Stota obletnica rojstva Federica Fellinija

S svojo sanjaško kinematografijo je navdušil generacije gledalcev in navdihnil generacije režiserjev.

Objavljeno
24. januar 2020 15.45
Posodobljeno
24. januar 2020 16.31
Na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu je Federico Fellini prejel častnega oskarja za življenjsko delo. Spremljala sta ga Sophia Loren in Marcello Mastroianni. FOTO: Blake Sell/Reuters
Čarovnik italijanskega filma, najvplivnejši filmar vseh časov, najbolj osovraženi umetnik v Italiji – to so le nekateri od številnih vzdevkov, ki so se oprijeli Federica Fellinija, moža, zaradi katerega si večnega Rima ne moremo predstavljati brez vodnjaka Trevi in bujne plavolaske Anite Ekberg, ki se kopa v njem.

V Italiji so ta teden zaznamovali stoletnico rojstva kultnega režiserja (Rimini, 20. januarja 1920–Rim, 31. oktobra 1993) in v njegovo čast pripravili številne dogodke in razstave, največ v rodnem mestu Riminiju, kjer bodo letos odprli tudi Fellinijev muzej. Veliko fotografsko razstavo o njegovem scenskem delu si je do 1. marca mogoče ogledati tudi v nam najbližjem Trstu.



Čeprav se je Fellini že zdavnaj vpisal v zgodovino kot eden velikanov filma, za navdih so se mu pozneje zahvalili Pedro Almodóvar, David Lynch, Woody Allen, Andy Warhol, Martin Scorsese in še mnogi, so kritiki sprva njegova dela raztrgali. Belega šejka (1952) so, denimo, umaknili s sporeda na filmskem festivalu v Cannesu, kasneje pa je eden od kritikov zapisal, da bi bilo bolje, če bi se Fellini za vselej ognil velikega platna.

Zaradi domnevno nemoralnih prizorov v filmih, kot je Sladko življenje (1960), pa je na tisoče Italijanov stalo pred kinodvoranami v dolgih vrstah, saj so se bali, da bodo režiserjeve mojstrovine zaradi cenzure vsak čas prepovedali. V njegovih zgodnjih delih je čutiti vpliv italijanskega neorealizma, pozneje pa je razvil svoj lastni slog, v katerem je v vsakdanje situacije prenesel sanjaške motive, ki dopuščajo več interpretacij.


Od scenarija do režije


Il mago (čarovnik, kot so Fellinija poimenovali njegovi rojaki) se je rodil leta 1920 v Riminiju. Njegov oče je bil potujoči prodajalec, mama pa je izhajala iz premožne rimske družine. Fellini se je z devetnajstimi leti odpravil v Rim na študij prava, vendar ga je opustil kmalu po prihodu. V naslednjih letih se je preizkusil kot karikaturist in novinar. S prvim večjim filmskim projektom je prišel v stik, ko se je po vojni seznanil z režiserjem Robertom Rossellinijem in ta mu je predlagal, naj sodeluje pri pisanju scenarija za film Rim, odprto mesto (1954). S filmskim besedilom si je zaslužil prvo nominacijo za oskarja in postal eden najbolj zaželenih scenaristov v Italiji.

image
V filmu Cesta je nastopila Fellinijeva soproga, slavna italijanska igralka Giulietta Masina. FOTO: IMDB


Njegov prvi celovečerni film, v katerem se je podpisal kot režiser, je bil Luči varieteja (1950), njegova prva uspešnica pa film Cesta (1954). V njej je upodobil zgodbo mlade Gelsomine (Giulietta Masina), ki je prisiljena oditi od doma, potem ko jo od matere odkupi cirkusant Zampanò. Film so posneli v odročnih vasicah in na prašnih cestah v okolici Rima, saj je Fellini hotel, da bi kraj odražal surovo naravo Zampanòja, ki ga je upodobil ameriški igralec mehiškega rodu Anthony Quinn.

Ameriška akademija znanosti in umetnosti je Cesti podelila oskarja za najboljši tujejezični film, filmska glasba, ki jo je ustvaril skladatelj Nino Rota – z režiserjem sta večkrat sodelovala –, pa je čez noč postala uspešnica. Fellini je dejal, da sta film navdihnili človečnost in dobrota glavne igralke, njegove soproge Giulliette Masine. Masina, ki je bila njegova muza, je nato nastopila v filmu Kabirijine noči (1957), kjer je odigrala vlogo naivne rimske prostitutke Cabirie, ki ne izgubi optimizma, niti ko jo poniža in pretenta moški, s katerim bi se morala poročiti. Kabirijine noči so Felliniju prinesle še enega oskarja za najboljši tujejezični film.

image
FOTO: IMDB


Sladko življenje
je bilo prvo od mnogih sodelovanj z Marcellom Mastroiannijem, ki je v zgodbi predstavljal Fellinijev drugi jaz. Film prikazuje sedem dni v »sladkem« življenju novinarja Marcella Rubinija, ki v glamuroznem Rimu s konca petdesetih let, v katerem se skrivajo duhovno mrtvilo, odtujenost, dekadentnost in obup, išče ljubezen, srečo in smisel življenja, medtem ko je razklan med novinarskim in literarnim ustvarjanjem. Prizor, v katerem je Švedinja Anita Ekberg, odeta v dolgo črno večerno obleko, Mastroiannija zvabila v vode prelestnega baročnega vodnjaka Trevi, se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj znamenitih filmskih prizorov vseh časov.

Film so zaradi prikritega namigovanja na spolnost in mešanja posvetnih in verskih simbolov (v uvodnem delu kamera sledi helikopterju, ki nad Rimom prevaža Kristusov kip z iztegnjenimi rokami, kmalu zatem pa se osredotoči na pomanjkljivo oblečena dekleta, ki se sončijo na strehi neke stolpnice) vključno z Vatikanom prepovedale nekatere države, Fellini pa je kmalu postal sovražnik številka ena Katoliške cerkve in konservativnih krogov. Sladkemu življenju dolgujemo tudi besedo paparaco (paparazzo), takšen je bil namreč priimek fotografa, ki je spremljal glavnega igralca na vsakem koraku.

image
Marcello Mastroianni in Anita Ekberg sta se morala zmočiti, da sta  posnela enega najbolj znamenitih filmskih prizorov vseh časov. FOTO: IMDB


Sanje, morje, ples na plaži


image
 FOTO: IMDB


Celovečerec Osem in pol (1963) je eden kritično najbolje sprejetih filmarjevih avtorskih del, zanj pa je dobil tretjega oskarja za najboljši tujejezični film. Tudi tukaj je v glavni vlogi nastopil slavni Mastroianni, ki je upodobil ekscentričnega režiserja Guida Anselmija.

Anselmi se bori z ustvarjalno blokado, saj nikakor ne more dokončati zadnjega filma. Zatočišče pred nadležnimi scenaristi in producenti, oholimi igralkami, odtujeno soprogo in živahno ljubico najde v spominih iz otroštva in v sanjarjenju o popolni, a večno nedosegljivi ženski Claudii, ki jo je utelesila fatalna Claudia Cardinale. Fellini je Osem in pol poimenoval po številu filmov, ki jih je do tedaj posnel.

Italijanski kritiki so večkrat dejali, da je Fellini vrhunec kariere dosegel s filmom Amarcord (1973). Posnel ga je po nostalgičnih spominih na otroštvo v Riminiju pred drugo svetovno vojno. Amarcord, ki v lokalnem dialektu pomeni »spomnim se«, prikazuje prigode najstnika Titta (Bruno Zanin) in barvite druščine njegovih someščanov. Režiser se je s komičnimi prizori posmehoval fašističnim oblastem in vzgoji Katoliške cerkve, zaradi katere so prebivalci majhnega kraja postali večni ujetniki mladostniških seksualnih fantazij.



Fellini se je za časa svoje dolge kariere čedalje bolj odmikal od neorealizma, iz katerega je izhajal, in začel posegati po nadrealizmu, simboliki sanj, nezavednem in psihoanalizi. Navdihnila ga je Jungova Rdeča knjiga, ki mu jo je predstavil v Rimu živeči nemški psihoanalitik Ernst Bernhard, začel pa je tudi eksperimentirati s psihedelikom LSD.

image
Italijanski filmar je Amarcord posnel po nostalgičnih spominih na otroštvo v Riminiju. FOTO: IMDB


Sanje, ki so mu bile pozneje navdih, si je zapisoval v majhno beležko, v katero je skrbno risal tudi erotične karikature. Bil je obseden z morjem, kar se je kazalo v filmih, kot sta Amarcord, kjer v ključnem prizoru nameni celih sedem minut čezoceanki Rex, ki se prebivalcem mesteca prikaže kot orjaška prikazen iz megle, ter Osem in pol, v katerem filmar Guido Anselmi fantazira o prostitutki Saraghini (Eddra Gale), s katero je plesal kot otrok na plaži.


Letališče in ulice v Riminiju z njegovim imenom


Fellini je večino življenja preživel v Rimu s soprogo Giullietto Masino, ki se je poslovila le pet mesecev po njegovi smrti. Čeprav je njuna zakonska zveza imela številne vzpone in padce, sta skupaj preživela več kot petdeset let. V osemdesetih letih, ko so italijanski trg preplavili zasebne televizijske mreže in oglasi, je Fellini začel kampanjo proti televizijskemu oglaševanju, imenovano Čustev se ne da prekinjati (Non si interrompe un'emozione). Kljub temu je kasneje posnel oglase za znamko testenin Barilla, alkoholni napitek Campari soda in rimsko banko Banca di Roma.

Bil je izjemno priljubljen tudi v tujini, kjer so si režiserji velikokrat »izposodili« kar cele prizore iz njegovih filmov. V svoji karieri je osvojil zlato palmo, pet oskarjev in dva zlata leva. Na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 je prejel častnega oskarja za življenjsko delo, odlikovali so ga tudi z italijanskim redom za zasluge. Po njem so poimenovali letališče v Riminiju, po njegovih filmih pa vse ulice, ki iz središča Riminija vodijo proti morju.
———–
Avtor je zaposlen v Delovnici.