Slavko Bobovnik: Je v pokoju in tu bo ostal
Ob koncu leta se je upokojil, februarja so objavili, da bo na Planet TV vodil slavni kviz. Kaj ga je premamilo in kako dolgo bo trajal njegov izlet v razvedrilni program?
Odpri galerijo
Slavko Bobovnik
Na Planet TV se vrača kviz Milijonar in završalo je, ko so povedali, da ga bo vodil nekdanji voditelj Odmevov in sveži upokojenec Slavko Bobovnik. O tem, katera televizijska hiša je zdaj njegova, o dvignjenih obrveh na TVS in napačni smeri, v katero gre naše novinarstvo, sva klepetala po enem od snemanj slavnega kviza.
Še vedno sem v pokoju in brez težav živim brez kamer in reflektorjev, s prisluženo pokojnino. Sem pa za kak mesec še skočil na televizijski vlak in izstopil na postaji, kjer nisem še nikoli. To je razvedrilni program. Radovednost pač, potem ko sem desetletja dajal prednost vsebini, bom zdaj pogledal še drugo televizijsko plat, to je šov. To je izlet v neznane, a zanimive kraje in nikar naj se gledalci ne prestrašijo, da bom tu vztrajal (smeh).
Televizija zmore brez Slavka Bobovnika in tudi Slavko Bobovnik zmore brez televizije, sta pa druženje podaljšala za nekaj mesecev. Meni je to všeč, bomo videli, kaj bodo rekli gledalci.
Nikakor, so pa zagotovo bile. Najverjetneje pri tistih, ki že desetletja vedrijo po pisarnah, glasni so le na hodnikih, pred kamero bolj redko. Vedo vse, ko je ta vse treba strniti v prispevek, pa zmrznejo. V zadnjih petnajstih letih sem opravil najmanj deset pogovorov na drugih televizijah, najmanj dvakrat sem bil tik pred tem, da nacionalki rečem nasvidenje, a sem ostal. Nacionalna televizija mi je dala veliko, hvala ji, a mislim, da sem ji vse, kar mi je dala, vrnil z obrestmi. Zanjo sem nosil glavo na prodaj na balkanskih bojiščih, name so na družabnih omrežjih pljuvali zafrustriranci vseh vrst, jaz sem se v studiu opravičeval za napake, ki so jih storili drugi v ekipi. A da ne bo pomote, v tej hiši imam še vedno stotino prijateljev, katerih delo izjemno cenim.
Naj ne zveni samopoveličevalno, a mislim, da se znam pogovarjati z vsemi, predsedniki, ministri, direktorji, frizerji in železokrivci. Uživam v pogovorih z ljudmi, ki obvladajo svoj posel, s tistimi, ki so pred kamerami prvič, in tistimi, ki so za nastope abonirani. Verjemite mi, da imam zdaj na začetku snemanj Milijonarja pogosto več treme kot tisti, ki sedijo nasproti mene.
Treme je vsako leto več. Pred dvajsetimi leti sem brez težav preživel lapsus ali vsebinski zdrs, pozabil sem ga, preden sem prišel do Trojan, naslednjih deset let me je to mučilo do Velenja, zdrsi, ki so se mi zgodili v zadnjih letih, pa so me mučili še, ko sem se doma vzpenjal po stopnicah. Pri dvajsetih je pred vami štirideset let časa za popravljanje napak, pri šestdesetih pa ga ni več veliko.
V zadnjem času nisem toliko gledal teh dveh spoštovanih gospodov, temveč ljudi, ki trenutno to počno v 22 drugih državah. Kar nekaj teh gospodov uporablja šampon za isto barvo las, kot je moja, od njih se je mogoče mnogo naučiti. Ne posnemati, temveč naučiti. Mnogi so prišli v ta posel v zrelih letih in tudi z drugih področij, primer je Jeremy Clarkson, ki to počne v Veliki Britaniji.
Ta format je dodelan do popolnosti, v 123 državah so ga doslej vrteli, morda smo v Sloveniji naredili napako, ko smo to zvrst potisnili na stran. Že pred časom se je na nacionalko vrnil kviz Vem!, očitno je moja hiša ugotovila, da je to premalo, zato so zdaj uvedli še sobotni kviz. Ne upam si reči, zakaj ljudi spet zanimajo na videz preživeli formati, verjetno hočejo videti zadrege tekmovalcev in napeto dogajanje ter želijo izvedeti kaj novega.
Gospodična, ko boste vi z nekom ali pa v neki hiši preživeli 40 let, boste tudi vi temu človeku ali hiši vedno rekli moj ali moja. Se pa na snemanju kviza počutim dobro in z veseljem to, kar znam, kažem še nekje.
Ne ravno. V teh dneh so me spomnili na kolega Matjaža Tanka, velikokrat sva se prerekala, ker je možakar ves čas slonel med križankami in ugankami. Jaz križanke in sudoku rešujem na letalu, na plaži mi je prevroče, pozimi je pa premrzlo (nasmeh).
Če bi se zelo zbral in ne bi imel treme, do sedmega vprašanja.
Imel bi težave pri ločevanju filmskih igralcev, filmov, dobitnikov oskarjev in grammyjev, pesmi poznam bolj po melodiji kot naslovih, kakšnega prvaka v športu bi morda pozabil.
Seveda, z zanimanjem.
Kolegica je že bila del ekipe Odmevov, z njo sem v tem uredništvu preživel leto ali dve. Je zagotovo ena boljših poznavalk notranjepolitičnega dogajanja, zaradi medijskih izkušenj pa je dovolj zrela in vešča, da bo brez težav stopila za stekleno mizo.
Niti malo, imel je prav. A ne le glede Odmevov, temveč glede smeri, v katero je šlo slovensko novinarstvo. Petnajst let sem se trudil vpeljati poglobljene intervjuje s težkimi vprašanji, torej to, kar je v Angliji BBC-jev Hardtalk, a pri nas to ne gre. Prihajajo kolegi, ki pravijo, da je bistvo novinarstva vljuden pogovor. Jaz pravim ne! Če nekdo laže, mu je to treba povedati. Pri nas ljudje v novinarju takoj vidijo nasprotnika določene politične opcije, regije ali razlage zgodovine. A gre za spraševanje! Danes lahko ljudje na spletu pišejo, kar jim pade na pamet, jaz pa naj nekomu ne bi smel reči, da je pred dvema mesecema trdil drugače kot danes. Če sem to rekel, sem takoj slišal: Bobovnik, ti si rdeč, črn ali pa marogast.
Pred pol leta sem predlagal, da bi ob koncu tedna uvedli rubriko, v kateri bi raziskovali, kaj vse je pri nas zaščiteno s »slovenskim poreklom«. Prva ideja je bila kranjska klobasa, nadaljevali smo s savinjskim želodcem, a še preden smo prišli do prekmurske gibanice, smo odnehali, »strokovnjaki« so ugotovili, da to v oddajo z ministri in podobnimi sogovorniki pač ne sodi. Takšna je pri nas novinarska stroka in s tem se bo morala soočiti cenjena kolegica.
Gledalcev se na dolgi rok ne da žejnih prepeljati čez vodo. Marsičemu se je treba odpovedati, ždeti nad časopisi in podatki, predvsem pa vedeti, kaj je tisto, kar v nekem trenutku muči ali zanima gledalce.
Bobovnik je v pokoju mesec in pol in bo tu ostal, dokler bo tlačil to zemljo, morda pa bo ob tem še kaj malega počel.
V pokoju niste bili dolgo, ste se spočili?
Še vedno sem v pokoju in brez težav živim brez kamer in reflektorjev, s prisluženo pokojnino. Sem pa za kak mesec še skočil na televizijski vlak in izstopil na postaji, kjer nisem še nikoli. To je razvedrilni program. Radovednost pač, potem ko sem desetletja dajal prednost vsebini, bom zdaj pogledal še drugo televizijsko plat, to je šov. To je izlet v neznane, a zanimive kraje in nikar naj se gledalci ne prestrašijo, da bom tu vztrajal (smeh).
Torej bolj velja, da Slavko Bobovnik ne more brez televizije ali da televizija ne more brez Slavka Bobovnika?
Televizija zmore brez Slavka Bobovnika in tudi Slavko Bobovnik zmore brez televizije, sta pa druženje podaljšala za nekaj mesecev. Meni je to všeč, bomo videli, kaj bodo rekli gledalci.
Vso kariero ste bili na TVS, mesec po upokojitvi ste že na drugi televiziji. Ste se bali dvignjenih obrvi in kritik nekdanjih kolegov?
Nikakor, so pa zagotovo bile. Najverjetneje pri tistih, ki že desetletja vedrijo po pisarnah, glasni so le na hodnikih, pred kamero bolj redko. Vedo vse, ko je ta vse treba strniti v prispevek, pa zmrznejo. V zadnjih petnajstih letih sem opravil najmanj deset pogovorov na drugih televizijah, najmanj dvakrat sem bil tik pred tem, da nacionalki rečem nasvidenje, a sem ostal. Nacionalna televizija mi je dala veliko, hvala ji, a mislim, da sem ji vse, kar mi je dala, vrnil z obrestmi. Zanjo sem nosil glavo na prodaj na balkanskih bojiščih, name so na družabnih omrežjih pljuvali zafrustriranci vseh vrst, jaz sem se v studiu opravičeval za napake, ki so jih storili drugi v ekipi. A da ne bo pomote, v tej hiši imam še vedno stotino prijateljev, katerih delo izjemno cenim.
Ta format je dodelan do popolnosti, v 123 državah so ga doslej vrteli, morda smo v Sloveniji naredili napako, ko smo to zvrst potisnili na stran.
Prej so nasproti vas največkrat stali politiki in gospodarstveniki, ki so se ogibali odgovorom na vprašanja, zdaj pa imate pred seboj ljudi, ki niso vajeni kamer, vi pa jim morate pomagati, da premagajo tremo …
Naj ne zveni samopoveličevalno, a mislim, da se znam pogovarjati z vsemi, predsedniki, ministri, direktorji, frizerji in železokrivci. Uživam v pogovorih z ljudmi, ki obvladajo svoj posel, s tistimi, ki so pred kamerami prvič, in tistimi, ki so za nastope abonirani. Verjemite mi, da imam zdaj na začetku snemanj Milijonarja pogosto več treme kot tisti, ki sedijo nasproti mene.
Torej imate po mnogo letih spet tremo?
Treme je vsako leto več. Pred dvajsetimi leti sem brez težav preživel lapsus ali vsebinski zdrs, pozabil sem ga, preden sem prišel do Trojan, naslednjih deset let me je to mučilo do Velenja, zdrsi, ki so se mi zgodili v zadnjih letih, pa so me mučili še, ko sem se doma vzpenjal po stopnicah. Pri dvajsetih je pred vami štirideset let časa za popravljanje napak, pri šestdesetih pa ga ni več veliko.
Pri nas sta ta kviz vodila Jonas Žnidaršič in Boštjan Romih, kateri slog vam je bil bliže?
V zadnjem času nisem toliko gledal teh dveh spoštovanih gospodov, temveč ljudi, ki trenutno to počno v 22 drugih državah. Kar nekaj teh gospodov uporablja šampon za isto barvo las, kot je moja, od njih se je mogoče mnogo naučiti. Ne posnemati, temveč naučiti. Mnogi so prišli v ta posel v zrelih letih in tudi z drugih področij, primer je Jeremy Clarkson, ki to počne v Veliki Britaniji.
Ta kviz po svetu vrtijo že leta, zakaj se ga ljudje ne naveličajo?
Ta format je dodelan do popolnosti, v 123 državah so ga doslej vrteli, morda smo v Sloveniji naredili napako, ko smo to zvrst potisnili na stran. Že pred časom se je na nacionalko vrnil kviz Vem!, očitno je moja hiša ugotovila, da je to premalo, zato so zdaj uvedli še sobotni kviz. Ne upam si reči, zakaj ljudi spet zanimajo na videz preživeli formati, verjetno hočejo videti zadrege tekmovalcev in napeto dogajanje ter želijo izvedeti kaj novega.
TVS ste ravnokar imenovali moja hiša, čeprav ste zdaj obraz Planet TV. Se morate večkrat ugrizniti v jezik?
Gospodična, ko boste vi z nekom ali pa v neki hiši preživeli 40 let, boste tudi vi temu človeku ali hiši vedno rekli moj ali moja. Se pa na snemanju kviza počutim dobro in z veseljem to, kar znam, kažem še nekje.
Ste sicer ljubitelj ugank in zank?
Ne ravno. V teh dneh so me spomnili na kolega Matjaža Tanka, velikokrat sva se prerekala, ker je možakar ves čas slonel med križankami in ugankami. Jaz križanke in sudoku rešujem na letalu, na plaži mi je prevroče, pozimi je pa premrzlo (nasmeh).
Matjaž Tanko je nekoč v tem kvizu pravilno odgovoril na vsa vprašanja, kako daleč bi prišli vi?
Če bi se zelo zbral in ne bi imel treme, do sedmega vprašanja.
Katere teme bi vam povzročale največ težav?
Imel bi težave pri ločevanju filmskih igralcev, filmov, dobitnikov oskarjev in grammyjev, pesmi poznam bolj po melodiji kot naslovih, kakšnega prvaka v športu bi morda pozabil.
Prihajajo kolegi, ki pravijo, da je bistvo novinarstva vljuden pogovor. Jaz pravim ne! Če nekdo laže, mu je to treba povedati.
Ob desetih zvečer gledate Odmeve?
Seveda, z zanimanjem.
V ekipo namesto vas prihaja Tanja Starič …
Kolegica je že bila del ekipe Odmevov, z njo sem v tem uredništvu preživel leto ali dve. Je zagotovo ena boljših poznavalk notranjepolitičnega dogajanja, zaradi medijskih izkušenj pa je dovolj zrela in vešča, da bo brez težav stopila za stekleno mizo.
Ob dvajsetletnici Odmevov je avtor koncepta Lado Ambrožič dejal, da je oddaja izgubila nekaj leska in da je čas za spremembe. Ste mu to v ekipi zamerili?
Niti malo, imel je prav. A ne le glede Odmevov, temveč glede smeri, v katero je šlo slovensko novinarstvo. Petnajst let sem se trudil vpeljati poglobljene intervjuje s težkimi vprašanji, torej to, kar je v Angliji BBC-jev Hardtalk, a pri nas to ne gre. Prihajajo kolegi, ki pravijo, da je bistvo novinarstva vljuden pogovor. Jaz pravim ne! Če nekdo laže, mu je to treba povedati. Pri nas ljudje v novinarju takoj vidijo nasprotnika določene politične opcije, regije ali razlage zgodovine. A gre za spraševanje! Danes lahko ljudje na spletu pišejo, kar jim pade na pamet, jaz pa naj nekomu ne bi smel reči, da je pred dvema mesecema trdil drugače kot danes. Če sem to rekel, sem takoj slišal: Bobovnik, ti si rdeč, črn ali pa marogast.
Urednica informativnega programa na TVS Manica Janežič Ambrožič mi je v intervjuju povedala, da si želi v informativnem programu videti manj ideoloških tem in več znanosti, popkulture …
Pred pol leta sem predlagal, da bi ob koncu tedna uvedli rubriko, v kateri bi raziskovali, kaj vse je pri nas zaščiteno s »slovenskim poreklom«. Prva ideja je bila kranjska klobasa, nadaljevali smo s savinjskim želodcem, a še preden smo prišli do prekmurske gibanice, smo odnehali, »strokovnjaki« so ugotovili, da to v oddajo z ministri in podobnimi sogovorniki pač ne sodi. Takšna je pri nas novinarska stroka in s tem se bo morala soočiti cenjena kolegica.
Milijonar
Obstaja recept, kako postati novinarsko ali pa voditeljsko ime?
Gledalcev se na dolgi rok ne da žejnih prepeljati čez vodo. Marsičemu se je treba odpovedati, ždeti nad časopisi in podatki, predvsem pa vedeti, kaj je tisto, kar v nekem trenutku muči ali zanima gledalce.
Kdaj greste torej zares v pokoj?
Bobovnik je v pokoju mesec in pol in bo tu ostal, dokler bo tlačil to zemljo, morda pa bo ob tem še kaj malega počel.
Milijonar
ponedeljek, 4. marca,
Planet TV ob 20.00
ponedeljek, 4. marca,
Planet TV ob 20.00
