Skupina, ki je spremenila oder v bojno polje idej

LP film Laibach: Novi film iz serije Glasba je časovna umetnost s svežimi prijemi osvetljuje nastanek prve uradne plošče kultnega kolektiva.
Objavljeno
12. junij 2018 12.00
Posodobljeno
12. junij 2018 11.23
»Razumeli smo, da je to, kar delamo, večje od nas samih,« je povedal Ivan Novak, član skupine Laibach. FOTO: arhiv Kinodvora
Po za slovensko umetnost prelomnem debitantskem albumu Dolgcajt skupine Pankrti ter Pljuni istini u oči skupine Buldožer (v režiji Varje Močnik) se v novem dokumentarcu iz serije Glasba je časovna umetnost režiser Igor Zupe posveti eni izmed najbolj enigmatičnih slovenskih skupin – Laibachu in njegovi brezimenski prvi plošči iz leta 1985.

»Umetnost je izmišljeno poslanstvo in kot taka zavezuje k fanatizmu,« je bil izmuzljiv kolektivni odgovor skupine Laibach, ko ji je leta 1983 novinar Tednika na TV Slovenija zastavil vprašanje, ali se kot izzivalci in državni sovražniki številka ena ne bojijo, da bi jih kdo prebunkal. Vprašanje se je navezovalo na incident na zagrebškem bienalu, kjer se je v videoprojekcijo filma Revolucija še traja, s katero so pospremili svoj koncert, menda nenadejano, ravno v trenutku Titovega govora prikradla vzporedna projekcija, ki je prikazovala detajl iz pornografskega filma.

Provokacija se političnemu vrhu ni zdela niti najmanj zabavna in je skupini prepovedala javno nastopati, ime Laibach pa prepovedala. Tudi plošča, ki je pri nas izšla nekaj let pozneje, ni imela naslova, označeval jo je le Malevičev suprematistični simbol paradoksa – črni križ.

Težkoindustrijski zvoki so podlaga številnim sogovornikom, ki s spomini in pričevanji razkrivajo ozadje in dogajanje, ki je spremljalo nastajanje legendarnih skladb Cari Amici Soldati, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama. Format elpejke od A- do B-strani, ki je narekoval tempo in dramaturgijo filmu, kot je povedal scenarist Igor Bašin, so ustvarjalci prelili v filmsko formo, ki se je iz zbranega arhivskega videogradiva, še ne­objavljenih fotografij in posnetih izjav prelila v celoto šele v montaži (Lukas Miheljak).

»To v osnovi ni film o skupini Laibach, ampak o njihovi plošči, ki je na novo postavljala socialno, politično in kulturno krajino ter spreminjala družbene odnose. Razlika med prvim albumom Laibacha in v tej dokumentarni seriji že predstav­ljenima albumoma Pankrtov in Buldožerjev je v tem, da je Laibach zasejal seme, ki je v koncentričnih krogih spreminjalo svet tudi v širšem evropskem smislu,« je povedal režiser Igor Zupe.
 

Okupacija Evrope


Prepoved nastopanja pri nas je namreč rezultirala v turneji po »okupirani Evropi«, kjer se je začela pisati legenda skupine Laibach. Seveda se je tudi tam začelo z ekscesom. Na londonskem koncertu, ki je bil preboj za ploščo, je odrski rekvizit – jelenovo rogovje – poletel v občinstvo. Kljub povzročitvi splošne nevarnosti je glas o brutalni kakofoniji zvokov in oblik dosegel londonskega glasbenega producenta, ki se je odzval vabilu in obiskal skupino v njihovem skvotu, kjer so mu najprej predočili svoj manifest.

Ker po njegovih besedah ni bil preveč ekstremističen, je z njimi podpisal pogodbo. »Z vsakim, ki je prišel mimo, smo podpisali pogodbo,« v filmu razlaga Ivan Novak, član skupine. Zato je prvih plošč skupine Laibach več. Preden so se v ZKP Slovenija le opogumili in Laibachu prepustili Studio Metro, ki so ga »spremenili v inštrument«, so njihovo glasbo izdale založbe v Belgiji, Nemčiji in Angliji, v filmu spomni član skupine Dejan Knez. Njegova ideja, da bi v studio spustil divje čebele in posnel zvok, kljub k eksperimentu naravnanemu ozračju, ni požela odobravanja. Plošča je naposled izšla 27. aprila 1985 pri založbi Škuc Ropot, vse drugo je zgodovina.

image
»Zanimalo me je, kako jih prikazati intimno in to intimno s filmskim jezikom spremeniti v monumentalni detajl,« je povedal režiser filma Igor Zupe. FOTO: arhiv Kinodvora

 

Monumentalna intima


O Laibachu je bilo prelitega veliko črnila in preteklo je veliko filmskega traku. Prvi film Laibach: Zmaga pod soncem je leta 1988 posnel Goran Gajić, drugega Bravo: Laibach v filmu (1993) Peter Vezjak, Laibach: Film iz Slovenije (1993), sta posnela Daniel Landin in Chris Bohn, sledile so Prerokbe ognja (1996) v režiji Michaela Bensona in Razdružene države Amerike (2005) Saša Podgorška. Prelomno severnokorejsko turnejo sta v filmu Dan osvoboditve pred dvema letoma ujela Uģis Olte in Morten Traavik.

Ob taki pokritosti, posebno prve dekade ustvarjanja, je bil »svež« pogled na ploščo, staro 35 let, bržkone težko vzpostaviti. »Hotel sem ustvariti film, ki bo deloval, kot bi se dogajal danes in okoli nas. To sem se trudil doseči s filmskim jezikom, načinom pripovedovanja, glasnostjo in inovativnim formatom LP filma,« je povedal Igor Zupe, ki je v filmu odkrival neznane mitske trenutke in si prizadeval prodreti v intimne misli članov skupine, prikazati, kako vidijo same sebe oziroma kako nočejo biti videni.

»Ne da bi jo demistificiral in demitiziral, sem hotel priti v zakulisje, v operativni štab skupine, ki je spremenila oder v bojno polje idej. Zanimalo me je, kako jih prikazati intimno in to intimno s filmskim jezikom spremeniti v monumentalni detajl,« je povedal Zupe, ki je »govoreče glave« postavil v premišljene kontekste, ki dopolnjujejo in nadgrajujejo ­povedano.

In kako to doživljajo protagonisti? »Nedvomno so bila prva leta ključna za formiranje skupine. V teh letih smo vzpostavili metodologijo in filozofijo, s katero smo pozneje operirali. Razumeli smo, da je to, kar delamo, večje od nas samih. Zato so taki filmi relevantni pogledi v preteklost,« razmišlja Ivan Novak, a se obenem čudi nad pristranskostjo, da je intro-retrospekcija sposobna zajeti samo prvih deset let. »Kdaj se bo kdo ukvarjal z ostalimi tridesetimi leti, ko smo kot skupina ustvarili večino svojega dela?«

Se torej Laibach distancira od del o sebi? »V nekem smislu se. To ni naše delo, ampak pogled nekoga drugega, ki od zunaj gleda navznoter. Film ne zajema vseh informacij, je točen, ni pa povsem natančen. Zgodovinarji, ki se bodo lotili brskanja po arhivskem gradivu, bodo imeli še veliko dela,« je povedal Novak.

O izpostavljanju posameznih članov (film se s posebnim hommagem pokloni tudi pokojnemu frontmanu Tomažu Hostniku) je še enkrat poudaril: »Kdo je kaj naredil poimensko, za nas nikoli ni bilo bistveno. Že na začetku smo zastavili zadevo kot kolektivno akcijo, v kateri so vsi pomembni, pa vendar je kolektiv bistveno bolj pomemben od posameznika.«

Dve premieri

Danes ob 21.30 Glasba je časovna umetnost 3: LP film Laibach odpira sezono Kinodvorovega Kinodvorišča. Projekciji bo sledil pogovor z režiserjem Igorjem Zupetom, scenaristom Igorjem Bašinom ter članoma skupine Laibach Ivanom Novakom in Dejanom Knezom. V četrtek se bo na Kinodvorišču prav tako ob 21.30 premierno odvrtel film Šum Balkana v režiji Borisa Petkoviča, ki je v dokumentarni film ceste ujel ustvarjanje domačega kontrabasista in improvizatorja Tomaža Groma. Potem se bosta oba glasbena dokumentarca odpravila na turnejo po izbranih kinih Art kino mreže Slovenije.