Posledice - od jutri predvajanje filma

Ko v filmu Grajski biki (1967) Jožeta Pogačnika protagonist zbeži iz vzgojnega doma, je kaznovan s temnico. Nanj se, ker so bili zaradi njegovega pobega tudi sami kaznovani, s pretepom spravijo še sogojenci. Grajski biki so bili za tisti čas še kar nenavaden in radikalen film, a bolj kot o neučinkoviti instituciji prevzgoje je govoril o odsotnosti (moralnih) avtoritet.

V Posledicah, režijskem in scenarističnem igrano-celovečernem prvencu Darka Štanteta, diplomanta filmske režije in vzgojitelja v vzgojnem zavodu, je pobeg lahko samo še stvar brezposledičnega administrativnega ukrepa – tisti, ki imajo dejansko avtoriteto (moči), namreč niso več vzgojitelji, ampak gojenci sami. Zato ni čudno, da v instituciji, katere namen je »problematične fante« spraviti na »prava pota«, gojenci zaradi permisivnosti, nemoči in celo strahu vzgojiteljev zgradijo lastno hierarhijo. »Vzgojni« zavod postane prostor brezvladja in moralnega razsula. Zaprt mikrokozmos kot odsev svojega makro zrcala.

A Posledice niso film, ki bi v prvem planu tematiziral neučinkovitost današnjih vzgojnih ustanov, ki sta jih čas in vrednostno vse bolj relativizirajoča družba povozila (če so kdaj sploh uspešno opravljale svojo funkcijo). Posledice so prej kot to film, ki pokaže, kako so bile na voljo vse zavore, s katerimi bi lahko posledice preprečili. In to je prva »inovacija«, ki Štantetov film ločuje od vrste filmov na isto temo – temo o mladostniškem iskanju identitete, postavljeno v okolje (pre)vzgojne institucije, v katerih seveda veljajo bistveno brutalnejši pogoji socializacije in samopostavljanja kot v sočasnem »zunanjem« svetu.



Če na splošno še danes zmaguje stereotip, da v vzgojnih ustanovah prevladujejo mladostniki iz socialno marginalnih okolij, to za gojence v Posledicah ne velja več. Nasprotno. Čeprav nam film ne pove veliko o tem, od kod prihajajo, se zdi, da izhajajo iz povprečnih, vsakdanjih socialnih okolij. Dejanja, ki so jih pripeljala v vzgojni dom, so resda družbeno nesprejemljiva in kazniva, sprožijo pa jih očitno predvsem družinska okolja. V primeru glavnega protagonista Andreja (Matej Zemljič) je to disfunkcionalna družina premočrtne, z življenjem nezadovoljne in avtoritativne mame in scela pasivnega očeta, v kateri ni ne ljubezni ne občutka sprejetosti. Motiv nedelujoče družine, v kateri starši niso kos »napornemu« najstniku, ampak ga s pomočjo sodnice raje prepustijo instituciji, je druga ločnica, ki daje temu filmu dodano vrednost. Tretja je vpeljava tematike homoseksualnosti, ki se je slovenski film z redkimi izjemami (leta 2013 denimo Dvojina Nejca Gazvode) vztrajno izogiba. Deluje vsaj na dveh ravneh. Kot mladostnikovo soočanje s spolno identiteto, ki je širše družbeno še vedno stigmatizirana, ter kot nezmožnost soočenja staršev z dejstvom, da njihovi otroci niso narejeni po njihovi podobi.

Okvir zgodbe je razmeroma preprost. Andrej, težaven poznonajstnik, pride v vzgojni dom kot novinec. Hitro ugotovi, da v njem z nasiljem vladata brutalen in sprevržen Željko (Timon Šturbej) in njemu podrejeni »butec« Niko (Gašper Markun). Vzgojitelji jima niso kos, lepa beseda tu pač ne najde lepega mesta. Ko Andrej pokaže, da je fizično močan, ga Željko sprejme za pajdaša. V izhodih ob koncih tedna se hitro znajde sredi sveta divjih žurov alkohola in mamil, kraj avtomobilov, izsiljevanja denarja ... in kmalu je za Željka pripravljen opravljati umazane posle. Ta pripravljenost ni tako samoumevna, kot se zdi na prvi pogled. Andrej namreč ni ponotranjeni nasilnež, prav tako nima težav s temeljnim prav in ne prav. Tisto, kar ga določa, je umanjkanje čustvene varnosti in sprejetosti. V največji stiski tako prespi na igrišču vrtca, ki ga je obiskoval, ljubeče je navezan na drobno udomačeno podgano. Hitrost, s katero se spontano zapleta vse globlje, je tako posledica družinske odtujenosti, iskanja svojega mesta znotraj dodeljenega mu mikrokozmosa ter svoje razkrite homoseksualnosti in zaljubljenosti v Željka, ki to pokvarjeno izkorišča.



Štante pelje Posledice suvereno, natančno in distancirano; pred gledalcem se razpre veristično, skorajda dokumentarno posnet svet testosterona, ki mu vladajo brutalnost, mačizem in čustvena otopelost. Edini prizor, ki v sicer s sivimi toni nabit film vnese toplino in barve, je sekvenca, v kateri Andrej in Željko po skupaj prebiti erotični izkušnji sedita na vrtu kafeterije, med njima je kavarniška mizica z rdečim cvetjem v vazi. To je trenutek, ko se Andrej prvič počuti od nekoga sprejetega in vloži vse svoje upanje v »dobro« prihodnost. In to je tudi točka, ki zgodbo usodno prelomi.

Ena izmed odlik tega psihološko pretanjenega filma, ki mu skupaj z Razrednim sovražnikom Roka Bička na področju mladostniške problematike v slovenski kinematografij po osamosvojitvi ni para, je, da ga Štante pripelje do konca brez kanca sentimentalnosti. Gledalca ne angažira z manipulacijo, mu ne razlaga in sugerira. Tu je gotovo treba pritrditi žiriji letošnjega Festivala slovenskega filma, na katerem so Posledice prejele vesne za režijo, glavno in stransko moško vlogo ter kritiško in nagrado občinstva, namreč, da je to film, ki gledalca obenem navduši in potre. Navduši zato, ker v slovenskem filmu redko vidimo celoto, ki nima ničesar preveč in ničesar premalo, ki ima do tematike in likov avtentičen in poglobljen odnos, ne pa tudi pokroviteljskega, kaj šele preračunljivo tendenčnega. In potre zato, ker je v fatalnem suspenzu, ki ga mladi igralec Matej Zemljič izpelje dih jemajoče, tako neusmiljeno, a utemeljeno neprizanesljiv. Ker se, skratka, ne pretvarja.