Prelomnica v zgodovini domače kinematografije

Absolutni zmagovalec so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, filmska stvaritev, ki pričara izjemno estetsko doživetje.

Objavljeno
22. september 2019 21.30
Posodobljeno
23. september 2019 08.18
Zgodbe iz kostanjevih gozdov FOTO: Promocijsko gradivo
Ena družinska in dve politično-gospodarski drami, postapokaliptična meditacija, kriminalka in dva poetična avtorska prvenca. Pa dokumentarni portreti pesnika, glasbenika, mafijske morilke in zamejskih žena. Zgleden nabor žanrov in tem sta ocenjevali dve generacijsko in po spolu uravnoteženi žiriji – in se strinjali, da je bil prvenec Gregorja Božiča tako rekoč brez konkurence.

Včasih se zgodi, da si ogledaš film, in še preden vidiš druge, veš, da si videl zmagovalca. Tak občutek je po projekciji Zgodb iz kostanjevih gozdov na sredini festivala slovenskega filma, ki se je končal nocoj, navdal mnoge. In občutek ni varal. Celovečerni prvenec petintridesetletnega režiserja Gregorja Božiča je pobral kar 11 nagrad: za najboljšo režijo, fotografijo, montažo, izvirno glasbo, scenografijo, kostumografijo, masko, zvok, italijanski igralec Massimo De Francovich je prepričal v glavni moški vlogi, kakopak je Zgodbam pripadla še vesna za najboljši celovečerni film festivala, najvišjo oceno (4,69) pa mu je namenila tudi publika.

Če včasih (pogosto) žirije, komisije … pri podeljevanju nagrad, denarja … delujejo po principu vsakomur vsaj nekaj, glavna festivalska žirija ni imela nikakršnih težav s tem, da z nagradami zaobide večino ostalih predstavljenih del. Žirija, v kateri so sedeli režiser Rok Biček, igralka Živa Selan in nekdanji direktor Filmskega centra Srbije Boban Jevtić, le pet od petnajstih nagrad, ki so bile v njihovi domeni, ni podelila Zgodbam. Njihova utemeljitev pove vse: »Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.«

image
Zgodbe iz kostanjevih gozdov so na festivalu prejele enajst nagrad. FOTO: arhiv Nosorogi

 

O naravi in ljudeh


Gregor Božič je režiser in direktor fotografije, po študiju na AGRFT pa je magistriral iz režije še v Berlinu. Kot snemalec redno sodeluje s kolegom Matjažem Ivanišinom in je posnel tako na festivalu prikazani film Oroslan kot pred dvema letoma z vesno nagrajeni dokumentarec Playing Men. Ob tem pa je tudi sadjarski strokovnjak z dvema izdanima monografskima publikacijama. Njegova pomološka strast ni nepovezana s filmom. Ko je namreč delal raziskavo o starih sadnih sortah na Goriškem, ga je pot zanesla tudi v Benečijo, pokrajino na meji med Italijo in Slovenijo. Novogoričana je pozabljeni kraj, nedaleč stran od Goriških brd v turističnem razcvetu, očaral. »V jesenskem času je Benečija čarobna. Narava je skoraj prerasla zapuščene vasi in v tej zapuščenosti začutiš zgodovino tega območja,« je režiser opisal svoje prve občutke ob obisku čarobnega prostora. Prisluhnil je zgodbam tamkajšnjih ljudi, ki so ga spominjale na pripovedke Čehova. V pričevanjih prebivalcev Benečije, ki jih je, mimogrede, v petdesetih letih v knjigo strnil tudi Pavel Medvešček (Na rdečem oblaku vinograd raste), sta Božiča navdihnili predvsem povezanost ljudi z naravo in njihova čudna, nekoliko tudi kruta domišljija, ki je prihajala na plan, ko so mu svoje življenje izpovedovali v zvenečem arhaičnem beneško-slovenskem narečju.



S producentko in soscenaristko Marino Gumzi se nista odločila za historično rekonstrukcijo težkih usod starajočega se prebivalstva v kraju, v katerem so se zaradi revščine in političnih napetosti v petdesetih letih mladi izselili, temveč sta pripovedi strukturno prepletla s tremi zgodbami Antona Pavloviča Čehova in jih zavila v magični realizem. Njuna pravljica govori o skopuškem mizarju Mariu (Massimo De Francovich je »s paleto različnih emocij pričaral bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj«, je zapisala žirija), ki čas preživlja v gostilni ob družabnih igrah s sovaščani, benti nad slabim zaslužkom in niti ne opazi, da je ostarela žena (Giusi Merli) hudo bolna. Po ženini smrti v Marievo življenje vstopi mlada Marta (Ivana Roščić), zadnja kostanjarka, ki si z nabiranjem in prodajanjem kostanjev želi zaslužiti dovolj, da bi se lahko odselila v Avstralijo.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so film, ki gledalca angažira. Od njega zahteva, da pozorno sledi prepletu zgodb, katerih pomeni se v njem osmišljajo postopoma. Za to pa ga nagrajuje z melanholičnimi pravljičnimi prizori »začaranega gozda«, mehkobnimi prividi nekega preteklega življenja in zabavnimi glasbeno-plesnimi vložki. Nežno, kot orumenel list, ki pada na zemljo, se zgodbe na prelomu življenja iz jeseni v zimo zibajo zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Težka resničnost se enkrat dotakne čudeža, potem jo spet oplazijo predsmrtne blodnje. Duhovi mirijo in burijo žive ter pišejo poslednje sodbe. Dokler ljudje in njihove zgodbe, kot prazne kostanjeve ježice v ljudskem obredu, ne omahnejo v grob.

Vsebina je premišljeno podprta s subtilnim filmskim jezikom, zmehčana z magično »igro svetlobe in senc v slogu mojstrov klasičnega slikarstva«, kot je povedala žirija, ko je nagradila direktorja fotografije Ferrana Paredesa Rubia. Posebno estetsko in emotivno doživetje v gledalcu vzbudi tudi avtorska glasba islandske tereministke Hekle Magnúsdóttir, ki je v nadzemske zvoke vtkala sugestivne arhaične ljudske napeve. Ob tem je tako kot glasba, ki jo oddaja, čaroben tudi sam inštrument teremin. Na električno glasbilo se namreč igra brez dotikanja, tone ustvarjamo s približevanjem in oddaljevanjem od senzorja.
 

Vsakdanjost neke morilke


Drugi film, ki je po tematiki in drznosti izstopal na letošnjem festivalu (in prav tako kot Zgodbe iz kostanjevih gozdov slovensko-italijanska koprodukcija), je nagrajeni dokumentarec Hči Camorre v režiji Siniše Gačića. Film spremlja življenje kamoristične morilke Christine Pinto, imenovane Nikita, ko se po štiriindvajsetih letih vrne iz zapora v domačo sosesko v Neaplju. Stik z zloglasno kriminalko je navezala novinarka RTV Slovenija Anka Pirš, ki je pri filmu sodelovala kot scenaristka in tudi prevajala med dolgotrajnim snemanjem. Brez pretencioznega senzacionalizma z nekaj časopisnimi članki Gačić oriše ozadje kriminalne preteklosti protagonistke, ne da bi se spuščal v strukturo kriminalne združbe, imenovane camorra, saj ga bolj kot njeni zločini zanimajo, kakšna je osebnost nekoga, ki je sposoben ubijati. In kako se bo Christina Pinto po dolgi zaporni kazni znašla kot mama, babica, partnerica, našla službo in zaživela normalno življenje.

image
Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija po mnenju žirije odlikujejo film Siniše Gačića Hči Camorre. FOTO: Siniša Gačić


Gačićeva neposredna kamera gledalcu omogoča direkten stik s protagonistko. Tako se nam zdi, da smo mi tisti, ki pred zaporom čakamo nanjo, se ob njej sprehajamo po ulicah Neaplja, kjer jo vsi v strahospoštovanju pozdravljajo, sedimo za mizo skupaj z njeno hčerko, ko se iskreno pogovarjata o vzgoji otrok, in se prestrašeni stisnemo v kot, ko se v prepiru s partnerjem Raffaelejem pokaže njena stara narava. Globina filma, ki ga odlikujejo drzna kamera, precizna montaža ter domišljena glasba in zvok, je v moralni dilemi, ki jo sproži v gledalcu. Ta se nenadoma zaveda, da sočustvuje z morilko, ki povrh vsega niti ne obžaluje svojih dejanj. A kazen je prestala in kljub grožnjam, ki so stregle po življenju njeni družini, ni nikogar izdala. Mar ni upravičena do kolikor toliko normalnega življenja na ulicah, kjer ne moreš ubežati lovkam mafijskih združb? Se morilski um in sla sploh kdaj rehabilitirata?

Nagrajene filme 22. festivala slovenskega filma bodo v ljubljanskem kinu Komuna vrteli od 24. do 28. septembra.

Druge nagrade

Scenarij: Igor in Rosa, r. Katja Colja
Glavna ženska vloga: Liza Marijina (Polsestra)
Stranska ženska vloga: Jana Zupančič (Korporacija)
Stranska moška vloga: Milivoj Roš (Oroslan)
Kratki igrani film: Raj, r. Mitja Ličen, Sonja Prosenc
Manjšinska koprodukcija: Bog obstaja, ime ji je Petrunija, r. Teona Strugar Mitevska
Animirani film: Liliana, r. Milanka Fabjančič
Študijski film: Alzheimer café, r. Martin Draksler
Izvirno eksperimentalno AV-delo: Človek s senco, r. Ema Kugler
Posebni dosežki: Buča na vroči strehi sveta, r. Nejc Saje, Jeffrey Young
Posebni dosežki: Martin Turk (Dober dan za delo)


Utemeljitve nagrad preberite v članku Zmagovalec pobere vse.