Pretenciozne polemike o filmu brez pretenzij
Ob filmu Green Book se vrstijo očitki o netočnosti in nekorektnosti ter opravičila
Odpri galerijo
Viggo Mortensen in Mahershala Ali v filmu Green Book, ki segregacijo na jugu ZDA v šestdesetih letih predstavlja preveč lahkotno in anekdotično. Foto Patti Perret/Universal Studios
Kulturna produkcija je čedalje bolj zahtevna in kompleksna. Če je še pred kratkim skoraj neomejeno veljalo načelo licentia poetica, je zdaj vsak projekt podvržen strogi analizi, in to ne zgolj umetniške prepričljivosti, korektnosti vsebine in točnosti interpretacije, temveč tudi postopkov, obnašanja in celo karakternih potez vseh, ki pri tem sodelujejo. Zadnji takšen primer je film Green Book.
Film, ki je po uspehu na festivalu v Torontu, prejetih zlatih globusih in po tem, ko ga je Ameriško združenje producentov razglasilo za najboljši film, postal eden izmed največjih favoritov za oskarja, se je znašel sredi burnih polemik. Zgodba o koncertni turneji temnopoltega pianista Doktorja Dona Shirleyja po ameriškem jugu v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je povzročila ogorčene odzive, najbolj so nezadovoljni sorodniki pred šestimi leti umrlega pianista, saj se avtorji scenarija niso posvetovali z njimi, njegov brat Maurice Shirley je film označil za »simfonijo laži«.
Sporna naj bi bila že osnovna premisa filma – prijateljstvo med pianistom in Tonyjem Lipom Vallelongo, njegovim voznikom na turneji. Sorodniki so zatrdili, da je to bil le kratek, strogo profesionalen odnos, ki se je končal z odpustitvijo Vallelonge. Netočne in nekorektne naj bi bile navedbe o odtujenosti pianista od njegove družine, distanci do črnske skupnosti, prav tako se menda nikoli ni deklariral za homoseksualca. Moti jih tudi fokus filma na belopolte protagoniste oziroma Tonyja Vallelongo in njegovo družino. Sorodniki tudi dvomijo o ustnem dogovoru med Doktorjem Donom Shirleyjem in Nickom Vallelongo, sinom voznika in soavtorjem scenarija, da bodo o tej turneji posneli film, vendar šele po pianistovi smrti.
Beseda na č
Igralec Mahershala Ali, ki je v filmu upodobil Doktorja Dona Shirleyja, se je pianistovi družini opravičil, češ da ni bil seznanjen z vsemi biografskimi dejstvi, iz scenarija, ki mu je bil predložen, je pač poskusil izvleči največ za prepričljivo interpretacijo. Viggo Mortensen, ki je nastopil v vlogi Tonyja Vallelonge, se je prav tako opravičil zaradi spodrsljaja, ko je na eni od predstavitev filma izrekel besedo, ki se začne s črko č, čeprav je izraz črnuh uporabil zgolj za ilustracijo nedvomnih pozitivnih sprememb pri pozicioniranju črnske populacije v ZDA, saj je ta izraz skoraj izginil iz besednjaka. Nick Vallelonga je obžaloval, da je pred tremi leti prek twitterja podprl neosnovano trditev Donalda Trumpa, tedaj še kandidata za ameriškega predsednika, da so ameriški muslimani bučno proslavljali teroristični napad 11. septembra 2001, kar je bilo še posebej nerodno, ker je musliman tudi Mahershala Ali. Ne nazadnje se je opravičil tudi režiser Peter Farrelly, doslej znan po nepretencioznih filmskih komedijah, ki se je posul s pepelom, ker je pred dvema desetletjema na snemanju filma Nori na Mary Cameron Diaz pokazal penis ...
Bolj kot vse te peripetije, ki so – vsaj kar zadeva družbeno bolj občutljive teme – očitno sestavni del sodobne filmske produkcije, je seveda pomembna kakovost filma. Ta je nedvomno unikaten po temeljni premisi o sofisticiranem in izobraženem pa tudi ekscentričnem in ekstravagantnem temnopoltem osrednjem liku, ki mu stoji nasproti zarobljen in nekultiviran belec, ki je poleg tega še njegov voznik, kar je bil nedvomno unikum v ZDA, kjer je bila v tem obdobju rasna segregacija še zelo močna. To se kaže tudi v vrsti konfliktnih situacij, vendar so te predstavljene bolj ali manj anekdotično, ponekod tudi karikaturno ali kar lahkotno in neobvezno.
Kratkočasni izdelek
V tem je morda poglavitna zamera filmu. Biti temnopolt v šestdesetih letih na jugu ZDA je pomenilo biti izpostavljen ne samo nenehnemu zapostavljanju in šikanam, temveč tudi smrtnim nevarnostim, zato takšen »feel good road movie« nujno pomeni poenostavljanje v smeri sentimentalne karikature, ki meji na travestijo. To ima nedvomno svoje čare, zlasti zaradi obeh osrednjih protagonistov, vendar bi bilo že glede na naslov umestno vsaj nekoliko drugače kalibrirati atmosfero. Green Book oziroma Zeleno knjigo (ker gre za lastno ime, je slovenjenje v naši distribuciji neumestno) z navodili, katere hotele, motele, restavracije in bencinske črpalke lahko uporabljajo temnopolti, je Victor Hugo Green namreč spisal ne kot kratkočasen vodnik, temveč kot nepogrešljiv pripomoček za potovanja, če so se hoteli temnopolti izogniti neprijetnostim ali celo fizičnim obračunom.
Prav tako v filmu izvemo malo ali nič o celoviti življenjski zgodbi Doktorja Dona Shirleyja, ki se je zaradi barve kože moral odpovedati karieri klasičnega pianista in se posvetiti svojevrstnim crossover jazzovskim priredbam, vendar je bil tudi avtor nekaj simfonij, klavirskih koncertov, napisal je opero, nastopil s številnimi uglednimi orkestri, med drugim z Londonskimi filharmoniki. Tudi Tony Vallelonga ni bil anonimna osebnost, med drugim je, sicer predvsem v obrobnih vlogah, nastopil v nekaterih delih Botra in nadaljevanki Sopranovi. In vendar ne velja slediti pozivom k bojkotu ogleda filma, saj je to korekten in ne nazadnje kratkočasen izdelek z dovolj jasno razvidnim sporočilom. Ne preveč kompleksnim niti globokim, ampak to bi bila verjetno prevelika pričakovanja od režiserja, čigar največji dosežek do zdaj je film Butec in butec.
Film, ki je po uspehu na festivalu v Torontu, prejetih zlatih globusih in po tem, ko ga je Ameriško združenje producentov razglasilo za najboljši film, postal eden izmed največjih favoritov za oskarja, se je znašel sredi burnih polemik. Zgodba o koncertni turneji temnopoltega pianista Doktorja Dona Shirleyja po ameriškem jugu v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je povzročila ogorčene odzive, najbolj so nezadovoljni sorodniki pred šestimi leti umrlega pianista, saj se avtorji scenarija niso posvetovali z njimi, njegov brat Maurice Shirley je film označil za »simfonijo laži«.
Sporna naj bi bila že osnovna premisa filma – prijateljstvo med pianistom in Tonyjem Lipom Vallelongo, njegovim voznikom na turneji. Sorodniki so zatrdili, da je to bil le kratek, strogo profesionalen odnos, ki se je končal z odpustitvijo Vallelonge. Netočne in nekorektne naj bi bile navedbe o odtujenosti pianista od njegove družine, distanci do črnske skupnosti, prav tako se menda nikoli ni deklariral za homoseksualca. Moti jih tudi fokus filma na belopolte protagoniste oziroma Tonyja Vallelongo in njegovo družino. Sorodniki tudi dvomijo o ustnem dogovoru med Doktorjem Donom Shirleyjem in Nickom Vallelongo, sinom voznika in soavtorjem scenarija, da bodo o tej turneji posneli film, vendar šele po pianistovi smrti.
Beseda na č
Igralec Mahershala Ali, ki je v filmu upodobil Doktorja Dona Shirleyja, se je pianistovi družini opravičil, češ da ni bil seznanjen z vsemi biografskimi dejstvi, iz scenarija, ki mu je bil predložen, je pač poskusil izvleči največ za prepričljivo interpretacijo. Viggo Mortensen, ki je nastopil v vlogi Tonyja Vallelonge, se je prav tako opravičil zaradi spodrsljaja, ko je na eni od predstavitev filma izrekel besedo, ki se začne s črko č, čeprav je izraz črnuh uporabil zgolj za ilustracijo nedvomnih pozitivnih sprememb pri pozicioniranju črnske populacije v ZDA, saj je ta izraz skoraj izginil iz besednjaka. Nick Vallelonga je obžaloval, da je pred tremi leti prek twitterja podprl neosnovano trditev Donalda Trumpa, tedaj še kandidata za ameriškega predsednika, da so ameriški muslimani bučno proslavljali teroristični napad 11. septembra 2001, kar je bilo še posebej nerodno, ker je musliman tudi Mahershala Ali. Ne nazadnje se je opravičil tudi režiser Peter Farrelly, doslej znan po nepretencioznih filmskih komedijah, ki se je posul s pepelom, ker je pred dvema desetletjema na snemanju filma Nori na Mary Cameron Diaz pokazal penis ...
Bolj kot vse te peripetije, ki so – vsaj kar zadeva družbeno bolj občutljive teme – očitno sestavni del sodobne filmske produkcije, je seveda pomembna kakovost filma. Ta je nedvomno unikaten po temeljni premisi o sofisticiranem in izobraženem pa tudi ekscentričnem in ekstravagantnem temnopoltem osrednjem liku, ki mu stoji nasproti zarobljen in nekultiviran belec, ki je poleg tega še njegov voznik, kar je bil nedvomno unikum v ZDA, kjer je bila v tem obdobju rasna segregacija še zelo močna. To se kaže tudi v vrsti konfliktnih situacij, vendar so te predstavljene bolj ali manj anekdotično, ponekod tudi karikaturno ali kar lahkotno in neobvezno.
Kratkočasni izdelek
V tem je morda poglavitna zamera filmu. Biti temnopolt v šestdesetih letih na jugu ZDA je pomenilo biti izpostavljen ne samo nenehnemu zapostavljanju in šikanam, temveč tudi smrtnim nevarnostim, zato takšen »feel good road movie« nujno pomeni poenostavljanje v smeri sentimentalne karikature, ki meji na travestijo. To ima nedvomno svoje čare, zlasti zaradi obeh osrednjih protagonistov, vendar bi bilo že glede na naslov umestno vsaj nekoliko drugače kalibrirati atmosfero. Green Book oziroma Zeleno knjigo (ker gre za lastno ime, je slovenjenje v naši distribuciji neumestno) z navodili, katere hotele, motele, restavracije in bencinske črpalke lahko uporabljajo temnopolti, je Victor Hugo Green namreč spisal ne kot kratkočasen vodnik, temveč kot nepogrešljiv pripomoček za potovanja, če so se hoteli temnopolti izogniti neprijetnostim ali celo fizičnim obračunom.
Prav tako v filmu izvemo malo ali nič o celoviti življenjski zgodbi Doktorja Dona Shirleyja, ki se je zaradi barve kože moral odpovedati karieri klasičnega pianista in se posvetiti svojevrstnim crossover jazzovskim priredbam, vendar je bil tudi avtor nekaj simfonij, klavirskih koncertov, napisal je opero, nastopil s številnimi uglednimi orkestri, med drugim z Londonskimi filharmoniki. Tudi Tony Vallelonga ni bil anonimna osebnost, med drugim je, sicer predvsem v obrobnih vlogah, nastopil v nekaterih delih Botra in nadaljevanki Sopranovi. In vendar ne velja slediti pozivom k bojkotu ogleda filma, saj je to korekten in ne nazadnje kratkočasen izdelek z dovolj jasno razvidnim sporočilom. Ne preveč kompleksnim niti globokim, ampak to bi bila verjetno prevelika pričakovanja od režiserja, čigar največji dosežek do zdaj je film Butec in butec.
