Tiskane izdaje
Če pustimo ob strani impresivne številke prijavljenih filmov na letošnji osrednji nacionalni filmski festival (167), pa število filmov (96), ki so se vanj uvrstili, ter seveda tistih, ki so tekmovali (52), je po zaključku mogoče ugotoviti, da tako dobrega letnika igranih celovečercev kot letos že leta nismo videli.
Ali gre za naključje ali posledico skrbnega programiranja filmskega centa in nacionalke, je seveda pomembno vprašanje. A na tem mestu ne tako bistveno.
Igorju Prasslu, ki vodi festival od leta 2013, je gotovo treba priznati, da mu je v tem kratkem obdobju uspelo v Portorožu ustvariti pozitivno vzdušje, vsaj na premiere celovečercev pripeljati bolj kot ne polne dvorane in animirati lokalne šole, za katere je festival že pred začetkom pripravil posebne programe. Festival spremljajo tudi ustrezna strokovna srečanja, ki postavljajo v fokus relevantne probleme, srečanja s filmskimi ustvarjalci so dobro obiskana. Vse to v organizacijskih, kadrovskih in finančnih razmerah, v katerih deluje festival, ni tako samoumevno, kot se zdi.
Strožja selekcija, manj filmov
Obenem pa v tem obdobju ni bilo mogoče spregledati velikodušne selekcije in izrazitega programskega premika h kratkemu filmu, ki predstavlja veliko večino vseh prikazanih na festivalu. To je po eni strani razumljivo, saj število celovečercev iz leta v leto niha - v tekmovalnem sporedu jih je bilo letos štirinajst - in je z njimi velikokrat težko napolniti program. Pa vendar osrednji nacionalni festival ne more biti nekakšen preglednik letine, ampak festival najboljšega, kar je nastalo. Selekcija bi zato morala postati občutno strožja, na festivalu bi morali prikazati manj filmov, v ospredju pa odločno postaviti paradnega konja vsake kinematografije, torej igrani celovečerec. Še zlasti letos, ko se lahko upravičeno navdušujemo nad kakovostjo sedmimi novih, je bilo zato nerazumljivo, da so bili nekateri prikazani v popoldanskih in ne najbolj udarnih projekcijskih terminih.
Žal pa nadpovprečnosti letošnje celovečerne letine ne izkazujejo v celoti niti vse letošnje nagrade. Z odločitvijo žirije, da za najboljši film razglasi intriganten in tematsko inventiven mokumentarec Houston, imamo problem! Žige Virca, se seveda ni mogoče nestrinjati. Zelo težko pa se je strinjati, da je filmu Igorja Šterka Pojdi z mano, suvereno zapakiranemu mladinskemu filmu, ki se spogleduje z žanrom grozljivke, da bi odraščajoče najstnike soočil z njihovimi lastnimi strahovi in drugega z drugim, nagradila z vesno za posebne dosežke (dala mu je še nagradi za glasbo in ton).
Lani je šla ta nagrada zaradi njegove humanistične note in učinkovitega prepleta dokumentarnega in animiranega materiala kratkemu filmu Mali princ Mateja Peljhana o dečku z mišično distrofijo. Gre za nagrado, ki je žiriji ni treba podeliti, jo ima pa na voljo, ko naleti na film s posamičnim presežkom, nikakor pa ne na film uveljavljenega in zrelega režiserja. In če je Šterk po mnenju žirije »slovenski mladinski film dvignil na novo raven«, je to v luči nekaterih presežkov zadnjih let v tej zvrsti resda »poseben dosežek«. A dosežek takšne vrste, da bi mu morala iti ena glavnih festivalskih nagrad. Razen če žirija te nagrade ni zamenjala z nagrado, ki ji na mednarodnih festivalih pravijo posebna nagrada žirije ... No, za najboljšega pa sta Pojdi z mano izbrala občinstvo in Art kino mreža.
Dosežke je treba prepoznati
A Šterk vsaj ni ostal brez nagrad, kot se je to zgodilo Klemnu Dvorniku in psihološki kriminalki Pod gladino, narejeni po motivih romana Maje Novak Cimre (scenarij Barbara Zemljič). Tudi tu gre za film, ki je dal temu žanru pri nas povsem novo raven, ki deluje sodobno in prepričljivo, in za katerega nam tudi v kontekstu poplave kriminalističnih televizijskih filmov, nanizank in nadaljevank še zdaleč ni treba biti nerodno. Prav nasprotno.
Povsem brez nagrade je ostala tudi Komedija solz, scenarista in režiserja Marka Sosiča. Zgodbi o Idi (Marjuta Slamič), ženski srednjih let, ki pospravlja, kuha in neguje invalidnega, nergavega in nesramnega Alberta, resda manjka polnejši scenarij in kompleksnejša psihološka podstat obeh protagonistov. Pa vendar se je zdelo, da Ivo Barišič kot Albert letos ni imel čisto resne konkurence v kategoriji moške glavne vloge. Poleg tega v tem filmu izrazito izstopata fotografija (Radovan Čok) in scenografija - njen avtor, Dušan Milavec, je sicer prejel vesno za Nočno življenje.
Z nagradami za igralske stvaritve je imela žirija letos še kar nekaj težav, kar seveda ne pomeni, da to zmanjšuje težo tistih, ki so bile podeljene, je pa vsekakor zanimivo nagrado za stransko vlogo podeliti kar trem igralcem v istem filmu (Petre Arsovski, Matija Vastl in Dejan Spasić za Nočno življenje), to pa utemeljiti takole: »Trojica medicinskih protagonistov s prepričljivimi igralskimi interpretacijami v filmu predstavlja zadnji zid hirajoče morale, ki ji nikoli več ne bo treba pred vrata skušnjave.« A nič kaj boljše je ni odnesla Marjuta Slamič z vesno za stransko vlogo mame uporniške najstnice v filmu Nika Slobodana Maksimovića. Njena vloga je bila namreč po mnenju žirije »ključna pri vzpostavljanju razmerja med materjo in hčerjo«, ostalim likom v filmu pa je »nudila trden oprijem in jim pomagala rasti«. Skratka, žirija jo je prepoznala kot »nepogrešljiv del zgodbe«.
Odločitve žirij z njenimi utemeljitvami vred so sicer vedno hvaležen predmet kritike. A strokovno žirijo nacionalnega filmskega festivala je kljub vsemu treba vzeti tudi v bran. V kratkem času se je, kot mnoge pred njo, soočila z več kot petdesetimi filmi različnih dolžin, žanrov in zvrsti - pri takem tempu in raznolikosti je tako rekoč nemogoče komu ne storiti krivice. Obenem je nekatere filme lahko gledala v intimnem zavetju dvorane Slovenske kinoteke že pred festivalom, druge je spremljala skupaj s publiko v Portorožu. To niso enaki pogoji ne za filme ne za žirijo. In morda je v letu pred dvajseto izvedbo festivala res že skrajni čas za njegovo jasno programsko in selekcijsko profiliranost, ki ne moreta biti stvar prilagajanja vsakoletni produkciji in osebnih afinitet ter oblikovanju žirij za posamezne programske sklope.
Nagrajenim in preostalim filmom pa gre sedaj želeti uspešne zgodbe z gledalci. Konec koncev so ti še bolj nepredvidljivi in neprimerno bolj subjektivni, kot si to lahko privošči katerakoli strokovna žirija.
