Seks in oblast
Filmska klasika Nevarna razmerja, ki ima 30 let, je kritika aristokracije, a hkrati lekcija o pomenu vzdrževanja videza.
Odpri galerijo
ni podpisa
Režiser Stephen Frears je epistolarnemu romanu Nevarna razmerja Pierra Choderlosa de Laclosa s konca 18. stoletja priskrbel tako rekoč ikonično filmsko upodobitev. To velja tudi po tridesetih letih od nastanka filmske adaptacije. Od kod pravzaprav fascinacija z njo?
Laclos je roman napisal leta 1782 in z njim dvignil precej prahu. V njem predvsem skozi korespondenco vikonta Valmonta (v filmu ga igra John Malkovich) in markize de Merteuil (Glenn Close) dobimo uvid v svet dveh aristokratov, ki se kratkočasita s spletkarjenjem, ljubezenskimi aferami in spretnim manipuliranjem s svojo okolico. Roman je ilustracija perverzij privilegiranega razreda in psihološka študija karakterjev – tistih, ki poskušajo obvladovati druge, in tistih, ki se pustijo obvladati.
Markiza in Valmont sta zaveznika v poigravanju z usodami. Zgodba steče, ko se markiza odloči maščevati enemu svojih ljubimcev, ki ji je odtegnil pozornost. Ugled mu bo uničila tako, da bo pohujšala njegovo zaročenko, petnajstletno Cécile de Volanges (Uma Thurman). Valmont ima po drugi strani svoj ljubezenski projekt: osvojiti hoče srce madame de Tourvel (Michelle Pfeiffer), ki slovi kot krepostna ženska, odporna proti čarom moških.
Stvari sprva tečejo po načrtih, Valmont uspešno zapelje Cécile, ki se po nasvetu madame de Merteuil nato preda še svojemu učitelju Dancenyju (Keanu Reeves). Mladega učitelja medtem markiza zaposli tudi kot svojega ljubimca. Valmontov demonski načrt se odvija počasneje, saj mora vložiti kar nekaj truda, da madame de Tourvel kloni pod njegovim vztrajnim zapeljevanjem, a pri tem se tudi sam nepričakovano in proti svoji volji zaljubi vanjo.
Prav ta zaljubljenost naposled zamaje razmerje med spletkarjema, pa čeprav vikont svojo izvoljenko okrutno zapusti. Od tu gredo stvari proti katastrofalnemu koncu, ko Valmont v dvoboju z Dancenyjem umre, pred tem pa poskrbi, da njegovo dopisovanje z markizo pride v javnost, s čimer svojo pokroviteljico in zaveznico obsodi na osamljeno življenje v sramoti.
Zaradi sočno popisanih spolnih intrig je roman kar nekaj časa veljal za kontroverznega.
Laclosovo mojstrovino še vedno pogosto razlagajo kot ilustracijo seksualne permisivnosti in nemorale aristokracije pred izbruhom francoske revolucije. A tako literarno delo kot filmska adaptacija se bolj osredotočata na igro moči, pri kateri je seks predvsem orodje manipulacije. Markiza ni preprosto razuzdana ženska, naravnana k zadovoljitvi vseh svojih hipnih vzgibov. Nasprotno, njena ambicija je večja, povezana je s tem, da ohranja nadzor nad lastnimi čustvi, kar ji omogoča, da se poigrava z usodami drugih, ki jim tovrstna introspekcija v lastno notranje življenje umanjka. Težko si predstavljamo, da bi katera igralka bolje odigrala premeteno aristokratinjo od Glenn Close. Frears se s kamero pogosto ustavi na njenem močno napudranem obrazu, ki obvladuje sleherno potezo ali sleherni znak emocije, zato le tu in tam skozi nepredirno masko uide kakšen namig na njeno dejansko razpoloženje.
Edinega zaupnika Valmonta markiza spusti blizu, ker v njem začuti sorodno dušo, le da na koncu dojame, da umetnosti samoobvladovanja in distanciranja od lastnih želja vikont vendarle ni docela usvojil.
V tem kontekstu je ključen prizor v filmu in poudarek v romanu ravno Valmontov razhod z madame de Tourvel. Pri slovesu uporabi strategijo, ki mu jo je sugerirala markiza. In sicer svoje razloge za prekinitev razmerja vselej konča s stavkom: »Tega nisem jaz kriv.« Ali v izvirniku: »C'est pas ma faute.« Oziroma kot se – zelo posrečeno – glasi angleški prevod: »It's beyond my control.«
Vikont madame de Tourvel pojasnjuje, da ga njuno razmerje dolgočasi, da mora ugoditi drugi ženski (tu meri na markizo), in pri tem odgovornost za svoje dejanje preloži na abstraktne instance – na ustroj sveta, usodo in podobno. Toda prav ta fatalizem je za madame de Tourvel še posebej krut in boleč in ne bo trajalo dolgo, ko bo podlegla hudi bolezni. Ponarodeli dialog Valmont konča s stavkom: »Zbogom, angel moj! Vzel sem te z užitkom, zapuščam te brez žalosti: morda se še kdaj vrnem? Tako se suče svet. Jaz nisem kriv.« John Malkovich tu dobro utelesi moškega, ki s kruto besedno izmenjavo rani tudi sebe.
A ta gesta žrtvovanja, ki naj bi Valmonta ponovno zbližala z markizo, je zanjo le dokaz njegove resnične ljubezni do Tourvelove. Obenem vikont čuti, da je izdal lastna načela, spodobnost ohranjanja distance do lastnih ljubezenskih preferenc, kar je naposled znak njegove šibkosti. To, da razhod s svojo ljubeznijo doživlja kot akt žrtvovanja, lahko pomeni samo to, da je bil resnično zaljubljen. Valmont tako od markize zahteva, da tudi ona žrtvuje svojega ljubčka Dancenyja – vendar situacija tu ni enakovredna, saj markiza na nobeni točki ni podlegla nežnim čustvom.
Laclosova Nevarna razmerja so tako predvsem poglobljena študija samospoznavanja in samoobvladovanja ter tudi dinamike in ekonomije medosebnih odnosov.
Film še posebej izpostavlja motiv (lažnega) videza, torej igranje družbenih vlog, etikete, manir, »ohranjanja obraza«. Kar markizo vzdržuje pri življenju, kar konstituira njeno subjektivno držo, je prav vzdrževanje videza, igranje vloge, ob pomoči katere lahko spretno šahira s svojim krogom poznanstev. Frears torej jasno nakaže mejo med njeno brezhibno odigrano vlogo prijateljice, ljubice, svetovalke, zaupnice na eni strani in njenimi dejanskimi manipulacijami na drugi.
Končni prizor, ko si markiza po javnem ponižanju odstranjuje ličila, nam nazorno sporoča, da so maske zdaj končno padle. A Laclosova lekcija ni preprosto v tem, da se za lepimi podobami skriva grozljiva resnica hipokrizije. (Samo)kontrola markize kot oblika prave moči in oblasti se pač manifestira tudi kot obvladovanje forme in to je resnica njenega videza, le da se markiza v nasprotju s svojimi bližnjimi moči maske zaveda.
Laclos je roman napisal leta 1782 in z njim dvignil precej prahu. V njem predvsem skozi korespondenco vikonta Valmonta (v filmu ga igra John Malkovich) in markize de Merteuil (Glenn Close) dobimo uvid v svet dveh aristokratov, ki se kratkočasita s spletkarjenjem, ljubezenskimi aferami in spretnim manipuliranjem s svojo okolico. Roman je ilustracija perverzij privilegiranega razreda in psihološka študija karakterjev – tistih, ki poskušajo obvladovati druge, in tistih, ki se pustijo obvladati.
Markiza in Valmont sta zaveznika v poigravanju z usodami. Zgodba steče, ko se markiza odloči maščevati enemu svojih ljubimcev, ki ji je odtegnil pozornost. Ugled mu bo uničila tako, da bo pohujšala njegovo zaročenko, petnajstletno Cécile de Volanges (Uma Thurman). Valmont ima po drugi strani svoj ljubezenski projekt: osvojiti hoče srce madame de Tourvel (Michelle Pfeiffer), ki slovi kot krepostna ženska, odporna proti čarom moških.
Stvari sprva tečejo po načrtih, Valmont uspešno zapelje Cécile, ki se po nasvetu madame de Merteuil nato preda še svojemu učitelju Dancenyju (Keanu Reeves). Mladega učitelja medtem markiza zaposli tudi kot svojega ljubimca. Valmontov demonski načrt se odvija počasneje, saj mora vložiti kar nekaj truda, da madame de Tourvel kloni pod njegovim vztrajnim zapeljevanjem, a pri tem se tudi sam nepričakovano in proti svoji volji zaljubi vanjo.
Seks je v Nevarnih razmerjih orožje.
FOTO: Promocijsko gradivo
FOTO: Promocijsko gradivo
Nezaželena zaljubljenost
Prav ta zaljubljenost naposled zamaje razmerje med spletkarjema, pa čeprav vikont svojo izvoljenko okrutno zapusti. Od tu gredo stvari proti katastrofalnemu koncu, ko Valmont v dvoboju z Dancenyjem umre, pred tem pa poskrbi, da njegovo dopisovanje z markizo pride v javnost, s čimer svojo pokroviteljico in zaveznico obsodi na osamljeno življenje v sramoti.
Zaradi sočno popisanih spolnih intrig je roman kar nekaj časa veljal za kontroverznega.
Laclosovo mojstrovino še vedno pogosto razlagajo kot ilustracijo seksualne permisivnosti in nemorale aristokracije pred izbruhom francoske revolucije. A tako literarno delo kot filmska adaptacija se bolj osredotočata na igro moči, pri kateri je seks predvsem orodje manipulacije. Markiza ni preprosto razuzdana ženska, naravnana k zadovoljitvi vseh svojih hipnih vzgibov. Nasprotno, njena ambicija je večja, povezana je s tem, da ohranja nadzor nad lastnimi čustvi, kar ji omogoča, da se poigrava z usodami drugih, ki jim tovrstna introspekcija v lastno notranje življenje umanjka. Težko si predstavljamo, da bi katera igralka bolje odigrala premeteno aristokratinjo od Glenn Close. Frears se s kamero pogosto ustavi na njenem močno napudranem obrazu, ki obvladuje sleherno potezo ali sleherni znak emocije, zato le tu in tam skozi nepredirno masko uide kakšen namig na njeno dejansko razpoloženje.
Edinega zaupnika Valmonta markiza spusti blizu, ker v njem začuti sorodno dušo, le da na koncu dojame, da umetnosti samoobvladovanja in distanciranja od lastnih želja vikont vendarle ni docela usvojil.
Nevarna razmerja v filmuNevarna razmerja veljajo za klasično filmsko upodobitev slavnega romana. Pred tem je precej slovela francoska različica Les Liaisons dangereuses, v kateri je Roger Vadim zgodbo o spletkarjih prenesel v sodobno Francijo. V istem času kot Frearsova adaptacija je nastala še ena priredba slavnega romana. Miloš Forman je namreč svojo verzijo posnel pod naslovom Valmont, v njem pa so zaigrali Colin Firth kot Valmont in Annette Bening kot markiza de Merteuil. Četudi je film dobil solidne kritike, je v kinematografih pogorel. Rahlo se na roman nanaša posodobljena hollywoodska različica iz leta 1999 Cruel Intentions. Korejska različica Untold Scandal iz leta 2003 se tudi delno nanaša na slavni film. Podobno velja za poenostavljeno kitajsko adaptacijo romana pod izvirnim naslovom iz leta 2012, ki se dogaja v Šanghaju leta 1931.
Nič kriv
V tem kontekstu je ključen prizor v filmu in poudarek v romanu ravno Valmontov razhod z madame de Tourvel. Pri slovesu uporabi strategijo, ki mu jo je sugerirala markiza. In sicer svoje razloge za prekinitev razmerja vselej konča s stavkom: »Tega nisem jaz kriv.« Ali v izvirniku: »C'est pas ma faute.« Oziroma kot se – zelo posrečeno – glasi angleški prevod: »It's beyond my control.«
Težko si predstavljamo, da bi katera igralka bolje odigrala premeteno aristokratinjo od Glenn Close.
FOTO: Promocijsko gradivo
FOTO: Promocijsko gradivo
Vikont madame de Tourvel pojasnjuje, da ga njuno razmerje dolgočasi, da mora ugoditi drugi ženski (tu meri na markizo), in pri tem odgovornost za svoje dejanje preloži na abstraktne instance – na ustroj sveta, usodo in podobno. Toda prav ta fatalizem je za madame de Tourvel še posebej krut in boleč in ne bo trajalo dolgo, ko bo podlegla hudi bolezni. Ponarodeli dialog Valmont konča s stavkom: »Zbogom, angel moj! Vzel sem te z užitkom, zapuščam te brez žalosti: morda se še kdaj vrnem? Tako se suče svet. Jaz nisem kriv.« John Malkovich tu dobro utelesi moškega, ki s kruto besedno izmenjavo rani tudi sebe.
A ta gesta žrtvovanja, ki naj bi Valmonta ponovno zbližala z markizo, je zanjo le dokaz njegove resnične ljubezni do Tourvelove. Obenem vikont čuti, da je izdal lastna načela, spodobnost ohranjanja distance do lastnih ljubezenskih preferenc, kar je naposled znak njegove šibkosti. To, da razhod s svojo ljubeznijo doživlja kot akt žrtvovanja, lahko pomeni samo to, da je bil resnično zaljubljen. Valmont tako od markize zahteva, da tudi ona žrtvuje svojega ljubčka Dancenyja – vendar situacija tu ni enakovredna, saj markiza na nobeni točki ni podlegla nežnim čustvom.
Laclosova Nevarna razmerja so tako predvsem poglobljena študija samospoznavanja in samoobvladovanja ter tudi dinamike in ekonomije medosebnih odnosov.
Film še posebej izpostavlja motiv (lažnega) videza.
FOTO: Promocijsko gradivo
FOTO: Promocijsko gradivo
Videz resnice
Film še posebej izpostavlja motiv (lažnega) videza, torej igranje družbenih vlog, etikete, manir, »ohranjanja obraza«. Kar markizo vzdržuje pri življenju, kar konstituira njeno subjektivno držo, je prav vzdrževanje videza, igranje vloge, ob pomoči katere lahko spretno šahira s svojim krogom poznanstev. Frears torej jasno nakaže mejo med njeno brezhibno odigrano vlogo prijateljice, ljubice, svetovalke, zaupnice na eni strani in njenimi dejanskimi manipulacijami na drugi.
Končni prizor, ko si markiza po javnem ponižanju odstranjuje ličila, nam nazorno sporoča, da so maske zdaj končno padle. A Laclosova lekcija ni preprosto v tem, da se za lepimi podobami skriva grozljiva resnica hipokrizije. (Samo)kontrola markize kot oblika prave moči in oblasti se pač manifestira tudi kot obvladovanje forme in to je resnica njenega videza, le da se markiza v nasprotju s svojimi bližnjimi moči maske zaveda.
