Pot pravičnega moža

Pred petindvajsetimi leti je v kinematografe treščil film Quentina Tarantina in za vedno spremenil gledalčevo izkušnjo.

Objavljeno
18. oktober 2019 12.15
Posodobljeno
18. oktober 2019 13.12
Uma Thurman je postala režiserjeva muza. Foto promocijsko gradivo
Zaljubljeni par, Honey Bunny in Pumpkin, se ob zajtrku odloči oropati okrepčevalnico, v kateri obeduje; najeta morilca Vincent in Jules od malih prevarantov terjata dolg svojega šefa, medtem ko se Vincent pripravlja, da bo zvečer »popazil« na šefovo ženo Mio, Jules kontemplira, da bi kriminalno preteklost pustil za sabo; boksar Butch v zatonu slave pa se odloči zmagati v dvoboju, ki bi ga moral izgubiti, in z zasluženim denarjem s svojo punco za vedno izginiti. Nekako takole bi lahko na kratko opisali osnovne tri zgodbe Šunda, če ne bi Tarantino iz njih naredil pravi filmski roller coaster – avdio-vizualni vlakec smrti, v dobesednem pomenu.

»Po Šundu filmi ne bodo nikoli več isti,« so pisali kritiki, ko je še ne razvpiti ameriški režiser maja 1994 v Cannesu predstavil svoj drugi film. »Bilo je tako, kot bi Tarantino Cannesu sporočil: 'Ok, ljudje. Dremanja je konec. Zdaj pa pozorno glejte, kako se rečem streže. Pokazal vam bom, zakaj filmom pravijo gibljive slike',« je tedaj zapisal očarani kritik revije Time. Seveda je QT (kot ljubkovalno pravijo Quentinu Tarantinu) takrat za Šund prejel zlato palmo in slabih pet mesecev pozneje se je o tem, kar so pisali kritiki, na lastne oči lahko prepričalo tudi vesoljno občinstvo. Film je 14. oktobra treščil v kinematografe in za vedno spremenil gledalčevo izkušnjo. »Spomnim se, da je neka gospa v kinu, ob sceni, ko se Mia (Uma Thurman) predozira, začela bruhati,« se je intenzivnih reakcij ob ogledu filma spominjala neka ameriška novinarka na enem izmed neštetih podkastov, na katerih še danes analizirajo vsako črko Tarantinove mojstrovine. S Šundom je najbrž tako kot z 11. septembrom – vsi vemo, kje in kdaj nas je zadel.

image
John Travolta menda ni bil prva izbira za Vincenta Vego. Ob bok mu je Tarantino postavil Samuela L. Jacksona.
Foto Promocijsko gradivo

 

Razkritje obskurne kuriozitete


Dotlej je bil Tarantino dokaj obskurni ameriški neodvisni filmski čudak, znan v ozkih krogih cinefilov, ki so se naslajali nad njegovim režijskim prvencem, kriminalno črno komedijo Stekli psi (Reservoir Dogs) in so znali na pamet zrecitirati pasaže iz filma True Romance (Prava stvar), za katerega je spisal scenarij. A po Šundu je v hipu postal najbolj vroče ime. Filmski piflarji so se trkali po prsih, češ, no, o tem smo vam pravili, obenem pa kleli uspeh filma, ki je iz njihovega odkritja – malo znane kuriozitete – naredil popkulturni fenomen. Šund je nemudoma postal kulten.

Tarantino, samouk in tudi sam filmski geek, je v njem združil vse reference, ki so od malih nog s platna in tv-ekrana obsevale njegovo dojemljivo obličje in perforirale njegovo umetniško bit. Šund je primer izjemnega občutka za pripovedovanje zgodb, vrhunske scenaristike, izvirnosti v sestavljanju dialogov, izkrivljenega smisla za črni humor, popolnega zavračanja politične korektnosti, poznavanja filmskega jezika, navdihnjenega kadriranja in iznajdljivih rakurzov kamere ter nezmotljivega občutka za ritem v montaži.

V konglomerat resda morda že kje videnih filmskih idej pa je vnesel svežino in nepredvidljivost. Obudil je altmanovski princip prepletanja več zgodb in vanj vtkal element presenečenja, ki vedno udari povsem nepričakovano. Brbljavi pogovori, ki ustvarijo nekakšen nonšalanten suspenz, tako zamotijo gledalca, da sploh ne ve, kaj ga je doletelo, ko ga doleti. In doleti ga tako kot krogla Marvina, da mu razpaca možgane po zadnjih sedežih chevy nova. Zgodbe enega dneva v nekronološkem zaporedju vstopajo druga v drugo z neznosno lahkostjo, kot boksar Butch in veliki šef Wallace, ki med pretepom padeta Zedu v roke in se zanju začne popolnoma drug film. Vijačnice, ki jih riše domišljija Quentina Tarantina, filmskim analitikom ponujajo neizmeren užitek ob analiziranju strukture filma, gledalca pa, z vsakim ponovnim ogledom, nagradijo z novimi spoznanji.

Kaj je v kovčku?

Tarantino je s Šundom ustoličil tudi svoj(evrsten) slog, s katerim je zaznamoval mnoge naslednike. A nihče se ni mogel približati originalu. Patentiral je t. i. pogled iz prtljažnika, dialoge, ki tečejo v tri dni, in estetiziral ter fetišiziral nasilje, drogiranje, ubijanje, preklinjanje (besedo na f v filmu izgovorijo kar 265-krat) in … ženska stopala. V Šundu je s pridom izkoristil tudi MacGuffina – objekt, ki je v središču dogodkov, a je za njihov potek in razplet precej nepomemben. To je kovček gospoda Marsellusa Wallacea (Ving Rhames), iz katerega vsakogar, ki ga odpre, obsije božanska svetloba. A gledalec nikoli ne izve, kaj je v njem. Ko so o njegovi vsebini povprašali Tarantina, je dejal, da je v kovčku, kar pač hočemo.

 

Kultni soundtrack


»Ljubim te, Honey Bunny. Tudi jaz te ljubim, Pumpkin. Vsi se skulirajte, tole je rop. Če se kdo od vas samo gane, bom usmrtila vse do zadnjega!« Čeprav se v prevodu zadeva niti najmanj ne sliši tako kul kot v originalu, vam je vseeno najbrž v glavi zdajle začel igrati hitri surferski kitarski rif.



Podobno kot vizualna podoba je kultna postala tudi filmska glasba. Vsak prizor ima pripadajočo, premišljeno glasbeno kuliso. Zdi se, kot bi QT pisal prizore prav na točno določeno pesem. Mnoge napeve in pesmi je potegnil iz naftalina in jim dal novo življenje. Nenadoma so se tudi več kot trideset let stare uspešnice Jungle Boogie skupine Kool & the Gang, Let's Stay Together Ala Greena, You Never Can Tell Chucka Berryja in Girl, You'll Be a Woman Soon Neila Diamonda spet začele vrteti na radijskih postajah in domačih zabavah. Plesalo se je tvist v slogu Mie in Vincenta, rdeči lak na kratkih nohtih in bela srajca sta bila nenadoma zadnji modni krik in za pusta so prodali neverjetno veliko lasulj s črnim pažem.

image
John Travolta menda ni bil prva izbira za Vincenta Vego. Ob bok mu je Tarantino postavil Samuela L. Jacksona.
Foto arhiv Youtuba


Ob najrazličnejših situacijah pa so postali prikladni tudi citati iz filma, ki so barvali vsakdan devetdesetih. Tarantino je prav z vsako sekvenco ponudil dialog ali vsaj frazo, ki so jo generacije nemudoma posvojile. Fraze, frazemi ali kar celi traktati so se infiltrirali v urbani besednjak, da se je zdelo, kot bi nam dialoge pisal sam QT in so mimogrede postali replike v povsem običajnem pogovoru. Šund je poskrbel za to, da so tudi tisti, ki niso hodili k verouku, na izust znali evangelij po Ezekijelu 25, 17. In to v angleščini. »Pot pravičnega moža z vseh strani ogrožata nepoštenost sebičnih in tiranija zlobnih ljudi.« (The path of the righteous man is beset on all sides by the inequities of the selfish and the tyranny of evil men.)

Iz pozabe pa Tarantino ni potegnil samo zimzelenih uspešnic, temveč tudi nekatere igralce, denimo v devetdesetih nekoliko zapostavljenega Johna Travolto. Ta je tedaj ravno snemal že tretji del franšize Glej, kdo se oglaša, ko ga je poklical Tarantino in presekal njegov niz simpatičnih vlog v družinskih filmih in muzikalih. Travolta, ki menda ni bil prva izbira za Vincenta Vego (to je bil Michael Madsen, Mr. Blond v Steklih psih), je delo več kot uspešno opravil. Ob bok mu je Tarantino postavil Samuela L. Jacksona in Umo Thurman, ki je postala režiserjeva muza. Nepozabni pečat pa so na filmu odtisnili tudi Bruce Willis kot boksar Butch, Harvey Keitel kot krizni menedžer Woolf in Christopher Walken kot kapitan Koons v antologijski prigodi z očetovo uro. Prav igra je veliko pripomogla k temu, da film povsem posrka gledalca vase. Tarantino pa je potrdil, kar je govoril – da se v vlogi režiserja počuti kot dirigent, ki s simfonijo črnokomičnih in nasilnih prizorov iz občinstva izvablja salve smeha, zvoke začudenja in groze.

image
S Šundom je najbrž tako kot z 11. septembrom – vsi vemo, kje in kdaj nas je zadel. Na fotografiji ob Umi Thurman in Johnu Travolti v epizodni vlogi nastopi tudi Steve Buscemi kot imitator Buddyja Hollyja. Foto promocijsko gradivo