»Sin, razočaral si me«

Po dvanajstih dneh se končuje filmski praznik na Azurni obali. Za vsak primer se vsi že dopoldne sprehajajo v večernih oblekah, saj v Cannesu nikoli ne veš, kako se bo razvil dan. A vrste se krajšajo, sonce spet sije in v zraku vlada napetost, kdo se bo ovenčal z zlato palmo ter ostalimi prestižnimi nagradami, ki za vselej spremenijo življenje filmarjem.

Cannes so letos obsedli zombiji, ki jih je »full-in«, kot bi rekel sam, uvedel Jim Jarmusch, za njim pa so mrtve tako ali drugače oživljali še Atlantik, Mali Joe, Bacurau in številni drugi filmi izven tekmovalnega programa. Zombiji kot alegorija kolektivnega nezavednega, neporavnanih računov, preteklih grehov, okostnjakov iz omare, ki se vračajo, da bi nas opomnili, prestrašili, skratka nam grenili življenje. Kanibalizem kot modus operandi v brezobzirnem svetu, kjer se vsak briga samo zase. Ali pa predstavljajo zgolj ogledalo potrošnikov na avtopilotu, z rdečimi očmi zabuljenimi v ekrane. Zombiji so tu, da nas spomnijo naj pogledamo v svojo dušo, re-evalviramo svoja dejanja – kar ponavadi neizogibno vodi na psihoterapevtski kavč.

Tam se je znašlo veliko junakov letošnjih filmov. Od Eltona Johna, Pedra Almodovarja, znanstvenice, ki se boji, da bo izgubila malega Joeja … Da bi vedeli, kam gredo, se morajo najprej vrniti tja, od koder prihajajo. Na začetek, v otroštvo, v mamino naročje, ki včasih ni tako mehko in toplo. Treba se je soočiti in sprijazniti s preteklostjo in zgladiti odnose, nam sporoča veliko letošnjih filmov, v katerih ne manjka razočaranih mam in očetov (Žvižgači, Mali Joe, Mladi Ahmed, Les Miserables, Atlantik, Obvestilo o paketu, Bolečina in slava … vsem je skupno razočaranje nad potomci). Tako je morda največkrat izrečeni stavek letošnjega Cannesa: »Sin, razočaral si me.«

​Kako se bo odločila žirija?

Nad kvotami se letos ni kaj pritoževati. Od lani se je delež režiserk v tekmi za palmo podvojil. Mati Diop, Francozinja s somalskimi koreninami po očetovi strani, naj bi bila celo prva temnopolta režiserka v tekmovalnem programu v zgodovini festivala. A tudi z malim je treba biti zadovoljen, da se premakne taka mašinerija, kot je canski festival, pač traja nekoliko dlje.
Tudi mavrične barve so dobro zastopane. Deležni smo bili obilo istospolnih nežnosti v filmih Bolečina in slava, Rocketman, Oh, Mercy, Matthias in Maxime in Portret ognjene ženske. Za polno mero čutnih užitkov, pa nam Abdellatif Kechiche v treh urah in pol (v tik pred zdajci za pol ure skrajšani različici filma brez odjavne špice) postreže še s (sicer heteroseksualnim) pornografskim elementom. Kljub temu Mektoub: ljubezen moja – intermezzo ni navdušil kritikov.

Trenutni palmoskop (skupne ocene približno desetih kritikov najbolj znanih svetovnih medijskih hiš), kaže takšnole sliko: Čisto na vrhu je Parazit Džun Hoja Bonga, o katerem se je sedma sila poenotila, da je najboljši film festivala. Za petami sta mu Almodovar in Celine Sciamma s Portretom ognjene ženske, nato pa še Bellocchio z udarno, resnično mafijsko sodno dramo Izdajalec in šele na petem mestu Tarantino. Dobro kaže tudi Palestincu Elii Suleimanu z Kot v nebesih (It Must Be Heaven), ki pa si ga še niso ogledali vsi.

A ničkolikokrat se je že zgodilo, da je žirija udarila povsem mimo kritiških ocen in ostala suverena v svoji odločitvi. Menda še vedno drži, kot je pred leti zapisal Simon Popek, ki k nam pripelje najboljše filme festivalov, »zgodovina zmagovalcev Cannesa je zgodovina predsednikov žirije.« Eastwood je dal zlato palmo Tarantinu, Polanski Soderberghu, Forman Kusturici, itd. Od estetskih preferenc in drznosti žirije je odvisno, komu podeli najvišje priznanje. Letos v žiriji sedi devet članov, lepo razporejenih po spolu, vodi pa jo mehiški režiser Alejandro Gonzalez Iñárritu, ki je od brutalne socio drame Pasja ljubezen, preko altmanovskega prepletanja zgodb v 21 gramov in eksistencialistične poeme Ču-do-vi-to, prišel do svojih oskarjev z Birdmanom in Povratnikom. Iñárrituja zanimajo temine človeške duše, navsezadnje jo je tehtal. Zato bi mu bilo lahko všeč samoanaliziranje kolega Almodovarja v Bolečini in slavi. Ali pa bo podprl brazilski distopični antiimperialistični triler Bacurau. Poljak Paweł Pawlikowski, ki ga zanimajo zgodovinske teme, bi lahko navijal za Malicka. Skoraj nemogoče si je predstavljati, da kralj bizarnosti Grk Yorgos Lanthimos, ne bi podprl Parazita. Mlada ameriška igralka Elle Fanning bo gotovo navijala za Tarantina, ko pa ravno v njegovem filmu igra njena sestra Dakota. Maimouna N’Diaye iz Burkine Faso bo solidarna z afriško kolegico Mati Diop in njenim Atlantikom … in tako naprej.

Vse so le ugibanja. Nihče zares ne ve, kako bodo jutri potekali pogovori med konklavami žirije v vili nad Cannesom. Potrpimo torej do večera.