, kot to razumejo pri nas.

image
INFOGRAFIKA: Delo

 

V študiji ugotavljate, da ima avdio­vizualni sektor multiplikativne učinke tudi na gospodarstvo. Kateri so ti učinki?


Učinki avdiovizualnega sektorja na lokalno gospodarstvo imajo multiplikator 1,8, kar pomeni, da vsakih deset filmarjev omogoči delo še osmim osebam v gospodarskem sektorju. Pri filmu lahko dela tudi več sto ljudi, osrednja avtorska in kreativna ekipa ter številni tehnični in drugi filmski delavci. Ker je filmski svet treba v celoti na novo ustvariti, za to potrebujejo tudi veliko delavcev, ki primarno ne delujejo na področju filma, temveč so to mala in srednje velika podjetja (pleskarji, parketarji, mizarji, šoferji …).
 

Če sva pragmatični: kaj ima Slovenija od tega, da na primer pri nas teden dni snema velika tuja produkcija?


Če ocenim na podlagi preteklih projektov, bi tuja ekipa, ki v Sloveniji snema teden dni s proračunom milijon evrov, porabila 320.000 evrov za lokalne prevoze, nočitve in prehrano ekipe, 370.000 evrov bi namenila lokalnim filmskim ekipam, statistom, igralcem, 140.000 evrov najemu opreme, preostalih 170.000 evrov pa izdelavi scenografije ter pridobivanju dovoljenj za snemanje. Ne smemo pozabiti, da vsi gostujoči filmski ustvarjalci tudi v prostem času polnijo naše restavracije in nakupujejo. Po omenjenem izračunu bi tuja produkcijska hiša, ki snema na naših tleh in v tednu dni vloži v snemanje milijon evrov, od tega 400.000 evrov prek davkov in prispevkov prispevala v državno blagajno. Posredni so tudi učinki na turizem, pomembna je tudi vidnost naših igralcev. V tv-seriji Sence nad Balkanom, ki so jo snemali tudi v Piranu, igra vidnejšo vlogo Vlado Novak, letošnji dobitnik nagrade bert za življenjsko delo, kar je pomemben prispevek k vidnosti Slovenije v tako odmevni nadaljevanki. Filmske ekipe delujejo kot ad hoc organizacije, ki pridejo, posnamejo in običajno odidejo, zatorej ne povzročajo trajnih vplivov na okolje, medtem ko ustvarjajo mobilno delovno silo, ki lahko prehaja med sorodnimi industrijami.
»Film je edina umetnost, ki od vsakih 100 evrov vrne 40 evrov v proračun.«

V zadnjem času SFC promovira slovenske lokacije tudi v tujini. Kako uspešni ste pri tem?


Pred dvema letoma smo začeli aktivno promovirati Slovenijo kot filmsko lokacijo. Moči smo združili s STO, ki nam omogoča predstavitve na različnih specializiranih sejmih. Tuji producenti so pokazali izredno zanimanje za snemanje na naših tleh, žal pa se čedalje pogosteje zgodi, da si jih izberejo, potem pa ne pridobijo soglasja od upravljavcev oziroma lastnikov lokacij. Tako je na primer oskarjevec Gabriele Salvatores hotel uvodni kader filma posneti v Lipici, a ni dobil dovoljenja za snemanje. Si predstavljate, kaj pomeni uvodna sekvenca z lipicanci na platnu beneškega filmskega festivala? Naše lipicance so morali nadomestiti z italijanskimi konji, poleg tega se v filmskih krogih širi slab glas o Sloveniji. Še dve taki zgodbi in bomo zapuščena ter osamljena oaza v svetu filma.

image
Slovenija bi skladno s svojo razvojno strategijo na področju turizma, ki ni usmerjena v množični, temveč zeleni turizem, lahko postala green filming destinacija. Foto Uroš Hočevar

 

Učinki avdiovizualnega sektorja na turizem so sicer opazni. Menda­ so na Bledu zaznali opazen porast korejskih turistov, ki si pridejo ogledat Blejski grad, kjer so snemali pri njih priljubljeno tv-serijo Črni princ


Slovenija bi skladno z razvojno strategijo na področju turizma, ki ni usmerjena v množični, temveč zeleni turizem, lahko postala green filming destinacija, a za to je nujno poglobljeno sodelovanje državnih sektorjev.

image
INFOGRAFIKA: Delo

 

Menda smo pri uvajanju davčnih spodbud in financiranja na repu evropskih držav. Denarno povračilo, povrnitev 25 odstotkov v Sloveniji ustvarjenih stroškov, smo uvedli leta 2017. Hrvaška je skoraj desetletje pred nami. Kako se avdiovizualna krajina spreminja in kaj pravzaprav zamujamo?


Denarna povračila za tuje filmske produkcije smo uvedli z najmanj desetletno zamudo. Evropske države kar tekmujejo, katera bo na filmskem in avdiovizualnem področju prevzela primat. Zvišujejo denarna povračila (Slovenija 25 odstotkov, Slovaška 33, Romunija med 35 in 45), na Portugalskem, Češkem, Hrvaškem in v Srbiji gradijo filmske studie, na Irskem in v Veliki Britaniji pa s centri za zaposlovanje ustanavljajo skills centre, v katerih se usposabljajo kadri za delo na avdiovizualnem področju. Dobre prakse kažejo, da lahko vložki tujih produkcijskih hiš omogočijo zaposlovanje tudi do tristo lokalnih delavcev različnih profilov na dan, za obdobje celotnega snemanja, v primeru tv-serije je to lahko tudi do pet let.
 

Kakšne sisteme za stimulacijo produkcijskih hiš in podjetij ­poznajo v tujini?


Veliko držav je prepoznalo pomen tega sektorja in vanj pred leti začelo vlagati znatna javna sredstva. Baltske države so pred tremi leti tako rekoč podvojile sredstva nacionalnih filmskih centrov. Estonski podjetniški center Enterprise Estonia financira razvoj produkcijskih hiš. Ob teh ukrepih baltske države dosegajo veliko dobrih rezultatov na tem področju, med drugim se je letos prvi latvijski film uvrstil v program najpomembnejšega filmskega festivala v Cannesu, litovski film je dosegel najvišji delež gledanosti med domačimi filmi – 28-odstotni (za primerjavo: v Sloveniji se giblje med 5 in 7 odstotki), v Estoniji so prvič v samostojni državi zaznali zasebno investicijo v domači film v višini milijona evrov. Tam zaradi ugodnega okolja in fleksibilnih pogojev trenutno snema tudi Christopher Nolan, kar je velik uspeh. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, saj slovenski producenti nimajo podjetniških stimulacij za razvoj, poleg tega so sredstva za film že deset let na najnižji ravni v Evropi. Za primerjavo: proračun srbskega filmskega centra znaša enajst milijonov evrov, hrvaškega deset, slovaškega deset milijonov in pol, naša država pa filmu nameni le 5,2 milijona evrov.

»Vsakih deset filmarjev omogoči delo še osmim osebam v gospodarskem sektorju.«

 

Omenili ste uvrstitev domačega filma v program na prestižnem festivalu, kar je tudi promocija za državo. Zakaj še nismo imeli filma v tekmovalnem programu v Cannesu?


To žal ni odvisno zgolj od umetniške vrednosti filma. Za kaj takega preprosto potrebujemo denar. Denar za film in veliko denarja za promocijo. Povprečni evropski film stane toliko kot celoletni proračun Slovenskega filmskega centra. Domačemu filmu moramo omogočiti rast predvsem tako, da mu zagotovimo ustrezna sredstva. V Sloveniji imamo odlične filmske delavce, ogromen kreativni potencial ter izkušene in mednarodno prepoznavne producente.

image
»Avdiovizualna industrija je že vrsto let eno od najhitreje razvijajočih se področij, a Slovenija te industrije še ni prepoznala,« pravi Nataša Bučar. Foto Jože Suhadolnik

 

Že leto dni ste članica odbora Združenja evropskih direktorjev filmskih agencij (Efad). Kaj prinaša­ to članstvo?


Konec lanskega leta sem bila izvoljena v upravni odbor tega združenja. Članstvo mi predvsem omogoča izmenjavo dobrih praks s kolegi v drugih državah. Žal pa v združenju predstavljam nacionalno agencijo, ki sicer ni agencija najmanjše države v Evropi, je pa agencija z najmanj sredstvi za področje filma.
 

Na katerih področjih vidite ­potencial za razvoj avdiovizualnega sektorja?


Mislim, da mora najprej država prepoznati avdiovizualni sektor kot prioriteto ter k njegovemu razvoju pristopiti medsektorsko. Trenutno ga v celoti prepušča resorju za kulturo, ki je pri nas žal dramatično podhranjen. Mislim, da je treba najprej podvojiti javno financiranje za film, vzpostaviti gospodarske in podjetniške spodbude za razvoj produkcijskih hiš ter medsektorsko oblikovati nacionalno strategijo za vzpostavitev ugodnega okolja za filmsko ustvarjanje ter privabljanje tujih vlaganj v film in avdiovizualno industrijo.