Quentin Tarantino: »Če me kdo izda, je z njim konec!«

Filmski univerzum nepopustljivih likov v režijski improvizaciji igrivega avtorja.

Objavljeno
28. januar 2013 21.09
Nick Freeman
Nick Freeman
Django brez okovov je eden tistih letošnjih oskarjevih nominirancev, ki z drzno obravnavo­ sužnjelastništva dvigujejo največ prahu po ZDA. Film je nemudoma pridobil strastne ­nasprotnike in oboževalce.­ V pogovoru je kultni režiser Quentin Tarantino spregovoril o svojem junaku maščevalcu in filmskem ustvarjanju nasploh.

Kje ste dobili idejo za zgodbo?

Nanjo sta vplivala dva dejavnika. Hotel sem ustvariti špageti vestern. Pred približno osmimi leti sem ugotovil, kako bi se rad lotil takšnega filma. Dobil sem idejo o temnopoltem moškem, ki je bil suženj in je postal lovec na glave. Obiskoval je plantaže in iskal zločince, ki so se skrivali tako, da so na plantažah opravljali delo nadzornikov. O tem sem torej razmišljal že pred osmimi leti, ideja pa je bila shranjena v nekakšnem inkubatorju, se razvijala in čakala na zgodbo. Zgodbe sem se domislil v hotelu po koncu medijske predstavitve Neslavnih barab na Japonskem. Poslušal sem filmsko glasbo iz špageti vesternov in se pravzaprav še nisem nameraval lotiti naslednjega projekta. Hotel sem si samo odpočiti, nato pa sem naenkrat dobil idejo. S sabo nisem imel prenosnega računalnika, zato sem zgodbo začel pisati na računalniku v hotelu. Ko sem jo napisal, sem vedel, da bo to moj naslednji film.

So vas vesterni navduševali od otroštva?

Seveda. Rad imam vse vesterne, zlasti špageti vesterne. Prvi filmi, ki sem si jih ogledal in niso bili namenjeni otrokom, so bili iz dolarske trilogije, ker je bil mami všeč Clint Eastwood. Videl sem vse tri filme. Spominjam se, da sem v kinu na prostem gledal dva filma zapored in glavnemu filmu je sledil Dan jeze z Leejem Van Cleefom in Giu­lianom Gemmo. Že zdavnaj sem pozabil, kateri je bil glavni večerni film, za vedno pa sem si zapomnil Dan jeze.

Idejo za film ste dobili pred osmimi leti. Danes lahko v ZDA opazimo, da ljudje razmišljajo drugače kot nekoč – država ima namreč temnopoltega predsednika. Ali film morda opozarja na nov način razmišljanja v Ameriki?

Ne vem, ali film res komentira družbene dogodke, in ne morem trditi, da sem z njim hotel zavestno ali nezavedno opozoriti nanje. Vendar v zraku res občutimo nekaj, kar povezuje ljudi. Mislim, da bi napisal enako zgodbo, ne glede na to, ali bi Obama takrat zmagal na volitvah ali ne. Toda ker se je to zgodilo, je zgodba še privlačnejša in provokativnejša, poleg tega so pred kratkim posneli še en film, v katerem nastopa Lincoln in v katerem se ukvarjajo z enakimi vprašanji, zato je vse skupaj še bolj zanimivo.

Bi se strinjali s trditvijo, da vas zanimajo osebe, ki nimajo veliko možnosti za uspeh?

Verjetno res. Moj uspeh v Holly­woodu je gotovo zgodba o nekom, ki ni imel veliko možnosti za uspeh. Moja priljubljenost po svetu dokazuje, da ameriške sanje še delujejo. Spominjam se, da so bili ljudje v Angliji prepričani, da mi tam ne more uspeti. Moral bi vsaj študirati na univerzi, da bi lahko delal na BBC. Všeč mi je, da so tokrat, ko pripovedujem katarzično zgodbo z zgodovinskim ozadjem, filmski liki žrtve, ki jim lahko uspe ali pa tudi ne. Ni mi všeč, da temu ne bi mogli ubežati. Hotel sem pokazati, da takšen filmski lik lahko postane junak, zmagovalec in maščevalec.

Nekatere stvari, ki jih poskušate povedati, bi lahko bile prepričljivejše, če se ne bi odločili za humorno predstavitev. Zakaj glavni igralec, denimo, vadi streljanje na sneženem možu?

Bi raje videli, da strelja v pločevinke? In medtem sedi na štoru? Vse to sem že videl. Če sem odkrit, pri tem prizoru nisem hotel biti samo duhovit, hotel sem, da igralec strelja v nekaj, kar je podobno človeku. Pravzaprav se eden od najboljših trenutkov v filmu zgodi, ko Django ugotovi, da lahko potisne steklenico v sneženega moža in se prepriča, ali ga je zadel v srce. Ko sem se spomnil tega, sem si rekel, da je ideja genialna. Ne vem, ali jo je uporabil že kdo pred mano, vendar je tako dobra, da se je je gotovo že kdo domislil.

Se vam zdi zvestoba pomembna vrednota?

Verjetno najpomembnejša. Sem napol Italijan, vendar nisem odraščal z italijansko družino v Ameriki, zato nimam ravno veliko italijanskih lastnosti. Med italijanskimi lastnostmi cenim prav zavedanje pomena zvestobe. Če me kdo izda, je z njim konec! S to osebo nočem več imeti opravka.

Je težko najti zveste ljudi v tem poklicu?

Niti ne. Z nekaterimi ljudmi delam že od svojega prvega filma. Če te nekdo razočara, še ne pomeni, da te je izdal. Včasih ljudje počnejo napačne stvari zaradi napačnih razlogov. Treba je znati dobro presoditi razmere in jih razumeti. Hollywood je pravzaprav prijetno delovno okolje.

Ponavadi ustvarite zelo močne ženske like, v tem filmu pa je ženska samo dama v težavah.

To se mi je zdelo pomembno, ker predstavljam Djangovo potovanje. Nisem še naredil filma, v katerem bi predstavil potovanje ene same osebe, razen morda neveste v filmu Ubila bom Billa. Toda zaradi strukture, ki jo določajo poglavja, ni mogoče govoriti o popolni odisejadi. Zdelo se mi je pomembno, da je Djangovo dekle nekakšna princesa v izgnanstvu in zaprta v stolpu zlobnega kralja. Hotel sem pokazati, da mora Django opraviti romantično nalogo. Je svoboden in ima nekaj denarja, zato se mu ne bi bilo treba vrniti ponjo. Vendar se vrne, da bi jo rešil. Njegovo potovanje se mi zdi veličastno, z njim sem hotel pokazati, kakšna je ljubezen, ki jo temnopolt moški čuti do ženske. Ko jo srečamo, ugotovimo, da ni pasivna ženska, saj je poskušala pobegniti, vendar ji ni uspelo.

Je vzdušje med snemanjem vaših filmov malce 'noro'?

Ni noro, je pa zabavno. Veliko se smejemo in predvajamo glasbo. Tega je veliko, tudi kadar snemam težaven film, kot je bil Django. Pri epskih filmih so vedno težave zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer in množic, ki jih je treba seliti z enega mesta na drugega. Hitro pozabiš, zakaj si sploh hotel posneti film. Zato med delom veliko pomeni občutek tovarištva.

Si uvodni prizor ponavadi zamislite vnaprej ali se o tem odločate med snemanjem?

Besedilo pišem, ko se odločim pisati. Takrat sta ob meni samo svinčnik in list papirja. Če sem zadovoljen s scenarijem, se počutim varnega. Nato začnem snemati in samo še ustvarjam. Vedno si prizadevam posneti čim boljši prizor. Ne uporabljam snemalne knjige in predogleda, včasih morda pripravim samo seznam vsega, kar bo treba posneti. Največkrat se kar pojavim na snemanju in začnem snemati poskusne prizore. Večinoma torej ­improviziram.

Kako to, da ste vlogo v filmu ponudili Donu Johnsonu?

Vedno sem bil njegov veliki oboževalec. Že v sedemdesetih letih, približno deset ali enajst let pred nadaljevanko Miami Vice. Gledal sem ga v hipijevskem filmu Čudežni vrt Stanleyja Sweethearta, v katerem je zaigral eno prvih glavnih vlog, in v Zahariji, prvem rokenrol vesternu. Videl sem ga še v Dečku in njegovem psu, igral je tudi v zanimivem filmu o avtomobilih Vrnitev v okrožje Macon z Nickom Noltejem. Takrat sem res vzljubil njegove filme. Nato sem ga spremljal po televiziji in še preden je postal zvezdnik, sem bil že njegov veliki oboževalec.

Oživili ste karieri Johna Travolte in Dona Johnsona. Vas kdaj pokličejo igralci, ki potrebujejo takšno podporo v svoji karieri?

Ni tako preprosto. Za filmske like potrebujem igralce, ki ustrezajo likom in so mi všeč. To počnejo tudi drugi, vendar nato večina pogleda na seznam igralcev, ki so pred kratkim igrali v priljubljenih filmih. Tudi za manjše vloge. Jaz razmišljam drugače. Imam dolg seznam ljudi, ki se mi zdijo zanimivi. Vse, kar morajo igralci storiti, da se znajdejo na tem seznamu, je, da so mi všeč in da so še živi.

V scenarij ste vključili veliko nemške romantike, denimo Wagnerja in Brunhildo.

Stvari so se naenkrat začele dogajati same od sebe. Ko sem napisal petdeset strani scenarija, me je obiskal Christoph Waltz. Sodeloval je pri veliki uprizoritvi Wagnerjeve operne tetralogije Nibelunški prstan v Los Angelesu, zato me je povabil na ogled prve opere, ogledal pa sem si drugo opero. Pred ogledom smo skupaj večerjali in Waltz mi je povedal zgodbo iz prve opere o Siegfridu, Wotanu in Brunhildi. Med ogledom druge opere sem se odločil, da bom Kerry Washington poimenoval Brunhilda, vendar ne v povezavi s to legendo, čeprav sem opazil, da sta si zgodbi zelo podobni. Ideja mi je bila všeč in zdela se mi je primerna. Potem sem se odločil, da si ne bom ogledal tretje opere, da ne bi preveč vplivala name med pisanjem scenarija.

Kdo se je torej pojavil prvi – ­Christoph ali King?

Christoph, odkrito lahko povem, da si nisem čisto sam izmislil nemškega zobozdravnika in lovca na glave iz Düsseldorfa na Divjem zahodu. Med ustvarjanjem tega prizora je bil že pred menoj. Kratko malo se je pojavil pod svinčnikom. Verjetno sem Christopha s svojim pisanjem prisilil, da me je obiskal.

Omenili ste, da se med snemanjem radi zabavate. Ali mislite tudi na to, ko izbirate sodelavce?

Kolikor se le da. Kadar slišim, da je nekdo težavna osebnost, da se pogosto pritožuje ali je kratko malo tepec, sicer pa dober igralec, ki je vreden svojega denarja, me ne zanima več. Na voljo je dovolj prijetnih ljudi, ki so dobri igralci in s katerimi bi rad sodeloval. Vedno hočem delati z ljudmi, ki so mi všeč.

Zabava med snemanjem verjetno pomaga ustvariti primerno vzdušje.

Vsake toliko časa med snemanjem pripravimo zabavo.

Razmišljate tudi o oskarjih?

Film smo predstavili v času, ko lahko upamo, da jih bomo dobili. Če ne bi razmišljali o tem, bi film predstavili marca ali pa junija odšli v Cannes.

Se vam kdaj zgodi, da ne morete več pisati?

Nikoli. Morda traja precej časa, da si izmislim novo zgodbo. Ko pa vem, o čem bi rad pisal, je scenarij napisan zelo hitro.