Redovnice kot spolne sužnje duhovnikov

Po škandalih z množično grobnico otrok, pedofilskimi duhovniki in homoseksualnimi orgijami v Vatikanu se katoliška cerkev sooča še z duhovniki, ki so spolno zlorabljali redovnice. Za vse te škandale je značilno, da jih je cerkev dopuščala ter naredila­ vse, da ne bi prišli v javnost. ­Dokumentarni film Spolne ­sužnje v katoliški cerkvi razkriva grozljive podrobnosti o spolnem ­izkoriščanju nun.

Francoska avtorja Marie-Pierre Raimbault in Eric Quintin sta dvodelni dokumentarec, ki ga je pravkar predvajala Televizija Slovenija, pripravljala tri leta, premierno so ga prikazali marca na francosko-nemški televizijski mreži Arte. Od takrat smo ga videli milijoni gledalcev različnih televizijskih kanalov po svetu, ki smo osupli spremljali pričevanja žrtev. Samo na Arte je prvo predvajanje gledalo 1,5 milijona ljudi, ponovno predvajanje 1,7 milijona, naslednje ponovitve, čeprav je bila napovedana, pa ni bilo. Sodišče v Hamburgu je izdalo začasno odredbo o prepovedi predvajanja, ker se je pritožil duhovnik, ki se je prepoznal v pripovedi redovnice, čeprav ga ni imenovala in ga v filmu niso pokazali. Nekdanja redovnica je povedala, kako jo je duhovnik prisilil v seks proti njeni volji.

Kultura molka in skrivnosti

Avtorja filma sta se pogovarjala s številnimi zlorabljenimi redovnicami, njihovimi predstojnicami in duhovniki. Žrtvam se je bilo težko javno izpostaviti, a so se odločile za to, ker je skrajni čas, da se v cerkvi konča »kultura molka in skrivnosti«, ki je kriva, da so storilci svoja dejanja nadaljevali še dolgo po tem, ko so jih žrtve prvič prijavile. O tem opogumljene z razkritji pedo­filskih zlorab v zadnjih letih tudi javno govorijo, v javno sfero so vstopile tudi z gibanjem ­#Nuns­Too (#nunetudi). A še vedno o tem težko govorijo, saj so čustveno in duševno ranjene, čutijo se osramočene, in četudi niso več redovnice, ostajajo vernice, zato težko govorijo o stvareh, ki ­kompromitirajo cerkev. Poleg tega so bile vzgajane, da bi bile poslušne.

V filmu pripovedujejo o zlorabi moči duhovnikov in metodah, s katerimi katoliška ustanova prikrije škandal. Od nadrejenih, mater prednic, so imele navodila, naj ne prijavljajo zlorab, ker se bodo škofje maščevali njim samim in njihovim samostanom. Redovnice so bile velikokrat iz zelo revnih družin, če so prijavile spolne zlorabe ali zanosile, so jih neredko izključili iz redovne skupnosti in znašle so se na cesti, prepuščene same sebi. Ena od njih v filmu pripoveduje, da je bila presrečna, ko so ji za popotnico v civilno življenje dali za njeno pojmovanje pravo bogastvo – 3000 evrov. Redovnice, ki pripovedujejo o svojih izkušnjah, so različnih starosti, s čimer film pokaže, da so se zlorabe dogajale več generacij in da je bilo to početje uveljavljeno kot sistem.

Duhovniki plenijo mlade redovnice

V filmu je prikazano, da se duhovniki ne izživljajo nad zrelimi ženskami, v katerih je dozorela življenjska odločitev za redovništvo. Njihove žrtve so mlade ženske, ki so se odločile za redovniško čistost, a si zastavljajo številna vprašanja. Ker ima vsaka mlada redovnica duhovnega voditelja, duhovnika, se predvsem z njim pogovarja o svojih dvomih. Duhovni voditelj, ki je plenilec, jo sprašuje: »Ali imate nečiste misli?«, »Ali masturbirate?«, »Vas privlači kakšna redovnica?« Med zaupnimi pogovori na samem se jo začne dotikati, ona se mu ne upa upreti, dotiki se stopnjujejo in postane njegova spolna sužnja. S tem vstopi v sistem hierarhične moči, v katerem nima več svobodne volje. To ne pomeni, da se strinja, ampak zamrzne, postane apatična, vdana v vlogo služabnice v vseh pogledih. Redovnice so podrejene moškim, ki vodijo cerkev.

Samostani mlade redovnice velikokrat pošljejo v druge države, kjer naj bi poglobljeno preučevale katoliški nauk. V tujini, sploh če ne znajo jezika, se ne znajdejo in ne vedo dovolj o temi, ki naj bi jo preučevale, zato se obrnejo na duhovnike, ki izkoristijo njihovo zaupanje. V zameno za seks jim ponudijo, da jim bodo pomagali pri učenju.
Veliko redovnic je zanosilo in duhovniki so jih prisilili v prekinitev nosečnosti, čeprav cerkveni nauk uči, da je splav greh.

V Vatikanu so vedeli

Primere spolnih zlorab redovnic so cerkvenim vodjem prijavili v Evropi, Južni Ameriki, Aziji in Afriki. Tudi v Vatikanu so vedeli za to. Še posebej veliko zlorab je bilo v Afriki v devetdesetih letih, ko so se tamkajšnji duhovniki bali okužbe z virusom hiv zaradi epidemije aidsa, zato so si za potešitev spolne sle izbirali mlade redovnice, ki so bile nedolžne. V Vatikanu se zaradi množičnih zlorab redovnic niso vznemirjali, češ da je to afriška posebnost.



Pokojna redovnica Maura O'Donohue je leta 1994 poslala v Vatikan obširno poročilo o spolnih zlorabah v Afriki, pisala je tudi o primeru v Malaviju, kjer je 29 redovnic nekega reda zanosilo z duhovniki.

Avtorica filma je povedala, da so bili med snemanjem filma vedno bolj začudeni in zgroženi, saj so slišali toliko grdega, umazanega. Kljub vsej umazaniji vsebine je film vizualno lep.

Ženske manjvredna bitja

Redovnice, ki jih spolno zlorabljajo duhovniki in škofje, od nedavnega niso več nedotakljiva tema. Februarja je papež Frančišek priznal, da se to dogaja, priznal je tudi, da je njegov predhodnik Benedikt XVI. ukinil celotno skupnost redovnic, ki so jih duhovniki zlorabljali. »Papež Benedikt je bil dovolj pogumen, da je ukinil žensko redovno skupnost zaradi suženjstva, tudi spolnega, v kar so jih prisilili duhovniki in celo ustanovitelj reda,« je dejal Frančišek.



Frančišek je dodal, da takšno ravnanje izhaja iz splošnega gledanja na ženske kot manjvredna bitja. Ni pa govoril o tem, da tako gledanje spodbuja tudi cerkev, ki ženske najraje vidi v vlogi mater ter nasprotuje temu, da bi same odločale o svojem telesu.
Ženski red, ki ga je omenil Frančišek in je bil ukinjen leta 2005, je bil kontemplativna Skupnost sv. Janeza v Franciji. Šele leta 2013 je pricurljalo v medije, kaj je bil razlog za ukinitev. Danes 70-letna redovnica te skupnosti v dokumentarcu pripoveduje, da sta jo 25 let zlorabljala njen ustanovitelj, dominikanec Marie-Dominique Philippe, in njegov biološki brat Thomas Philippe.
Poseben problem je, da v cerkvenih redovih ženske ne varujejo žensk oziroma se predstojnice postavijo na stran duhovnikov, ko jim redovnice povedo za zlorabe.

Papeževo priznanje zlorab­ljanja redovnic, ki se še vedno dogaja, ne pomeni, da je zgodba končana. Pomeni pa, da bomo šele čez čas izvedeli, kolikšne so razsežnosti grozljivke, ki jo je cerkev od nekdaj skrivala. Seveda se bodo mnogi znotraj cerkvenih struktur še naprej upirali razčiščevanju. Čeprav veliko duhovnikov in škofov ni posiljevalo otrok in redovnic, to ne pomeni, da niso sodelovali s tihim odobravanjem, ignoriranjem in prikrivanjem posilstev.