Tiskane izdaje
Peter Erskine, eden bobnarskih velikanov, ki se je s slovito jazzovsko zasedbo Weather Report in več kot 600 posnetimi albumi za vedno vpisal med največje bobnarje prejšnjega stoletja, meni, da je mladi Miles Teller, ki je upodobil ambicioznega bobnarja Andrewa Neimana, sicer dober igralec, ki je dobro opravil svoje delo, kot bobnar pa se ni ravno izkazal. »Z njegovimi rokami je cel križ, od tega, kako hudo so poškodovane od igranja, do tega, kako sploh drži palice in s kako obupno tehniko skuša igrati,« je povedal Erskine, ko so ga v ZDA vprašali o nekaterih podrobnostih iz filma. »Prav tako si noben pravi oboževalec bobnarskega mojstra vseh mojstrov - Buddyja Richa - ne bi postavil kompleta bobnov tako, kot je to naredil Neiman, ne drži pa tudi navedeno dejstvo, da je bojda legendarni bobnar Papa Jo Jones mlademu Charlieju Parkerju zaradi slabega igranja v Kansas Cityju skušal vreči činelo v glavo.
Erskine je tudi potožil, da gledalci sploh ne bodo videli radosti, s katero nastaja glasba in zaradi česar se glasbeniki v prvi vrsti lotijo tega početja. A mladi režiser, ki je v srednji šoli prav tako poskušal biti jazzovski bobnar in je imel precej strogega, razdražljivega učitelja, še ne tridesetletni Damien Chazelle, je imel v mislih drugo vizijo: »Videl sem že številne glasbene filme, ki poveličujejo glasbo ali prikazujejo vso to radost ob muziciranju, kar je seveda zelo pomembna prvina in je nikakor ne želim zanikati. Nisem pa videl veliko filmov, ki bi proučevali strahove ob glasbenem poustvarjanju ali poniževalni jezik, s katerim se glasbeniki lahko med seboj tudi obravnavajo, ter kako te to lahko oropa človeškega dostojanstva, ker spominja na strogo vojaško urjenje. Zato se mi je zdelo zanimivo ustvariti glasbeni film, ki bi spominjal na grozljivko, boj na življenje in smrt.« In tega boja v filmu prav zares ne manjka!
Kaj pravijo profesionalci
Aleš Rendla, Big Band RTV Slovenija, jazzovski bobnar in profesor bobnov
O filmu in ameriškem sistemu
Film mi je bil všeč, ker prikazuje neizprosnost boja za položaje v družbi, zahtevnost sodobnega sveta in kako tragično je pritiske doživljal glavni junak. Ameriški sistem sem izkusil med šolanjem na bostonskem Berklee College of Music in je zares pokvarjen. A bolj v smislu, da te vlečejo za nos. Obljubljajo ti eno, dobiš pa nekaj povsem drugega. Ko plačaš šolnino in prideš tja, šele ugotoviš, da si moraš kupiti svoje bobne, da moraš za vsako stvar dodatno plačevati, da je tam tisoč in več glasbenikov in veliko premalo prostorov za vaje ipd.
O realnosti filma
Prikazovanje glasbeniškega življenja je nerealno! Izobraževalni pristop profesorja Fletcherja je povsem napačen in morda ustreza le peščici genijev, ki jim uspe prehoditi takšno trnovo pot. A od ljudi, ki jih spoštujem jaz, nihče ni šel skozi tak način izobraževanja.
O negativnih izkušnjah
Včasih so učitelji svoja znanja delili samo do neke mere, nekatere stvari pa so povedali napačno ali pa so jih kar zamolčali. Ampak danes, ko je vse dostopno na internetu, tega seveda ne moreš več početi.
O bobnarskih poškodbah
Poznam ljudi, tako bobnarje - zgodilo se je tudi meni -, kot pianiste, ki so se zaradi pretiravanja z vajami poškodovali. Večinoma je šlo za zakrčenost mišic, zaradi katere pa moraš kar dolgo počivati. O krvi v takšnih količinah pa ni govora. Zgodi se, da z roko udariš ob rob bobna ali činele in ti začne teči kri, a to so bolj površinske rane.
*
Janez Gabrič, Laibach, jazzovski bobnar in profesor bobnov
O filmu
S filmskega vidika je Ritem norosti dober film, v brutalni drami ne manjka joka, trpljenja, psihičnega in fizičnega nasilja. Z glasbenega vidika pa ni v redu. To ni film o jazzu, ampak o zlorabi položaja. V glasbenem svetu stvari nikdar ne potekajo tako! Profesor, ki bi udaril ali tako zelo poniževal otroka, bi v hipu izgubil službo na vsaki šoli.
O bobnarskih scenah
Način prikaza vaje in učenja igranja bobnov je skregan z vsako doktrino, saj fant ne uporablja nobenih pripomočkov, kot so knjige, metronom ... Vsa tista kri, igrati na silo, v krču in na surovo moč ter tako iskati hitrost, gotovo ne more prinesti napredka. Če vadiš pravilno, ne smeš imeti niti enega žulja, kaj šele, da bi vajo končal ves v krvi in znoju.
O silovitem igranju pri Laibachu in krvavih žuljih
Nekajkrat sem jih res dobil, a ne zaradi hitrega in močnega igranja, ampak zaradi slabših razmer v dvorani. Mislim predvsem na vročino. Nazadnje se spomnim, da je bilo to v zagrebški Tvornici kulture, kjer je tako lilo z mene, da sem imel čisto premočene dlani, in žulji so nastali zaradi kombinacije znoja in drsenja palic. S pravilno tehniko lahko igraš zelo glasno in tudi hitro ne da bi se poškodoval. Si predstavljate, da odideš na turnejo tridesetih koncertov in že prvi dan zapustiš oder ves v žuljih?! Tako ne bi imel prav nobene možnosti, da bi uspešno sklenil serijo koncertov!
