
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Oči filmoljubov so te dni uprte v Cannes, kjer poteka že 79. edicija najvplivnejšega in najprestižnejšega filmskega festivala na svetu. Ta se bo v soboto sklenila s slovesnostjo in podelitvijo nagrad, za zlato palmo za najboljši kratkometražni film se bo potegovala tudi slovenska manjšinska koprodukcija Nihče ni nič rekel srbske režiserke Tamare Todorović.
Gre za velikanski dosežek, kajti za mesto v kratkometražnem tekmovalnem programu se je letos potegovalo kar 3184 prijavljenih filmov, v izbor se jih je poleg igranega filma Nihče ni nič rekel prebilo le še devet.
»Kot večino deklet so tudi mene učili potlačiti negativna čustva, saj jeza in agresija veljata za lastnosti, pripisane fantom. Žensko jezo pogosto odpišejo kot hormonsko, histerično ali posledico odraščanja. Ta film ne govori o upravičevanju te jeze – govori o čustvih, ki sčasoma izbruhnejo na nepričakovane in pogosto destruktivne načine,« je o Nihče ni nič rekel povedala režiserka Tamara Todorović, ki je študirala filmsko in televizijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu.
Njeni študentski filmi Glad (Lakota, 2017), Roze (2018) in Vodi me na more (Pelji me na morje, 2022) so bili prikazani na nacionalnih in mednarodnih festivalih, denimo v Izoli, Zagrebu in Pulju. Film spremlja Katarino, katere vsakdan prekine telefonski klic, zaradi katerega se mora soočiti s posledicami na videz nedolžne igre, v katero je bila vpletena njena hči. Pripoved se nato razmahne v premislek o potlačeni jezi, nasilju, sramu in posledicah neizrečenega.

Nihče ni nič rekel, ki bo v Cannesu pojutrišnjem doživel dve projekciji – dopoldne v Debussyjevi in popoldne Buñuelovi dvorani –, je nastal kot srbsko-francosko-slovensko-hrvaška koprodukcija, slovenska koproducentka je Katja Lenarčič (produkcijska hiša Manjana), glavni producent pa produkcijska hiša Naked iz Srbije, ki jo zastopa Čarna Vučinić.
Vlogo Jasmine v filmu upodablja igralka Iva Kraljević, direktor fotografije je Mladen Teofilović, med slovenskimi sodelavci so oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petrushevska, oblikovalec in mešalec zvoka Julij Zornik, montažer dialoga Martin Vouk ter ustvarjalci sinhronih šumov Igor Iskra, Jaka Skočir in Žiga Rangus. Pri snemanju sta sodelovala drugi asistent kamere Domen Rakef ter koordinator in svetovalec za snemalno tehniko Marjan Bocevski, postprodukcija zvoka je bila izvedena v studiu 001.

Za tokratno edicijo filmskega festivala v Cannesu je Slovenski filmski center (SFC) namesto klasičnega kataloga slovenskih filmov v nastajanju pripravil prvo številko mednarodne revije The Roll – Slovenian Cinema in Motion.
Kot je poudarila Nataša Bučar, direktorica SFC, si »s publikacijo, ki vključuje intervjuje z ustvarjalci, ki zaznamujejo letošnje mednarodne uspehe slovenskega filma, želimo festivalskemu občinstvu ponuditi nekoliko bolj poglobljen vpogled v našo filmsko ustvarjalnost. The Roll prinaša tudi pregled prihajajočih slovenskih filmov ter združuje nekatere aktualne podatke o slovenski filmski industriji, organizacijah ter nekaj naših ključnih statističnih podatkov preteklega leta.«
Revija, ki tokrat namenja poseben poudarek režiserkam, je na voljo v angleščini, njena urednica Jasna Pintarič v uvodniku poudarja, da smo v zadnjih letih na področju slovenskega filma priča »jasnemu premiku. Slovenski filmi so na mednarodnem festivalskem prizorišču vse pogosteje prisotni. Izjemna generacija režiserk s svežimi pogledi in izrazito avtorskimi glasovi na novo oblikuje filmsko krajino, animacija pa je eno od naših najbolj prepoznavnih in cenjenih ustvarjalnih področij.«
Poleg filma Nihče ni nič rekel je v letošnji program Cannesa vključen tudi film Zapuščeni, a še pokončni v režiji Tržačanke Vide Skerk, ki je del tekmovalne sekcije La Cinéf, namenjene obetavnim mladim filmskim ustvarjalcem z vsega sveta. Režiserka je poleg Tommyja Hursta soavtorica scenarija, film, ki je bil včeraj prikazan v Buñuelovi dvorani, pa raziskuje teme migracije, dela in pripadnosti.
V središču je priseljenka Morana, po rodu iz Hrvaške, ki sodeluje pri zapiranju jeklarne v majhnem britanskem mestu. Ko tovarna neke noči čudežno oživi, se je Morana prisiljena soočiti s krhkostjo lastnega obstoja in vsem, kar jo druži z odpuščenimi delavci.
Kot pravi režiserka in soscenaristka, je film »nastal iz potrebe, da skozi filmski medij predelamo občutke izključenosti, odtujenosti in osamljenosti ter opozorimo na načine, na katere ljudje in skupnosti danes ostajajo zapuščeni in pozabljeni. V bistvu govori o iskanju solidarnosti v težkih okoliščinah. Neizmerno sem ponosna, da je film, ki ga je soustvarila tako raznolika in mednarodna ekipa, prepoznal tudi festival v Cannesu. V čast mi je, da se lahko tudi letos udeležim festivala. Celotna ekipa je v nastanek filma vložila ogromno truda, zato sem še posebej vesela, da lahko to čudovito priznanje delim z izjemno nadarjenimi sodelavci.«
Pod film, v katerem ima glavno vlogo hrvaško-venezuelska igralka Lucia Luque Akrap, se je namreč podpisala mednarodna ekipa ustvarjalcev, ki so obiskovali zadnji letnik študija britanske Nacionalne filmske in televizijske šole – NFTS, za režiserko Vido Skerk, producentko Doro Galosi in oblikovalca zvoka Vicenteja Molderja je to že druga uvrstitev v sekcijo La Cinéf – lani so se v Cannesu predstavili s filmom Eter.
Pred študijem na NFTS je Vida Skerk končala triletni študij filmske in televizijske režije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, kjer je režirala nagrajeni film Nočna vožnja. Kot je pojasnila, njeno ustvarjanje združuje elemente nadnaravnega z realističnim čustvenim pristopom, pri čemer pogosto raziskuje teme identitete, pripadnosti in povezanosti.
Komentarji