Štefka Drolc: Na odru že v otroški sobi

Legenda slovenskega gledališča in filma Štefka Drolc bo 22. decembra dopolnila častitljivih 90 let. A to ne pomeni, da mirno uživa v pokoju.

Objavljeno
08. avgust 2013 20.45
Igralka Štefka Drolc v Ljubljani 5. avgusta 2013.
Robi Loboda, Vikend
Robi Loboda, Vikend
Legenda slovenskega gledališča in filma Štefka Drolc bo 22. decembra dopolnila častitljivih 90 let. A to ne pomeni, da mirno uživa v pokoju. Zadnja leta sodeluje z igralskima prijateljicama Ivo Zupančič in Ivanko Mežan. Še letos smo jo lahko videli v predstavi Draga Duša, septembra pa naj bi, če bo ostalo pri dogovoru, znova stopila pred kamere. Z njo smo se pogovarjali v eni izmed ljubljanskih kavarn, kjer je spregovorila o svojih igralskih začetkih in drugih pomembnih mejnikih v svojem bogatem življenju.

Kako se spopadate s tem vročinskim valom?

Ah, saj ni hudega. Sem me je pripeljala hči, ker pa sem že v centru Ljubljane, bom opravila še nekaj stvari, ki bi jih tako ali tako morala. Težava je namreč, da stanujem malo od rok, pol ure iz centra. Tako da mi včasih prav prija izlet do tja. Res pa je, da ta vročina že kar malo dolgo traja.

Kako ste se znašli v gledališču?

Takrat seveda še ni bilo akademije. Hodila sem na klasično gimnazijo v Mariboru in imela profesorja Sušnika za slovenščino. V beležko smo morali zapisati, katere pesmi smo izbrali, kajti ni nam jih predpisal on. Tako sem seveda lahko izbrala tiste, ki so bile meni všeč. Zapisala sem polno pesmi, tako da se mi je dostikrat prijazno nasmehnil, ko je videl tisto množico verzov. Tako da sem že zelo zgodaj vzljubila jezik. V tistem času je moja sestra igrala na ljudskem odru. Šlo je za amaterski oder. To me je prevzelo in doma sem si sama pisala neke tekste in preuredila pohištvo v sobi, da je bila bolj podobna odru. Imela sem petnajst let, tako da me starši ne bi pustili na predstave. Ker pa sem šla z njo, sem jo lahko gledala. Dobra je bila in prav rada se je spominjam. Lepega dne pa me je Fran Žižek povabil, če bi igrala. Vem, da so se me spominjali po svetlem glasu in mladostnosti, notranji lepoti.

Vojna leta ste preživeli v Mariboru. Kako se spominjate teh let?

Maribor je bil pod nemško zasedbo. Vsi smo vedeli, da so tam nekje gori tudi partizani, ampak preden si z njimi stopil v stik, je trajalo nekaj časa, saj niso nikomur takoj zaupali. Ko pa smo navezali stik, smo jim nosili razna zdravila in jih tudi poslušali. Hodili smo do vasi Morje pod Pohorjem. No, to je bilo bolj proti koncu, leta 1944. Pred tem pa sem, no, to sem že večkrat povedala, spoznala prijatelja, se zaljubila in zanosila (ob teh spominih se ji zarosijo oči, op. p.). Po vojni sem v gledališču v Mariboru delala dobri dve leti in tam me je opazila tudi filmska ekipa in povabili so me na avdicijo za film. Bila sem sprejeta.

Nekako hkrati ste v filmu Na svoji zemlji, prvem slovenskem zvočnem celovečernem filmu, osvobajali tržaško ozemlje in se iz Maribora preselili v Trst, kjer ste nato delali v Slovenskem stalnem gledališču. Kako je vam »bučalo morje Adrijansko«?

Trst kot mesto name ni naredil posebnega vtisa. So ga pa ljudje. Nikoli ne bom pozabila ljudi, Slovencev, ki so me z žarom v očeh spraševali, ali se bo v predstavi zares govorilo slovensko. To jim je veliko pomenilo, meni pa tudi. Podobno lep spomin imam, ko smo kasneje s filmom Na klancu, v katerem sem igrala Francko, gostovali na avstrijskem Koroškem. Dvorana je bila nabito polna, poleg tega so ob stene dvorane prinesli bolnike na bolniških posteljah. Ne enega ali dva, polno njih. In na koncu, ko smo se priklonili, niso ploskali, ker tega niso bili vajeni, ampak so nam mahali. Na klancu je tisti film, na katerega imam najlepše spomine. Žal pa takrat film ni dosegel velike gledanosti in tudi danes je že kar pozabljen. Škoda.

Kako pa gledate na ponos domačinov v krajih, kjer so se snemali slovenski filmi, recimo v Baški grapi, kjer ste snemali Na svoji zemlji?

Joj! V Baški grapi zares vzdržujejo stike in se srečujemo. In v teh ljudeh, ki pridejo, čutiš tako ljubezen, naklonjenost, da pridem domov prav pretresena.

Kaj pa je bil razlog, da se po filmu Na svoji zemlji kar štirinajst let niste pojavili na platnu?

Veste, iz Trsta nas niso vabili. Pa tudi pri snemanjih filmov je nastala luknja. Prav veliko jih v tistem obdobju niso posneli. Moram reči, da sem v Trstu zelo hitro odraščala v svojem poklicu. Imela sem lepe vloge. Zaradi gostovanj s tržaškim gledališčem so se mi odpirala vrata in povabili so me v ljubljansko Dramo, kjer sem po trinajstih letih dela v Trstu začela leta 1960. Imela sem srečo, da sem veliko delala, da sem bila v dobrih rokah in tako pridobivala znanje in izkušnje.

Kako se spominjate svojih pedagoških let? Od 1982 do 1995 ste bili na AGRFT profesorica za umetniško besedo in dramsko igro.

Sama si ne bi nikoli upala, in tudi če bi me uradno prosili, dvomim, da bi sprejela. A zgodilo se je, da je profesor in soigralec v Drami Rudi Kosmač umrl med študijskim letom, tako da so študentje ostali brez pedagoga. Pripravljali smo se namreč na predstavo in Rudija je na odru zagrabilo in se je zgrudil. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je kasneje žal umrl. Srce ga je izdalo. In potem se je ves razred podpisal na prošnjo, če bi jaz prevzela poučevanje. In tako sem se odzvala na njihovo pismo. Moram pa reči, da so bile to generacije študentov, ki so danes velika imena gledališča. So tako izjemni igralci, da jih občudujem z vso spoštljivostjo. Ne bom jih naštevala, ker bi gotovo katerega izmed njih pozabila omeniti. Na koncu pa sem sama prosila, da bi prenehala poučevati. Dovolj je bilo.

Še kar pa vas vleče na oder. Še lani ste z igralsko kolegico Ivo Zupančič nastopali v dokumentarni predstavi Draga Duša.

Še letos spomladi smo imeli predstave! Bile smo povabljene me tri z Ivanko Mežan, ki pa je bila bolj sodelavka pri predstavi. Gre za dokumentarno predstavo kot spomin na Dušo Počkaj. A skozi predstavo se spominjamo tudi svojih življenj, tako da je notri veliko naših zgodb. Prav zato zdaj pogosto v intervjujih kar avtomatično ponavljam zgodbe, ki jih govorim v predstavi. Predstave so bile v Cankarjevem domu v dvorani Duše Počkaj. Za jeseni se pripravlja snemanje, kjer bomo nastopile vse tri, tudi Ivanka. Šlo bo za tri sestre v naši starosti. Igor Likar je zgradil neko čudno zgodbo, ki je lahko vsakdanja in se nas dotakne. Verjetno bo šlo za krajši film. Skratka, čaka nas še delo. Sva pa z Ivanko nazadnje zaigrali v filmu Vlada Škafarja Deklica in drevo (2012, op. a.).

Sta dobri prijateljici z Ivanko Mežan?

Zelo! Ona je čudež zame! Ne samo da je v resnici dober človek, ampak je tudi skrajno pozorna, topla in človeška.

Sami še obiskujete predstave?

Sem v majhni zamudi. Res. Stanujem namreč ravno toliko iz Ljubljane, da se moram prav pripraviti, da grem. Tako da si ogledam predvsem stvari, ki jih enostavno moram videti.

Prejeli ste številne nagrade, med njimi vse najpomembnejše (nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, srebrno areno v Pulju, Prešernovo nagrado za življenjsko delo, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije ...). Vam te nagrade kaj pomenijo?

Seveda! Zelo mi je milo za vsako od njih. Prva nagrada je bila nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije, ko sem delala še v Trstu. Imela sem majhno vlogo v drami Dostojevskega Zločin in kazen. En sam prizor. In dobila prvo nagrado! Potem so nagrade, med njimi tudi najlepše, prihajale kar pogosto in tudi dosti zgodaj. Srečna sem, da sem to dočakala. No, ko pa sem maja letos dobila naziv častne meščanke Mesta Ljubljane, sem bila, moram priznati, zelo zbegana, tako da sem nekaj časa celo menila, da bi morala to povabilo odkloniti, ker se mi je zdelo, da bi moral za tako priznanje nekaj mestu tudi pustiti, neke sledove. Lahko je, če si pesnik, pisatelj, slikar, kipar. Njihova dela lahko vedno pogledaš ali vzameš v roke. Gledališka igra pa živi svoje življenje, nato pa ostane le v spominih. Čeprav so tisti trenutki, ko je vzpostavljen stik z gledalci, posebni. Ampak to ostane meni in gledalcu. Tako da mi je zelo milo, ko me na ulici nekdo pozdravi ali se mi samo nasmehne in ga ne poznam.

Vam je morda za katero izmed vaših predstav žal, da je niso ujeli na filmski trak, da bi jo lahko videli tudi mlajši?

Zelo dobra sem bila v vlogi Dr. Zahdnove v Fizikih, igrala sem v Medeji, ki je bila zelo težka predstava. Trudila sem se po svojih močeh, ampak nisem prepričana, da sem bila dobra.

Ste imeli v življenju kakšne druge hobije razen igralstva, ki je postal tudi poklic?

Skoraj da ne. Zdaj so moj hobi pravnučki! (vsa zažari, op. p) Tako osrečujoče je, ko vidiš, kako rastejo. Zdaj mi je kar dolgčas, ker so na morju. V drugi polovici avgusta jih čakam, da se vrnejo. Nekaj tednov jih ni in me prav zanima, koliko so zrasli. Oh! Pa kaj vse zmorejo! Na vsakem koraku: »Babi, glej! Babi, glej!« (smeh) Joj! To pa je veselje!

Kako boste decembra praznovali častitljivo okroglo obletnico? Vam pripravljajo kaj posebnega?

Upam, da ne. Edino to razmišljam, da bi s sorodniki in najbližjimi prijatelji šli kam posedet, ker jaz več ne zmorem kakšne večje kuharije (smeh). Seveda je to lepa obletnica, a me je po eni strani strah, da se bo preveč ljudi spomnilo na to, pa bi lahko bilo malo gužve, kot se reče. Mogoče pa tudi ne bo tako hudo. Upam. Kar me bo čakalo, bom pač morala sprejeti.