Pripovedke, ki so zrasle na drevesu

Redko se zgodi, da se v tekmovalni program Liffa uvrsti slovenski film, letos je to uspelo Zgodbam iz kostanjevih gozdov.

Objavljeno
22. november 2019 12.15
Posodobljeno
22. november 2019 12.17
V zakotni vasici na robu (znanega) sveta, kjer praznujejo jesen in njene plodove, čas teče v svojem ritmu. Foto Arhiv Nosorogi
O celovečernem prvencu mladega primorskega režiserja Gregorja Božiča smo mediji že veliko pisali. Kako ne bi, ko je na letošnjem festivalu slovenskega filma pobral rekordno število vesen – skupaj enajst. Znanilec sveže poetike avtorskega filma je očaral žirijo in občinstvo tudi na tujih festivalih – svetovno premiero je doživel v Torontu, zdaj je prišel, da očara še domače občinstvo.

Zgodba se s platna v gledalca zliva počasi, mehko in nežno. Podobe se nizajo kot v domišljiji ob branju kakšnega romana. Prek sanjskih, pravljičnih prizorov nekega drugega, pozabljenega sveta zdrsnemo v zgodbo o starem Mariu – ta škrtem mizarju, ki je prezaposlen s samim sabo, da bi opazil, kako življenje zapušča njegovo ženo. Pravzaprav nam zgodbo pripoveduje njun izgubljeni sin, ki si zamišlja, kakšni so morali biti zadnji dnevi njegovih staršev.

V zakotni vasici na robu (znanega) sveta, kjer praznujejo jesen in njene plodove, čas teče v svojem ritmu. Po ženini smrti Maria oplazi slutnja, da se je njegovo življenje, medtem ko je prešteval denarce in gledal, kje bo lahko privarčeval, odvrtelo v prazno. Strezni ga šele poznanstvo z mlajšo Marto, zadnjo kostanjarko, ki zapušča neperspektivno pokrajino in zbira denar, da bi se odselila v Avstralijo. Maria objamejo spomini kot eho preteklosti, starih pripovedi prebivalcev zapuščenega sveta, živih, mrtvih in tistih vmes.

image
Zgodbe iz kostanjevih gozdov Foto Arhiv Nosorogi

 

Marelične magdalenice


Ideja za film je, lahko bi se reklo, zrasla na drevesu. In to ne na kostanju, ampak na marelici. Božič, ki se strokovno ukvarja tudi s sadjarstvom, se je na zapuščene kraje spomnil, kot je povedal v enem od intervjujev, ko je ugriznil v posebno sladko marelico. Temu okusu je pred več kot desetimi leti sledil v projektu, v katerem je popisoval stare sadne sorte v Brdih in Benečiji. Ko je tako čas preživljal v revnih in malo poseljenih predelih ob slovensko-italijanski meji, spoznaval naravo in nrav tamkajšnjih prebivalcev, so se njihove besede začele povezovati v zgodbe pozabljenih časov in krajev. Bile so na moč podobne Čehovim kratkim zgodbam. S producentko Marino Gumzi sta jih ujela v scenarij in jih sedem let gnetla in oblikovala v filmski jezik. Nastala je pravljica. Pravzaprav slikanica. Posneta na 16- in 35-milimetrski trak, ki filmu daje še dodatno, v sedanji digitalizaciji skoraj že pozabljeno mehkobo.

Izvrstno delo je opravil tudi direktor fotografije Ferran Paredes Rubio, ki je prizore osvetlil v slogu manierizma. Tekstura filma je skoraj otipljiva in ena od avdiovizualnih plasti, ki ustvarja čarobnost kostanjevih gozdov, je gotovo zvok, prisluhi, če smo natančnejši, in glasba. Ta je delo islandske glasbenice Hekle Magnúsdóttir, ki je atmosfero filma ustvarila z igranjem na »nedotakljivi« instrument teremin.

»Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo,« je zapisala žirija v Portorožu, ki je Božiča in ekipo zasula z nagradami.

Po Liffu se bo slovensko občinstvo lahko o tem, kako pravljični so kostanjevi gozdovi, prepričalo na lastne oči, saj film prihaja v redni kinoprogram.

ℹZgodbe iz kostanjevih gozdov
Režija: Gregor Božič

Igrajo: Massimo De Francovich (Mario), Ivana Rošcic (Marta), Giusi Merli (Dora), Tomi Janežic (dr. Toni), Anita Kravos (Cecilia)

Slovenija, Italija, 2019