Pravica do zabave (in zaslužka)

Pot spominov po življenju ene najbolj divjih hip hop zasedb našega časa.

Objavljeno
24. julij 2020 20.45
Posodobljeno
24. julij 2020 20.45
Beastie Boys svojo nekdanjo slavo obujajo v dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Spike Jonze. Foto Arhiv Apple TV+
Dokumentarni film o slavni hiphoperski skupini si je z oskarjem nagrajeni režiser Spike Jonze zamislil nekoliko nekonvencionalno. Kot posneto predavanje preživelih dveh članov, ki v slogu stand-up komikov stojita pred ogromnim zaslonom, na katerem se vrtijo arhivski posnetki stare slave, v razprodanem Kings Theater v Brooklynu.

Po smrti tretjega pajdaša Adama Yaucha (MCA) leta 2012 je skupina razpadla, zdaj priletna enfant terrible Adam Horowitz (Ad Rock) in Mike Diamond (Mike D), oblečena v kaki hlače in navadne puloverje, zabavata prav tako priletno občinstvo z zgodbami iz svoje mladosti. 

»Zverinski trio« je bil konec osemdesetih najbolj vroča zasedba newyorške hip hop scene, ki je surovo energijo domačega mesta, ob izdatni dozi lastne mladostniške norosti, prenesla v svojo glasbo in s prepletanjem punka, rocka, rapa in hardcora ustvarila izvirne zvočne kolaže brez primere. Komadi, nasičeni z avtorskimi beati in bas linijami, sposojenimi sempli, divjim scratchanjem, markantnimi instrumentalnimi drobci, čez vse to pa rezkimi, kričečimi glasovi, ki so zlivali plaz besed, dovtipov ter slengovskih skovank, ki se prelivajo, ne nehajo, dopolnjujejo, si skačejo v besedo in so polne nesmislov in puhlic, so zveneli polni svežine. Beastie Boys si (vsaj v zgodnjem obdobju) niso prizadevali, da bi kaj pametnega povedali. Ustvarjali so glasbo s pišmeuhovsko lahkotnostjo in kovali rime, brez globljega smisla (Tako kot Chachi in Joanie, ker jaz sem sir in ona makaroni). Njihove pesmi niso družbeno-kritični, še manj politični komentarji, a so, kot se to ponavadi zgodi, prav taki, neobremenjeni, neizbrušeni in divji, svojevrstni pričevalci svojega časa.



(You Gotta) Fight for Your Right (To Party!), Sabotage, Get it Together, Sure Shot, Intergalactic … so ob nastanku imeli nepretenciozno intenco – njihov prvi omenjeni hit, ki jih je ustoličil leta 1986, je bil mišljen kot ironično zbadanje veseljačenja prepotentnih študentskih bratovščin, plaz očitkov v Sabotage pa je neposredno letel na glasbenega producenta, ki da sabotira njihovo ustvarjalnost (utišaš me s pritiskom na gumb) – a v stiku z občinstvom po vsem svetu so pesmi postale generacijske himne, polne novih pomenov. V prelomnih, nevarnih devetdesetih v vzhodni Evropi se je ameriška indolentnost prevedla v veliko bolj udarna sporočila.


 

Zverinice iz New Yorka


Ko so leta 1995 udarili v Ljubljano, so bila divja leta že za njimi. Predstavljali so četrti album Ill Comunication, perfektno reprezentativno mešanico svojih zmogljivosti, in občinstvo, s podstatjo v punku, je bilo nanje dobro pripravljeno. Halo Tivoli je ogreval domači hip hop odposlanec Ali En, kot dodatek pa je nastopila alternativna rokovska zasedba Luscious Jackson, v kateri je igrala nekdanja bobnarka Beastie Boysov Kate Schellenbach. Bržkone so se ji tako želeli odkupiti, ker so jo – sicer »najbolj kul bejbo v mestu«, takoj ko so podpisali dogovor s prvo založbo, brcnili iz banda.

V dokumentarcu se zaradi tega Ad Rock in Mike D tudi javno posipata s pepelom in nasploh je film eno samo opravičilo in apologija mladostniške arogantnosti, prepotentnosti, objestnosti in nesramnosti, ki je privilegirane židovske pobaline iz bogatih meščanskih družin gnala, da so psovali občinstvo, razbijali hotelske sobe, sramotili novinarje in niso več pozdravljali starih prijateljev na ulici. Preden bi jih kakšna članica gibanja #MeToo utegnila napasti, so se opravičili tudi za šovinistično besedilo v pesmi Girls.



»Shit got really blurry« (vse je bilo zamegljeno) v filmu Ad Rock komentira obdobje, ko so fantje okusili prve sladkosti slave. Na prvi turneji po Veliki Britaniji jih je zaradi njihove zloglasnosti spremljalo 15 varnostnikov, sprejeti jih ni želel noben hotel, v Liverpoolu pa so morali z odra pobegniti pred točo pločevink, ki jih je publika zmetala na oder. Nad njihovim obnašanjem so vzdigovali obrvi tudi kolegi raperji in LL Cool J se je tedaj javno pritožil, da neotesanci mečejo slabo luč na vso hip hop sceno.

A prav to je bil imidž, ki je nadvse ustrezal na novoustanovljeni založbi Def Jam in bodočemu mogulu glasbenega biznisa Russellu Simmonsu, sicer menedžerju tedaj najbolj vročega hip hop akta Run DMC. Na prigovarjanje producenta Ricka Rubina, na katerega so Beastie Boys gledali kot na starejšega brata, je Simmons vzel pod okrilje punkovske mozoljave samouke, ki so dotlej drug drugemu nažigali v dnevni sobi ob rojstnih dnevih, lastnoročno spoliral njihov prvenec Licence to Ill, ki je postal prvi hip-hop album v zgodovini, ki se je uvrstil na lestvico Billboard 200, jih poslal na turnejo kot predskupino Madonne in Run DMC, jim utrl pot na radijske valove in v tv šove, poskrbel, da so njihove pesmi vrteli znani didžeji v disko klubih in jim za povrh uredil še koncert v newyorškem Madison Square Gardnu.



Vse našteto je v filmu dobro dokumentirano s slikovnim gradivom in pri tem delu svoje kariere se predavatelja tudi najdlje zadržita. Tudi zato je še bolj ironičen trenutek, ko se užaljeno zazreta v občinstvo in pojavkata, kako jih je Def Jam izkoristil – zanje naj bi bili »samo trije belčki, s katerimi je založba prodrla na Mtv«. Ko sta namreč Simmons in Rubin po pogodbi zahtevala nov album, so bili oni preveč utrujeni od nenehnega žuriranja na turneji in se jim je to zdelo naravnost nezaslišano. Založba jih je prikrajšala za tantieme na prvem (večplatinastem albumu), oni pa so se izdani in ranjeni podali v neznano sami samcati …

To je bilo v resnici videti tako, da so na hollwoodskih gričih najeli ogromno vilo z bazenom, čez katerega je peljal most, se vozili z dragimi avti, se oblačili v ekscentrične disko obleke in v lastnem studiu snemali nov album. Ko je Paul's Butique (1989) prišel v javnost, so kljub izdatni samopromociji popolnoma pogrnili. V filmu jih na to neslavno epizodo spomnijo tudi instalirani zbadljivi komentarji Steva Buscemija in Bena Stillerja.


 

Komad, ki je vse spremenil


A podjetnega tria neuspeh ni ustavil. Že z naslednjim albumom Check Your Head so se zmagoslavno vrnili na sceno. Pri dvaindvajsetih, še vedno zmedeni, a po svojih besedah bolj modri in zreli, so se spet posvetili igranju inštrumentov in posneli svoj najbolj eklektičen album – mešanico rapa, rocka, hardcora s prvinami jazza, ki so jo še bolj izpilili v četrtem že omenjenem albumu Ill Comunication s »komadom, ki je vse spremenil« (teh je bilo sicer več) Sabotage. S peto ploščo Hello Nasty pa so na turneji prvič v takem obsegu obkrožili ves svet.



Drugi del predavanja bliskovito zdrsi mimo vseh nadaljnjih uspehov. Ustanovili so svojo založbo Grand Royal, odprli trgovino s kolesi, ustanovili svojo revijo, lansirali linijo oblek, se navdušili nad budizmom (predvsem MCA) in organizirali velik dobrodelni koncert za osvoboditev Tibeta. Ob vsem tem so spisali še knjigo, iz katere v najbolj iskrenem in presunljivem delu dokumentarca Ad Rock citira odlomek o njihovem zadnjem koncertu, preden se je po dolgem boju z rakom pri 47 letih za večno poslovil Adam Yauch, najbolj kreativen in tehnično pismen član zasedbe.

Brez dvoma bi dokumentarec, če bi bil Yauch še živ, ob njegovi glasbeni in filmski navdihnjenosti bil videti precej drugače. Tako pa je videti bolj kot dobro režirana apologetična pot spominov za hardcore fane (zdaj v zrelih letih), ki jo sicer suvereno, a brez tiste prave energije, ki zaznamuje njihovo glasbo, iz trotlbobna bereta preostala člana. Precej bolj dinamičen, izrazen in brutalno neposreden je, na primer, dokumentarni film Ricky Powell: The Individualist, ki ga je o newyorškem fotografu, ki je spremljal zgodnje norenje Beastie Boysov, pred kratkim posnel režiser Josh Swade. Tako se zgodbi o zverinskih dečkih bolj poda oznaka PG. A v luči besed, ki jih je v nekem intervjuju izrekel Ad Rock »Raje sem hipokrit, kot da bi ostal isti človek vse življenje,« je v tem slogu mogoče razumeti tudi ta dokumentarec.

Dokumentarni film o energični skupini je posnel oskarjevec Spike Jonze.

Film si je mogoče ogledati na Apple TV+.

V svoji karieri so Beastie Boys prejeli tri grammyje.

V Ljubljani so nastopili leta 1995.