Prva v Cannesu nagrajena režiserka je ustvarila filmske spomenike Ukrajini

Julija Solnceva je, paradoksalno, ena od najuspešnejših in globalno cenjenih sovjetskih režiserk ter hkrati med najbolj nepriznanimi, vedno v senci moža. Paradoksi se tu ne končajo. Moskov­ska režiserka je ustvarila enega izmed največjih filmskih spomenikov Ukrajini, v katerih se socrealizem in sovjetska propaganda neločljivo spajata s sentimentalno poetiko in ukrajinsko nacionalistično mitologijo.

Julija Solnceva je filmsko kariero začela na drugi strani kamere. Kot igralka je že s prvo filmsko vlogo Aelite, kraljice Marsa, v istoimenski avantgardistični znanstvenofantastični mojstrovini iz leta 1924 ustvarila enega izmed ikoničnih likov zgodnjega sovjetskega filma. Kljub velikemu uspehu je igralsko kariero kmalu obesila na klin ter se z možem Aleksandrom Dovženkom, priznanim ukrajinskim režiserjem, posvetila režiji.

Kot asistentka režije je sodelovala pri Dovženkovem slovitem delu, filmu Zemlja iz leta 1930. Zgodba je poetičen prikaz kolektivizacije ukrajinskega podeželja ter nasilnega konflikta med kulaki in kolhozniki, tradicijo in modernizacijo, krščanstvom in ateizmom. Zemlja je tudi poslednji film, v katerem je igrala Julija Solnceva.

Uničujoče morje napredka

Po Dovženkovi nenadni smrti leta 1956 je nadaljevala njegov monumentalni projekt, tri filme, ki jih je napisal, ni pa mu jih uspelo posneti. V manj kot desetih letih je po njegovem scenariju režirala mojstrovine Pesnitev o morju (1958), Zgodba o vojnih letih (1961) in Očarljiva Desna (1964), v katerih je razvijala Dovženkov specifičen slog.

Vsi trije filmi tako imenovane ukrajinske trilogije so izrazito avantgardistični in socrealistični, modernistični in sentimentalni, lirično poetični in politični, predvsem pa polni čudovitih posnetkov, inovativnih režijskih prijemov in mojstrske montaže, ki nenehno brez težav prehaja med plastmi resničnega dogajanja, spomini, sanjami in miti, zaradi česar obenem spominjajo na modernistični tok zavesti in socrealistična umetniška dela.

Prvi izmed teh, Pesnitev o morju, je, kakor Zemlja, film o prihodu sovjetske modernizacije v ruralno Ukrajino. Morje v naslovu namreč ni morje v običajnem pomenu besede, temveč je morje, ki ga je kot prometejski podvig ustvarilo človeštvo; gromozansko akumulacijsko jezero, ki ga je povzročila gradnja jezu Kahovka na Dnepru. Seveda tudi tokrat modernizacija obenem prinese kataklizmični antagonizem, saj bo gromozansko akumulacijsko jezero poplavilo rodno vas protagonistov, kraj številnih življenj in spominov.

Film je bil ponovno aktualen, ko so ruski zavojevalci leta 2023 jez Kahovka uničili, jezero pa se je razlilo in znova poplavilo znaten del Ukrajine z vasmi, polji in sadovnjaki vred, le da se tokrat uničenje ni zgodilo zaradi napredka in z dobrimi nameni.

Ukrajina v plamenih

Zgodbo o vojnih letih prikazuje grozovito uničenje Ukrajine med drugo svetovno vojno. Kamera se skoraj brez prestanka giblje med plameni in eksplozijami, ko poskuša slediti prigodam ideala novega sovjetskega človeka, ko z blaznostjo v očeh brez pomisleka juriša skozi točo nacističnih krogel, nato pa, po besedah očaranega vojaškega kirurga, »lep kakor grški bog«, vedno znova premaguje gotovo smrt zaradi neštetih ran zgolj z močjo neusahljive volje.

Medtem ko si umirajoči starci­ na ruševinah požganih domov v snežnem metežu lajšajo smrt s prepevanjem o njegovih junaških dejanjih, njega s kamero vred s krvavih bojišč vedno znova odnaša v sanje, halucinacije in spomine, vse do končne zmage, po kateri je čas za sojenje izdajalcem, ukrajinskim nacionalistom, ki so se spajdašili s fašističnimi silami.

Vojna leta velja za enega izmed največjih umetniških dosežkov povojnega filma, Julija Solnceva je zanj v Cannesu leta 1961 prejela nagrado za najboljšo režijo in s tem postala ne le prva nagrajena režiserka v Cannesu, temveč tudi prva ženska, ki je prejela nagrado za režijo na večjem evropskem filmskem festivalu. Do leta 2017, ko je v Cannesu slavila Sofia Coppola, je Julija Solnceva ostala edina nagrajena režiserka v Cannesu.

Kljub uspehu Vojnih let imajo mnogi za njen najboljši film Očarljivo Desno, lirični kvaziavtobiografski film, ki ga je Dovženko napisal o lastnem otroštvu. Film nenehno prehaja med spomini na otroško življenje v idilični ukrajinski vasi in občutji rdečearmejca, ko med osvobajanjem Ukrajine prispe v opustošeno rodno vas.

Kljub velikanskemu uspehu je Julija Solnceva ostala v Dovženkovi senci, ukrajinska trilogija pa je bila pogosto razumljena predvsem kot njegovo delo, njene inovacije so dolgo ostale prezrte. Vselej pa ni bilo sporno, da spadajo filmi, ki bodo na sporedu Kinoteke, med vrhunce filmske zgodovine.